Filip Robar Dorin, filmski režiser
Zadeve z Romi so prekleto stvarne
Preden začneva zares – se morda spomnite, katero je bilo vaše prvo srečanje s filmom?
Moj oče je kot finančni uslužbenec občasno pregledoval poslovanje kinematografa v Boru v Srbiji, kjer sem se rodil in preživel prva leta svojega otroštva. Včasih me je peljal s seboj in med njegovimi službenimi opravki me je biljeter spustil v dvorano, kjer sem gledal filme, ki pa se jih ne spomnim. Iz osnovnošolskih časov, ko smo živeli v Novem mestu, se spomnim, kako smo mulci poskušali priti v kino zastonj ali pa pri stranskih vratih, pa kako smo žicali mimoidoče za drobiž ali pa pomagali prevažati zaboje s filmi na železniško postajo, samo da smo lahko zastonj gledali popoldanske predstave. Prijatelji smo kar tekmovali med seboj, kdo bo večkrat videl kakšen znamenit film, detektivsko zgodbo, vojno dramo, kavbojko ali pa komedijo, zelo pa smo se zagreli tudi za domača filma Na svoji zemlji in Kekec. Pozneje sem kot vedoželjen gimnazijec vse bolj kritično gledal na filme iz običajnega repertoarja, zdelo se mi je, da so narejeni bolj ali manj po istem kopitu. Tu in tam je bil na sporedu tudi kakšen »umetniški film«, kakor se je temu reklo, tako da sem videl tudi nekaj filmov neorealistov in novovalovcev. Spomnim se, kako sva nekoč s sošolko, v katero sem bil petošolsko zatreskan, skoraj sama v dvorani gledala Fellinijevo Cesto. Tako film kot okoliščina, da sva bila v dvorani čisto sama, sta me močno prevzela in obenem osupnila. Massina in Queen sta napravila name izreden vtis, globoko v sebi sem začutil poseben nemir. Moji oboževani spremljevalki so po licih tekle solze. O, ja, film je lahko velika umetnost, sem si mislil in se dotaknil roke oboževanega dekleta.
Pri številnih cineastih, ki so odraščali v času, ko televizija še ni bila tako množično prisotna, sem naletel na obujanje tega prvega srečanja, ki je v sebi še vedno nosilo tudi nekaj skoraj čarobnega. Bi lahko rekli, da je to kakorkoli vplivalo na vaše poznejše razmerje s filmom? Ga izoblikovalo, usmerilo?
Seveda je, imel sem občutek, da se s filmom ne gre le spogledovati ali o njem samo razpravljati. Kmalu sem spoznal, da je nekaj povsem drugega, če kot gledalec samo sledim zanimivim zgodbam, občudujem lepe igralce in drzne uprizoritve, ali pa poskušam sam zasnovati in izvesti izvirne in dramatične izreze iz življenja. Vendar pa, da ne bo nesporazuma, gledalska in poznavalska kinoizkušnja, ter odzivi nanjo, sta izjemno pomembni, nedvomno sta krepko vplivali tudi na moje ustvarjanje, zelo ju cenim, saj, navsezadnje, komu pa namenjamo svoje stvaritve? Vseeno pa razvneti izlivi in globokoumna razpredanja ljubiteljev filma, četudi vznemirljiva in izzivalna, v meni nikoli niso potešila notranje potrebe po dejavnem izražanju s filmom, ki je vse bolj težila k lastni ustvarjalnosti. Rad sem tudi prebiral filozofske in druge teoretične tekste, pa tudi tehtne razprave o bolj zamotanih filmih, razmišljanja o umetnostnih dosežkih na drugih področjih, toda prava strast in svobodna ustvarjalna volja sta našli pot šele takrat, ko je bilo treba ustvariti nekaj svojega, pesem, zgodbo, film.
V času, ko ste se odločali za študij, vas film očitno še ni povsem »ujel«. Najprej ste se namreč odločili za študij primerjalne književnosti in filozofije ter šele nato za študij filma. Kako to?
