Maruša Zorec, arhitektka
»Verjamem v arhitekturo diskretnih sprememb«
Foto: Voranc Vogel
21. 01. 2011
Kakšna je mentalna kondicija naše družbe, lahko razberemo tudi iz odnosa do prostora, kako z njim ravnamo in kakšno arhitekturo umeščamo vanj; hkrati o njej priča tudi naše razmerje do arhitekture preteklih obdobij. Sprašujemo se, zakaj je treba arhitekturo ščititi z zakonom, saj so arhitekti tisti prvi v družbeni verigi, ki bi morali spoštovati delo svojih predhodnikov in se zavedati svojih sposobnosti. Prejemnica nagrade Piranesi 2010 za obnovo Naskovega dvorca v Mariboru, skupaj s soavtorjem Matjažem Bolčino, Maruša Zorec, kaže s svojimi arhitekturnimi posegi v obstoječe stavbno tkivo eno izmed možnih poti. Z veseljem raziskuje stare prostore. Predvsem takrat, ko se že začne gradnja, pri kateri lušči nove oblike iz starih, obstoječih stavb. Stari prostori imajo že sami po sebi močan značaj, imajo svojo dušo in najtežji del naloge je v tem, da stavba po prenovi obdrži svoje vzdušje. Vendar je Zorčevi to že nekajkrat dobro uspelo, saj je za tovrstne projekte prejela več strokovnih nagrad. Trenutno načrtuje prenovo grajske pristave v Ormožu, kjer se stvari počasi sestavljajo v smiselno celoto. Glina bo povezovala staro in novo arhitekturo, arheološke najdbe bodo predstavljene v novem muzeju, sodobni posegi bodo vidni na strehi, fasadi in v novem tlaku v različnih obdelavah opeke. Maruša Zorec ima svoj arhitekturni biro ARREA, hkrati je docentka na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Žirija, ki ji je podelila glavno nagrado Piranesi za preteklo leto, je zapisala, da je njena arhitektura tiha, zadržana, stremeča k večni lepoti. »Arhitekture ne delam s temi nameni,« pravi, »želim le, da bi bila dovolj odprta, takšna, da bi se uporabniki, vsak v svoji različnosti, našli v njej. Blizu mi je Pirjevčeva misel, da mora arhitektura dopuščati svobodo ljudem, ki v njej bivajo ..., kar je skoraj nedosegljivi ideal. Zdi se mi, da smo imeli v toku zgodovine pri nas preveč močnih rezov, ki so ostro prekinili s preteklostjo in začeli povsem na novo. Ugnezdilo se je prepričanje, da vse, kar je veljalo prej, ni nič več vredno. Mislim, da je mogoče tudi drugače. Verjamem v arhitekturo diskretnih sprememb.«
Ob letošnji nagradi Piranesi je bilo tudi rečeno, da sta s soavtorjem prenove Naskovega dvorca (nekdaj Vetrinjskega) Matjažem Bolčino z obstoječo strukturo ravnala spoštljivo, hkrati pa z materiali in inovativnimi detajli izrazila sodoben čas. Lahko govorimo o diskretnih spremembah?
Arhitektura se vedno umešča v prostor, ki je določen, pa naj bo to naravni ali urbani kontekst; v obeh je mogoče odkriti kvalitete, ki so lahko spodbuda za nastajajoči projekt. Arhitektura vedno nastaja v prav določenem času, ki nosi s seboj izkušnje preteklosti in vseh pomembnih hiš, ki so se zgodile predtem. Kontekst tako nikoli ni tabula rasa in v njem se danes mora graditi drugače, kot se je pred stotimi leti. Zame je obstoječe stanje vedno prvo izhodišče. Je to, kar dela vsako situacijo posebno in zahteva od tebe vedno nove odgovore. Dialog z obstoječim je izziv, ki spodbuja k premisleku, lahko poraja idejo in je razlog, zakaj je projekt prav takšen, kot je. Po letih prakse se prav v takšnih izzivih nekako najbolje znajdem. Odkrivanja logike obstoječega, skrite poetike zapuščenih prostorov, starih zgodb in ambientalnih kvalitet meni in mojim sodelavcem pomagajo pri iskanju pravih konceptov za nove posege. Novo se odziva na obstoječe, vendar ga ne ponavlja, ga ne kopira ali imitira. Lahko odpira stare zaprašene prostore, jih nadgrajuje in dograjuje. Čeprav je zavestno drugačno od preteklosti, se lahko poveže s starim v harmonično celoto.
