Posel za tretje tisočletje
Trgovinica za samomore (Le magasin des suicides). Režija Patrice Leconte, Francija, Belgija, Kanada, 2012, 79 min. Ljubljana, Kinodvor
24. 06. 2014
Trgovinica za samomore je prvi izlet režiserja Patricea Leconta v animacijske vode in temačnejše svetove. Leconte si je za animacijski krst izbral vizualni slog klasične, na roke izrisane animacije, za snov pa črnohumorno variacijo na morbidno temo samomora.
Zgodba je postavljena v mrakobno, v kisli dež in sivino smoga namočeno velemesto, kjer s streh kot muhe cepajo samomorilci. Nekje v bližnji prihodnosti smo – recesija je dosegla dno, depresija vrhunec in tistih, ki bi radi mukam, imenovanim življenje, nemudoma naredili konec, je toliko, da je mestna uprava uvedla strogo prepoved javnega samomora. Slaba novica za obupance, a dobra za družino Kravaš, ki ima v lasti ljubek butik z raznoraznimi pripomočki za dostojen konec v zavetju lastnega doma. Družinski posel vodi oče Mišima z zavidljivo trgovsko žilico, za blagajno s strankami ljubeznivo kramlja njegova žena Lukrecija, po trgovini pa se smukata tudi njuna emo-otroka Vincent in Marilyn (vsi člani družine nosijo imena slavnih samomorilcev). Njihov vsakdan poteka v složno depresivnem vzdušju, dokler se v družino ne rodi črna – ali bolje bela – ovca, mali Alan, iz katerega kar šprica veselje do življenja. Alanov entuziazem resno ogrozi prihodnost družinskega posla in Mišima naredi vse, da bi sina pokvaril.
»Osvežujoče nekorektna zakladnica duhovitosti na temo smrti in samomora.«
Glavni trik, na katerega stavi pripoved, je obrnjena logika družine Kravaš: depresivnost je vrhovna vrednota, optimizem prezira vreden pogled na svet. S tem je vzpostavljen pripovedni okvir, ki omogoča vrsto gagov na to temo, kar je sicer zabavno, a hitro postane predvidljivo in zato čez čas tudi nekoliko dolgočasno. Gledalec tako dobi občutek, da je kljub simpatično prismuknjeni zasnovi in duhovitim domislicam v zgodbi vendarle premalo mesa za celovečerni film. Leconte, ki se sicer bistveno bolj domače počuti na bolj optimističnem terenu, literarni predlogi Jeana Teuleja doda tudi glasbene točke, ki so premedle, da ne bi bile odvečne, in svetlejši konec, ki popolnoma spremeni ton pripovedi.
Težko je tudi reči, kateremu občinstvu natanko je Lecontova šegava animirka namenjena – za majhne otroke je prezagatna, za odrasle, ki jim srce zaigra ob kakšnem Timu Burtonu, pa premehka. Najbrž bo še najbolj sedla malo starejši mulariji, ki rada bere politično nekorektne avtorje tipa Roald Dahl. Trgovinica za samomore je vsekakor osvežujoče nekorektna zakladnica duhovitosti na temo smrti in samomora. Škoda je le, da se posamezne dobre ideje malo na silo nakolačijo v celoto in da se nepoboljšljivo optimistični Leconte ni mogel upreti skušnjavi, da ne bi čez tako črno satiro potresel vsaj ščepec sladkornega prahu.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
