Mark Wigley, arhitekturni teoretik in profesor
V arhitekturi mora priti do revolucije
31. 07. 2014
Mark Wigley je končal študij arhitekture v Aucklandu na Novi Zelandiji, po doktoratu na tamkajšnji univerzi (1987) pa se je odpravil v ZDA. Poučeval je na Univerzi Princeton, kjer je bil med letoma 1987 in 1999 tudi direktor oddelka za arhitekturo.
Leta 1988 je s Philipom Johnsonom v newyorški MoMI pripravil razstavo Dekonstruktivistična arhitektura; predstavila sta sedem arhitektov (Coop Himmelblau, Frank Gehry, Zaha M. Hadid, Peter Eisenman, Daniel Libeskind, Bernard Tschumi, Rem Koolhaas), ki so s svojimi pogledi in delom razbijali dotedanje prakse in si prizadevali za nove arhitekturne rešitve in izraze. Leta 2005 je z Remom Koolhaasom in Olegom Boumanom ustanovil strokovno revijo Volume. Namenjena je raziskovanju širšega področja arhitekture in dizajna, vzpostavlja odnos do socialnih in okoljskih tem ter uveljavlja inovativne novinarske pristope.
Doslej je bil tudi predstojnik oddelka za arhitekturo na newyorški univerzi Columbia. Izjemno priljubljeni dekan se je letos odpovedal tej funkciji, kot teoretik srednje generacije pa bo brez dvoma pustil sledi tako na pedagoškem kot na znanstvenem področju delovanja te ustanove. V javni odstopni izjavi je zapisal, da »gre pri izobraževanju predvsem za zaupanje. Najboljši učitelji verjamejo v študente, v tisto, kar se z njimi poraja in česar za zdaj še ni mogoče ovrednotiti, v tisto, kar pravkar vznika in odpira nove možnosti«.
Wigley veliko predava in sodeluje na simpozijih, pred izidom pa je njegova nova knjiga o radiu, o vidnem in nevidnem vsega, kar nas obdaja.
Na arhitekturnem bienalu v Benetkah sva, zato me zanima, kaj je kurator Rem Koolhaas s to razstavo želel doseči, kaj nam je pokazal, in tudi kako razumete naslov Fundamenti?
»Leta 2050, ko bo 80 odstotkov ljudi živelo v mestih in bo več kot 2 milijardi ljudi starih več kot 65 let, bomo potrebovali več in več arhitekture.«
Do zdaj sem se zelo dobro seznanil z gradivom v Arsenalu, nisem pa še videl vsega v Giardinih. Lahko bi rekel, da bolje poznam tisti del, kjer so »elementi arhitekture«, o »fundamentih arhitekture« težje govorim. Ker pa vas zanima kritika, kritičen odnos do vsega tega – Koolhaas je predvsem pisec. O tem ni nobenega dvoma. Začel je kot pisatelj, nato je postal neke vrste arhitekt in je verjetno sam presenečen nad svojim uspehom v vlogi arhitekta. Po eni strani želi biti na tej razstavi skoraj skrajni arhitekt, saj pravi, da naj si ogledamo fundamente arhitekture, po drugi strani pa pravzaprav predlaga, da naj imamo Bienale brez arhitektov. Tako se vrača k svoji vlogi pisca in kritika. Ta Bienale je po mojem predvsem kritiški bienale, s čimer se strinjam in kar se mi zdi zares dobro. Ne vem še, kako dobro se bo obneslo, vendar se mi zdi ideja o arhitekturnem bienalu brez arhitektov zares izvrstna ideja.
Toda ali niso fundamenti tisto, kar povezujemo predvsem z gradnjo, arhitekturo, konstrukcijo, nosilnim? Zakaj torej fundamenti?