Ne, ni me ujel tako, da bi se na vrat na nos podal v tedaj dokaj ekskluzivno domače okolje filmskega ustvarjanja. Tako rekoč ves čas moje »učne« dobe, in tako je še danes, me privlačijo filozofska misel, estetika, književnost, glasba in slikarstvo. Spomnim se noči, ko smo s prijatelji večkrat do bele zore razpravljal o bistvu in biti, o lepem in smislu, o psiholoških in družbenih vprašanjih. Bili smo prevzeti od miselnih dvobojev in strašljive verige nedoumljivosti, vendar pa – če se povrnem k filmu – šele ko sem začel sam snemati, sem z vso bitjo začutil zapletenost in vznemirljivost umetniškega ustvarjanja. Želja je postala pot, nejasen nemir v meni se je polagoma preobrazil v sistematično in vztrajno preučevanje filmskih prvin, vsebinskih, tehničnih in režiserskih prijemov in možnosti. Takrat, v zgodnjih šestdesetih, je v Ljubljani začela delovati Jugoslovanska kinoteka, kjer sem lahko gledal in občudoval mojstrovine iz prejšnjih obdobij filmske zgodovine. Čutno, čustveno in miselno so me vznemirjali Vigo, Cocteau, Vertov, Godard, Truffaut, Fellini, Pasolini in Antonioni, Cassavetes in še nekateri drugi cineasti.
Kmalu zatem ste se odpravili v Združene države, na Columbia College v Chicagu. Informacije, na katere sem naletel, so si malce nasprotujoče – so bile to filmske študije ali študij filmske prakse? Je šlo za dodiplomski ali podiplomski študij?
V Chicago sem se preselil iz osebnih razlogov, tam je živela moja žena in njena družina. Študij filozofije in književnosti sem opustil, ker me je na vso moč pritegnila filmska dejavnost, ustvarjanje, »film-making«. Študijski program na Columbia Collegeu je ustrezal mojim ambicijam, da se celovito izobrazim in izoblikujem na področju filma. Predstojnik oddelka za film sredi šestdesetih let je bil Robert Edmonds, ki je pred svojo pedagoško kariero deloval v kanadskem poganjku Griersonove angleške šole socialno in politično usmerjenega filma. Spremljal sem rast družbeno in politično angažiranega in protivojnega filma, osvajal vsebine, metode, formo. Poleg zelo odprtega načina študija, ko sem lahko predvsem s svojimi filmi izkazoval poznavanje obrtnih in tehničnih veščin in umetniško zrelost, sem se zavzeto razgledoval po takratni neodvisni ameriški produkciji. Prevzeli so me zlasti dosežkih dokumentaristov in avtorjev eksperimentalnega in podtalnega, »underground« filma. Pozorno sem sledil filmom Derenove, Mekasa, Shirley Clarke, Meyersa, Rogosina, Emschwillerja, Baillieja, Vanderbecka, Dwoskina in kanadskih avtorjev direktnega filma. Filmsko znanje sem pridobival tudi pri delu, ko sem snemal izobraževalne filme za Encyclopaedio Britannico. Polagoma sem izoblikoval svoj filmski pogled, svojo poetiko, če uporabim publicistično puhlico. Ob gledanju inovativnih in izzivalnih »flickerjev« v kinoteki Aardwark v Chicagu sem se šele prav zavedel, kaj me v filmu zares privlači. Neodvisni filmarji so resda privzeli standarde in normative profesionalnega filma, a so s svojimi idejami prinesli v filmsko okolje vznemirljivo vsebinsko in formalno svežino, ki je bila značilna tudi za britanski novi val, »free cinema« in »kitchen-sink« realizem (Reisz, Anderson, Richardson, Loach). Seveda sem sledil tudi dosežkom svetovnega filma, mojstrovinam Bressona, Ozuja, Oshime, Tarkovskega, Makavejeva, Eustacha, Paradžanova, med dokumentaristi pa so mi bili poleg starih (Flahertyja, Griersona in Rothe) blizu zlasti Rouch, Marker, Emile de Antonio, Pennebaker, Leacock in Wiseman. Postalo je več kot očitno, da bo film moja življenjska usmeritev, moja strast, če hočete, zlasti film, ki se zavzema za družbene izboljšave, humanistične cilje in vladavino demokratičnega konsenza. Najsi ga imenujem alternativni ali neodvisni film, kakorkoli že, doživetje je bilo je silovito: razodelo se mi je področje filma, na katerem hočem delati.
(Celoten intervju je objavljen v Dialogih tiskane izdaje Pogledov, št. 1/2, ki je izšla 12. januarja 2011.)