Fantazija, žanr trivialne proze
Jakob J. Kenda: Fantazijska književnost. Mladinska knjiga, Ljubljana 2009, 396 str., 29,95 €
25. 08. 2010
Izdaje literarnoteoretičnih del so pri nas dokaj redke. Zato je izid vsake knjige s področja literarne teorije dogodek, ki pritegne ne le specialiste in strokovnjake, temveč tudi širši krog bralcev, med drugim kritike, esejiste, prevajalce in navdušene ljubitelje književnosti. Brez dvoma bo tudi knjiga Jakoba J. Kende z naslovom Fantazijska književnost našla svoj krog bralcev, zlasti ože usmerjenih preučevalcev mladinske in žanrske literature.
»Avtor se predvsem posveča, kot pravi, "sodobnemu modelu žanra." «
Kenda (rojen 1973 na Jesenicah) je prevajalec sodobnih del za mladino, zlasti uspešnic J. K. Rowling o Harryju Potterju. Prevaja tudi sodobne anglo-ameriške igre za gledališče ter preučuje mladinsko književnost, predvsem sodobno zvrst fantazijske literature. Nanjo se v celoti nanaša tudi knjiga, ki je z naslovom Fantazijska književnost izšla pri Mladinski knjigi. Pravzaprav gre za avtorjevo doktorsko delo, zato je zasnovano kot znanstvena monografija o literarnem žanru, ki je v svoji sodobni različici pritegnil številne bralce po svetu in tudi pri nas. Z bralci pa smo očitno dobili še obetavnega domačega preučevalca tega žanra, ki se priključuje galeriji tujih teoretikov.
Kendova knjiga nosi podnaslov Očrt teorije žanra in njegovega sodobnega modela. Avtor najprej seveda definira pojem fantazijske književnosti oziroma fantazije, ki se je sredi 20. stoletja začel ločevati od nadrejenega pojma literarna fantastika. Kenda torej opredeli pojem, v angleški različici imenovan fantasy, kakor sta ga določili sočasna literarna kritika in veda v anglo-ameriških deželah in celinski Evropi; zaznava tudi uporabo pojma v slovenskem prostoru, predvsem v časopisju in medmrežju novejšega časa, skoraj izključno med ljubitelji te književnosti oziroma oboževalci prvega velikega predstavnika fantazije J. R. R. Tolkiena. Trditev, da se je v literarni vedi pojem na Slovenskem prvič pojavil leta 1998, je zmotna, kajti oznako fantasy (četudi brez natančnejše definicije) najdemo že prej, v spisih o znanstveni fantastiki.
Kenda razloči pojem fantasy (fantazija) od pojma fantastic (fantastika): k prvi prišteje sodobna žanrska dela po Tolkienu, k drugi pa vsa dela klasične fantastične literature pred njim, od antične fantastične proze prek angleškega gotskega romana 18. stoletja do znanstvene fantastike, pa naj gre za »znanstvene romane« Julesa Verna, klasike moderne znanstvene fantastike ali sodobnejša dela utopične in antiutopične literature. Zato zavrne – seveda po zgledu anglo-ameriških teoretikov, ki so to storili že prej – Uvod v fantastično literaturo Tzvetana Todorova kot preseženo teoretično delo; v oklepaj postavi tudi pisce, ki skušajo prenoviti Todorova, in se opre na novejše teorije različnih preučevalcev fantastike in fantazije. Priznava sicer vplive in povezave med žanri, kot so utopija, znanstvena fantastika, grozljivka (gotski roman) in fantazija, vendar jih le mimogrede omenja in zariše kakšno skupno ali sorodno potezo; njegova pozornost je v nadaljevanju scela usmerjena v opredelitev žanra fantazije, ki temelji na »iz pravljične tradicije izhajajočih fantastičnih motivih«.
Kenda se opre na tiste teoretike zvrsti, ki trdijo, da se fantazija (fantazijska pripoved) »odvija v dveh svetovih, čudežnem in realističnem«. Tako opiše klasično fantazijo, ki se začenja z Aličinimi dogodivščinami v čudežni deželi (1865) in nadaljuje z Ostržkovimi dogodivščinami, Čudovitim potovanjem Nilsa Holgerssona prek Švedske, pa z zgodbami o Petru Panu, Medvedom Pujem in še pred drugo svetovno vojno s Tolkienovim Hobitom. Klasična dela fantazijske književnosti po drugi vojni so: Mali princ, Pika Nogavička, Mumini, Zgodbe iz Narnije, Modra puščica, Mala čarovnica, Veter v vrbah, Vodovnikova vesina in seveda spet Tolkienov Gospodar prstanov. Četudi se Kenda izogiba »vidiku zgodovine žanra«, češ da se ga je njegova razprava »s svojim teoretičnim pristopom lahko zgolj dotaknila«, je oris fantazijske zvrsti v njeni pionirski oziroma klasični dobi vendarle v grobem podan.