Saj, saj, vendar so nekatere stvari lahko tako fundamentalne, da niso več v domeni arhitektov, in če bi presojali to razstavo, bi lahko rekli, da hoče z njo morda le spraviti iz ravnovesja arhitekte, da išče nekaj pred arhitekturo. Seveda, kot pravite, fundamenti so osnovni elementi arhitekture, možno pa je, da se arhitekt teh osnov sploh ne zaveda. To je zanj odlično stališče, kajti na Bienalu je en sam arhitekt – in to je Koolhaas. Znano je, da arhitekti niso ravno ljubeznivi drug do drugega in ta razstava ni nikakršna izjema, vsekakor jim ne izkazuje nobene naklonjenosti. Kot veste, se na Bienalu običajno dogaja predvsem to, da arhitekti pokažejo svoja zadnja dela, in te vrste pornografsko prikazovanje je vedno neprijetno. Bienale je običajno zelo neprijetna stvar, mislim pa, da tokratni Bienale sploh ne spravlja v zadrego. Treba mu je torej izreči pohvalo.
Če prav razumem, je Koolhaas teoretik z nagnjenjem k filozofiji. Ali bo ta razstava morda odprla prostor živahnejši razpravi, spodbudila diskusijo?
To si želim, čeprav se bojim, da sta obstajata dve teoriji Bienala. Ena predpostavlja, da Bienale predstavlja nova razmišljanja in te zamisli deli, da bi področje napredovalo. V tem smislu ima zelo učinkovito posredovalno vlogo, saj lahko na enem mestu, v enem dnevu, vidimo vse. To je bolj optimističen pogled na Bienale.
Drugi pa je, da je glavni namen Bienala preprečevanje vsakršnega razvoja arhitekture. Recimo, na primer, da bi se zaradi glasbe vsi zbrali na istem kraju, in predstavljajte si, da bi bil vsako leto samo en glasbeni dogodek, denimo sodobne glasbe, in da bi se to pravzaprav zgodilo vsaki dve leti z namenom, da bomo slišali vse, kar je v glasbi potrebno slišati. Rekli bi, kako absurdno, saj to je v nasprotju z razvojem, raznolikostjo.
Sam sem prepričan, da je namen Bienala to, da preprečuje spremembe.
Primerjava s sodobno glasbo je res posrečena. Na koncertih sodobne glasbe je običajno zelo malo ljudi, ta glasba je večini neznana in ni popularna. Beneški Bienale pa je ogromna prireditev, o kateri veliko poročajo tudi mediji. Ste morda že naleteli na kakšna kritiško zanimiva besedila?
Veatriz Colomina: Radical Pedagogies. Benetke, Arsenale
Ne, še ne. Toda zdi se mi, da nisem prava oseba za takšno vprašanje. Mislim, da je glavna naloga Bienala usklajevanje, ki naj zagotovi, da vsi poslušajo isto glasbo. Tudi večina prisotnih – oblikovalcev, kritikov, kuratorjev, novinarjev, investitorjev, institucij, šol –ima do Bienala nelagoden odnos, kajti vsi stremijo za tem, da bi bili bolj ali manj sinhronizirani.
Sploh pa mediji pravzaprav ne poročajo o Bienalu, temveč so že kar del vsega tega, vključeni so vanj, Bienale je medijski dogodek. V tem smislu bi bilo ustrezno vprašanje: V kakšnem odnosu do te sinhronizacije je Koolhaasov projekt? S tega vidika so »fundamenti« lahko zelo zanimivi, čeprav se mi zdi sama beseda prav grozna. Težko vidim besedo fundamenti v pozitivni luči. Fundamenti implicirajo preveč stabilnosti.
Ja, beseda ima svojo težo.
Ja, trdnost in težo. Ne zdi se mi prav primerna, ljubše bi mi bilo blažje ime, morda beseda, kot so »elementi«. Čeprav so lahko tudi elementi elementarni, so hkrati vendar tudi samo elementi. Rem pa bi k temu seveda dejal – prav imaš, toda saj gre vendar za provokacijo.
Kaj pa obiskovalci: kaj zanje odpira Bienale, kaj jih privlači, kakšne odgovore iščejo?
Mislite na ljudi zunaj arhitekture? To je izvrstno vprašanje, na katerega ne poznam odgovora. Arhitektura je na zunaj vedno nekaj privlačnega. Predstavljaš si, da je arhitekt zanimiva oseba. Arhitekti venomer govorijo, da je njihovo življenje grozno, ljudje pa govorijo – če si ti arhitekt, sem tudi jaz arhitekt. Vsakokrat, ko me kdo vpraša po poklicu in povem, da sem arhitekt, slišim – tudi sam sem nekoč hotel postati arhitekt. To je torej res nekaj dobrega, nekaj krasnega.