»Podobno kot z ostalo dediščino je namreč med investitorji postalo popularno, da se izplača poceni kupiti propadajoči objekt, ga pustiti propasti in na njegovem mestu izsiliti večji kompleks z velikim dobičkom.«
Glede na nekatere brezbrižne arhitekturne intervencije slovenskih arhitektov se zdi, da se študentom ljubljanske arhitekturne fakultete ni privzgojilo te nujne spoštljivosti do obstoječe danosti, v katero pletejo svojo arhitekturo?
Študentom skušamo pokazati, kako videti kontekst, prepoznati njegove posamezne značilnosti, specifiko, in kako se na njih odzivati z novim. Branje prostora zahteva občutljivost in na nek način tudi odprtost, zahteva, da se poglobiš in da te nekaj prevzame. To je proces, ki se ga ne da naučiti kot poštevanko, temveč zahteva od študentov določeno zrelost, širino, odprtost in entuziazem. Mnogo je seveda odvisno od značaja vsakega posameznika. Spoštljivost in občutljivost sta lastnosti, ki sta problem današnjega časa in ju pogrešamo v naši družbi nasploh.
Foto: Voranc Vogel
Kar nekaj let ste delali v arhitekturnem biroju Vojteha Ravnikarja. Kaj ste še pridobili pri delu z njim poleg spoštovanja konteksta? Kaj je tisto več, kar fakulteta za arhitekturo ni dala?
Res je, tega, da je kontekst izhodišče koncepta, me je naučil Vojteh Ravnikar. Na fakulteti sem se naučila reda in vztrajnosti, vsega ostalega pa pri delu v njegovem biroju. Njegov način dela je bil namreč popolnoma drugačen od akademskega, ki smo ga bili vajeni v času, ko sem študirala. Bil je odprt, pripravljen poslušati argumente in s teboj deliti tudi svoje dvome. V arhitekturnem procesu namreč ni vse tako jasno, kot se morda zdi na koncu, ko je hiša zgrajena. Ta pot, ki pelje do končne podobe prostora, je dolga in zavita. Zahteva veliko dela, preverjanj, modelov, razmislekov in povzroča veliko vprašanj. Četudi se je v biroju veliko delalo, se je zdelo, da stvari nastajajo z lahkoto. Toleriral je mojo drugačnost, znal je poslušati in me je končno tudi poslal na samostojno pot ... Brez njegove spodbude ne bi nikoli bila to, kar sem.
Naučil me je, da je arhitektura miselni proces, ki potrjuje tvoje intuitivne vzgibe. Lahko nastane tudi kot igra z lego kockami, a mora na koncu imeti svoj pravi smisel in resne razloge, zakaj je takšna, kot je. Znal je stvari videti in v vsakdanjem prepoznati nekaj več. Imel je velik talent, s katerim je lahko s prvo potezo na papirju zasnoval koncept in obvladal prostor, potem pa je neskončno dolgo preverjal, ali je na pravi poti, in dopolnjeval prvotno zamisel. Njegov pristop se je pokazal kot izjemno primeren tudi pri njegovem delu s študenti. Študente je sprejemal kot zrele osebe in jim pomagal, da so se razvijali v samostojne in samosvoje osebnosti. V njegovi odprti in radoživi družbi smo se skupaj počutili del širšega sveta in na skupnih študijski potovanjih nismo odkrivali le novih dežel, ampak smo spoznavali tudi sami sebe.
Foto: Voranc Vogel
V vašem opusu najdemo arhitekture z resno, kontemplativno vsebino in posebno družbeno pomembnostjo. So ti projekti, ki zahtevajo pretanjenost in globok premislek, zahtevnejši?