Po vsem tem se avtor Fantazijske književnosti posveti predvsem »sodobnemu modelu« žanra, kot pravi. Fantazijo (spet v skladu z obstoječo teorijo) opredeli v razmerju do ljudske pravljice in jo definira v petih točkah: 1. v fantaziji sta stvarni in fantazijski svet ločena in samostojna; 2. čas in kraj sta v fantaziji vedno natančno navedena; 3. fantazijski liki imajo karakterne lastnosti; 4. fantazija je obsežnejše besedilo od pravljice; in 5. fantazije imajo znanega avtorja in individualni slog. Na podlagi tega sledi izvoru žanra, saj se je fantazija genetsko razvila iz pravljice, glede na nekatere značilnosti žanra (specifični motivi) pa njene korenine segajo vse do mita. Po vsem tem se Kenda loti specifičnih lastnosti fantazije oziroma njenega sodobnega modela s preverjanjem na literarnih delih. V ospredju njegovega zanimanja so štiri osrednje fantazije druge polovice 20. stoletja: Tolkienov Gospodar prstanov, Zemljemorje Ursule LeGuin, Pullmanova Njegova temna tvar in Harry Potter Joanne K. Rowling. Ta dela Kenda nadrobno analizira, pri posamičnih vidikih pa – kontrastno – priteguje tudi druge klasične in sodobne fantazije, med njimi tudi nekaj slovenskih (na primer Udarno brigado Antona Ingoliča, Kosovirje na leteči žlici Svetlane Makarovič, Težave in sporočila psička Pafija Polonce Kovač, Ure kralja Mina Bine Štampe Žmavc idr.).
Morfologija fantazije, kot bi lahko tudi rekli raziskavi Jakoba Kende, ves čas ugotavlja temeljno dejstvo – da imajo namreč sodobne fantazije v primerjavi s klasičnimi, tj. starejšimi, »izrazito povečano kompleksnost znotrajliterarne fantazijske resničnosti«. Z nekaterimi teoretičnimi določili fantazije (odmik od dogovorne resničnosti, slog, zavedanje nestvarnosti, karakter) po njegovem ni mogoče ločiti klasične in sodobne fantazije; razmejevanja med modeloma prav tako ne omogočajo lastnosti, kot so odmik motivov od zgledov ljudske pravljice in mita ali dogajalna struktura, četudi so nujne za sodobno fantazijo. Šele tretja skupina lastnosti oziroma določil je razločevalna in nujna: to so čas dogajanja, kraj dogajanja in kompleksnost motivov. Avtor se tem trem določilom pri pregledovanju žanrskih del, zlasti osrednjih, posveti z vso izčrpnostjo; priteguje tudi manj znana, obrobna, tu in tam tudi slovenska dela. Pri Rowlingovi v zvezi s časom na primer ugotavlja konstruiranje alternativne zgodovine med stvarnostjo in fantazijo; v zvezi s krajem pa navaja tudi natančne zemljevide v Tolkienovem Gospodarju prstanov. Z vidika kompleksnosti motivov analizira sedem po njegovem poglavitnih motivov: fantazijsko slavje, fantazijski jezik, otroke z izjemno močjo, bitja s posebnimi sposobnostmi, čarovne predmete, čarovnika oziroma čarovnico in čaranje. Sklepna avtorjeva ugotovitev je: »Sodobna fantazija je po svoji značilni motiviki torej izrazito kompleksna, posebej v primerjavi s klasično fantazijo, katere motivi so relativno preprosti.«
Fantazijska književnost Jakoba J. Kende je prva obsežna razprava o tem žanru v slovenščini. Ker je bila napisana z znanstvenimi pretenzijami, ki jih je obranitev doktorske teze nazadnje tudi pripoznala, sodi med znanstvene monografije. V osrednjih in končnih poglavjih bi ji lahko očitali, da je prerazsežna, zlasti v navajanju in razčlenjevanju gradiva, včasih celo z obnavljanjem celih zgodb; vse to je pravzaprav le obširna ilustracija teze, ki jo je avtor prevzel in povzel iz tuje teorije. V uvodnem delu se zdi razprava terminološko precej šibka, nerazvidna, zamegljena, v teoretičnih ugotovitvah nejasna in nedoločna (vse to je sicer značilno tudi za druge preučevalce trivialne oziroma žanrske literature); težko sicer pričakujemo, da bo domači avtor postavil nove teoretske aksiome v svetovnem preučevanju literature, vendar pa je opora na tujo teorijo vendarle preveč opazna in poudarjena, usmeritev raziskave pa povsem v skladu s tujimi dosežki, torej brez opazne kritične refleksije strokovne literature. Ločitev fantastike od fantazije in razločitev zadnje v klasično in moderno je dokaj preprosta in teoretsko v zraku; opredelitve posameznih žanrov, tako fantazije kot sorodnih zvrsti, so pomanjkljive; razločevalni momenti teoretično premalo jasno izrisani, celo znanstveno neprepričljivi, ker se opirajo na same po sebi jasne in očitne ugotovitve, pogosto zapisane v poljudnem, nestrokovnem jeziku. Navsezadnje vendarle tudi ni čisto jasno, kaj o preučevanem predmetu misli sam avtor znanstvene teze oziroma kakšen je njegov izvirni prispevek k definiciji sodobnega žanrskega modela fantazije – tudi na Slovenskem.
Ker je znanstvena monografija izšla v obliki knjige pri osrednji slovenski založbi, je bila brez dvoma potrebna poljudna priredba za objavo. Knjiga je ohranila obsežno kazalo avtorjev in literarnih del ter izčrpen seznam virov (in literature; Kenda med obojim ne ločuje). Prijazna sta njena grafična oprema in tipografski ustroj knjige. Manj primerna pa se zdi predstavitev samega besedila, ki bi terjalo tudi več lektorskih posegov, saj so formulacije tipa »se zdi ne treba« izrazita neknjižna individualna muha avtorja, specifično navajanje okrajšanih imen, na primer »K(roeber).«, ali odsotnost ločil na pravih mestih pa sta pogosto moteča (da o nerodni rabi besedja sploh ne govorimo).
(Objavljeno v Pogledih, št. 10/11, 25. avgusta 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