»Novo se odziva na obstoječe, vendar ga ne ponavlja, ga ne kopira ali imitira. Lahko odpira stare zaprašene prostore, jih nadgrajuje in dograjuje. Čeprav je zavestno drugačno od preteklosti, se lahko poveže s starim v harmonično celoto.«
Pri takšnih projektih in vsebinah najdem več razlogov za zasnove novih intervencij. Morda je to malo povezano tudi z mojim značajem, rada imam odprte, prazne prostore, s posebnim vzdušjem ali svetlobo, takšne, kot jih najdemo pogosteje v naravi, v zapuščenih vaseh ali hišah. Programi, ki jim naši projekti oblikujejo prostore, so pogosto res takšni, da lahko v njih pokažemo različne oblike ambientov, od javnih do popolnoma intimnih: od prostorov, ki vabijo k druženju – kot je denimo osrednje dvorišče gradu na Ravnah na Koroškem, v Naskovem dvorcu ali glavni trg na Brezjah, pa do tistih, ki so namenjeni premišljevanju v samoti – kot sta na primer pokopališka vežica v Šmarju ali kapela ob ljubljanski frančiškanski cerkvi. Pri večini projektov je prisotna ta dvojnost. Sicer pa mislim, da je tudi v popolnoma vsakdanji arhitekturi, na primer v stanovanju, mogoče imeti oboje – skupni prostor za druženje, bivalni del, ki združuje kuhinjo, jedilnico ali prostor ob kaminu, in kontemplativne prostore – denimo bralni kotiček s pogledom na zasneženi vrt. Med vsemi parametri, ki ustvarjajo prostor, pa je svetloba tista, ki ga naredi vidnega, ustvari atmosfero in te lahko vodi skozi hišo. Mislim, da je lahko arhitektura zelo oseben odgovor na problem prostora in na vprašanja, ki si jih ob njenem nastajanju zastavljamo. Arhitektura ne izraža le znanja, ampak je lahko tudi odraz tvojega značaja, odprtosti in spoštovanja drugih.
Meni podoba in forma ne pomenita veliko. Glavni namen mojega ustvarjanja je, da z jasnimi posegi odprem ali zamejim prostor, uredim celoto, zasnujem sistem poti in s tem možne načine gibanja skozenj. Prostor je zame osnovna prvina arhitekture, zid, streha, tlak so le elementi, s katerimi ga ustvarim takšnega, kot ga želim. Njihova artikulacija sledi pomenom in hierarhiji teh prostorov in jim mora biti podrejena.
Tovrstni projekti so za vas in vaše sodelavce najzanimivejši, kot pravite, ampak uspeh objekta je odvisen od mnogih faktorjev – od investitorja pa do občin in države, od zakonodaje do odredb.
Nastajanje arhitekture je dolgotrajen proces, v katerega je vključenih precej ljudi. Projekt je uspešen, če jih vsaj nekaj verjame vanj in tudi tebi kot projektantu. Zahteva odprtost in širino naročnika, veliko pa je odvisno tudi od tvoje komunikacije z njim. Prepričevanje in zaupanje se gradi skozi celoten proces. Izkušnje z investitorji so večinoma dobre in se res ne smem pritoževati, čeprav je pri nas velik problem v tem, da ljudje nimajo spoštljivega odnosa do prostora, do dediščine, ne poznajo naše stroke in nam ne zaupajo. Brez posebnih ljudi tudi nekateri naši projekti ne bi bili to, kar so: kompleks na Brezjah brez razumevanja in potrpljenja patra Silvina nikoli ne bi nastal, pri Naskovem dvorcu je proces z izjemno občutljivostjo do vseh sodelujočih vodila Andreja Budar in podobno je sedaj v primeru nastajajoče prenove grajske pristave v Ormožu, kjer celemu procesu stoji ob strani gospa Karmen Štumberger. V procesu gradnje je veliko usklajevanj, prilagoditev, kompromisov in dilem, zato projekt potrebuje nekoga, ki stremi k cilju, verjame vanj in ima tisto širino, da uspe uskladiti vse različne interese. Izjemno pomembna je tudi vloga izvajalca gradnje. Ta izkušnja me v zadnjem času precej zanima. Ponavadi je potrebno kar nekaj mesecev, da z izvajalci najdeš skupen jezik in pričnejo verjeti v naš projekt. Ko pa stvari stečejo, je res lepo delati. To je nekakšna pristna vpetost v projekt, izjemno veselje delavcev do dela, ki ga žal vsi po vrsti premalo cenimo – ne cenijo ga ljudje, ki naselijo nove prostore, pogosto pa tudi ne tisti, ki bi delavce morali plačati. Razmere v gradbeništvu so pri nas trenutno res slabe. Ne veljajo več nikakršna pravila, ni reda, ne spoštujejo se zakoni, poklicna etika ne velja več.
»Vprašamo se lahko, zakaj je arhitekturo sploh potrebno ščititi z zakonom. Arhitekti bi morali spoštovati delo svojih predhodnikov in se bolj objektivno zavedati svojih sposobnosti! «
V naši družbi vlada pomanjkanje odnosa do arhitekturne dediščine – vse je podrejeno zasebnemu kapitalu in neumnostim lokalnih oblasti. V preteklih dvajsetih letih so podrli vrsto odličnih arhitektur naših arhitektov modernistov, na udaru so tudi šole, zgrajene v drugi polovici 20. stoletja. Porušena je Mihevčeva šola v Kopru, Navinškova v Kamniku pa je tik pred tem. A te šole so prinesle nov odnos do prostora, namenjenega šolajočim. Kje je poglavitni vzrok za takšno stanje duha?
Osnovna šola Pinka Tomažiča je bila po mojem mnenju najboljše delo Eda Mihevca. Je šola, kakršne pri nas nimamo, in nova šola je ni nadomestila v nobenem pogledu. Bila je namreč ena izmed prvih gradenj na Bonifiki, to je na nasutem območju nekdanjega morja, ki je obdajalo Koper, ko je bil še otok. Ta šola je lebdela nad prostorom (bila je v celoti zgrajena na stebrih), prostor zelenega parterja je tekel pod objektom. S svojo zasnovo je oblikovala prostor Bonifike kot arkadijsko pokrajino, ki danes ponekod v redkih kotičkih (ob stadionu) še obstaja. S takšnim načinom – s paviljonsko gradnjo v zelenju – bi lahko jasno ločili novo mesto od historičnega, strnjenega mestnega jedra Kopra. A tekom let je izgradnja potekala prav nasprotno – agresivna karejska pozidava občutljive krajine je skoraj popolnoma prekrila staro mestno jedro in šola se je zazdela v tem kontekstu odveč. Po mojem mnenju je rušitev upravičena le v primeru, kadar staro nadomestimo z boljšo novo arhitekturo. Žal mi je tudi za šolo Frana Albrehta v Kamniku, ki je primer znamenitega brezkoridornega sistema arhitekta Emila Navinška. Takšnih imamo po Sloveniji kar precej, a redke so ohranjene še takšne, kot so bile nekoč. Danes šole s toliko javnega prostora (hodnika) ni mogoče zgraditi. In tako izgubljamo izjemno pomemben skupni prostor, prostor druženja in socializacije otrok. A porušeni so bili še veliko pomembnejši objekti. Izgubili smo hotel Prisank v Kranjski Gori in Učne delavnice arhitekta Savina Severja, trenutno je ogrožena njegova garažna hiša na Poljanah, nekatere izjemne arhitekture tega obdobja so v izjemno slabem stanju ali spremenjene do neprepoznavnosti. Določen delež te arhitekture nam je uspelo zaščititi kot arhitekturno dediščino, a to ne gre povsod in pogosto tudi to ni dovolj. Vprašamo se lahko tudi, zakaj je arhitekturo sploh potrebno ščititi z zakonom. Arhitekti bi morali spoštovati delo svojih predhodnikov in se bolj objektivno zavedati svojih sposobnosti, mar ne!
Že več kot deset let ste angažirani v skupini strokovnjakov, ki se trudijo opozarjati in hkrati opravljati delo, ki bi ga sicer morali uslužbenci državnega zavoda za spomeniško varstvo. Se je v teh letih kaj premaknilo?
Stvari so se premaknile. Pred desetimi leti smo si zaman prizadevali, da bi ohranili Učne delavnice za Bežigradom (v njih bi lahko bila denimo odlična Bežigrajska knjižnica, vsa v enem nivoju, z veliko svetlobe!). Po izdaji brošure Evidenca in valorizacija moderne arhitekture 45–70, ki smo jo uredili skupaj s Tino Gregorič, Natašo Koselj in Vojtehom Ravnikarjem, so bili dnevi kulturne dediščine posvečeni moderni arhitekturi 20. stoletja. Od tedaj je potekalo kar nekaj podobnih akcij ozaveščenja in posledica teh akcij je, da se je zaščitilo najpomembnejše objekte tega obdobja. Zavodi za kulturno dediščino lahko formalno kot edina institucija res skrbijo, da se jih ne ruši ali nepravilno prenavlja. Več bi morala storiti tudi naša Zbornica za arhitekturo in prostor ter ozavestiti pomen te arhitekture pri večini svojih članov. Podobno kot z ostalo dediščino je namreč med investitorji postalo popularno, da se izplača poceni kupiti propadajoči objekt, ga pustiti propasti in na njegovem mestu izsiliti večji kompleks z velikim dobičkom. Takšne stvari bi morali preprečiti! Arhitektura je lepa disciplina, omogoča ti, da lahko začutiš poetiko in značaj prostora res globoko. Zato nas toliko bolj boli, ko vidimo, kako izginjajo stare, lepe, preproste hiše in stavbni kompleksi, ki so imeli svoj pravi smisel. Novo, ki nastaja v imenu napredka, je pogosto vse prej kot to, sledi le logiki kapitala, ne nadgrajuje prostora in ne ponuja ljudem boljših pogojev za bivanje.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