Pogled na arhitekta nekako buri domišljijo, z arhitektom je povezano nekaj romantičnega. Arhitektura je zelo romantična, pri njej gre predvsem za možnosti, ne za realnosti, in tudi zato se mi beseda »fundamenti« ne zdi tako super. Čeprav so nekatere stvari v arhitekturi gotovo fundamentalne, to še ne pomeni, da ima arhitekt z njimi kaj skupnega.
V zvezi z Bienalom so tudi nagrade; letošnjega zlatega leva za življenjsko delo je prejela Phyllis Lambert, ki je sicer arhitektka, vendar predvsem naročnica, kustodinja, slovi tudi kot vodilna pokroviteljica arhitekture. Kaj pomeni ta sprememba?
Ta sprememba je del Koolhaasovega načrta – če želi narediti razstavo brez arhitektov, potem tudi zlatega leva ne more dati arhitektu. Verjetno se je znašel pred dilemo kaj storiti in je sprejel nenavadno odločitev, da podpre nekoga, ki podpira arhitekte, ne pa samega arhitekta.
Ali ima to v današnjem času kakšen poseben pomen? Vloga pokroviteljev se je skozi zgodovino spreminjala, in ko gre za vprašanje financiranja …
Rad imam Phyllis, vendar imam pomisleke glede nagrade, ki gre tja, kjer je denar. Lambertova je izvrstna oseba, toda stvar vzbuja pomisleke. Sicer nisem tako naiven, da bi mislil, da moramo živeti v svetu brez denarja — toda pri tej nagradi gre tudi za denar.
Kaj torej implicira ta nagrada?
Brez denarja ni arhitekture. Če gre pri arhitekturi za možnosti in ne za realnosti, potem tudi ne gre za rešitve, temveč za vprašanja in odgovore, za kar je potreben pokrovitelj. Za zametke, za ustvarjanje idej ni nikakršne podpore, zato je pokrovitelj domala vključen v samo idejo arhitekture. Nekdo mora reči – to se finančno ne izplača, je pa velikega kulturnega in intelektualnega pomena.
Arhitektura vedno potrebuje injekcijo zunaj normalnega konteksta, toda ali se na Bienalu o teh stvareh sploh kdaj govori? Ne, besede denar se nikoli ne omenja. Poslušamo o lepoti in ustvarjalnosti, in če denimo govorimo o »fundamentih« – ali pokrovitelj sodi k fundamentom? Ja, razumsko, seveda. Tukaj gre za neke vrste nasprotja med materialnostjo, kot so okna, vrata, pod in ostalo, nato šele pridejo denar, ideje, teorija in tako dalje. Ne verjamem, da se med »fundamenti« kakorkoli izražajo zamisli, ideologija, denar, teorija in podobno.
Morda opozarja tudi na razlike med pokrovitelji, denar ima danes zelo različne izvore. V Italiji je bilo vprašanje moči različnih družin nekoč povezano s pokroviteljstvom, kako je danes?
Seveda, dobro je, da se ob tem sprožajo te vrste diskusije.
Rada bi vas vprašala o vašem teoretskem delu, področju, na katerem ste predvsem s knjigo White Walls, Designer Dresses razburkali arhitekturno prizorišče. Posvetili ste se zgodovinskim avantgardam in arhitekturo vzporedili z modo, kar ima določeno tradicijo tako na Dunaju (Adolf Loos) kot v Nemčiji (Gottfried Semper). Kaj se je v zadnjih letih zgodilo z »belimi stenami«?
Pri meni ali v mojem odnosu do belih sten?
Mislim predvsem na vzporednico z modo, ki je takrat tako jasno opredelila nekatera vprašanja.
Mislim, da še vedno pišem o istih stvareh, toda z malo drugačnimi primeri. Pravkar poskušam končati knjigo o radiu, o arhitekturi radia, ki v teoriji predstavlja nevidno, vendar na koncu spet preide v argument belih sten. Izhodišče belih sten je seveda to, da ni stena, temveč neverjetno rahla površina, kakor je na površju moda, in v to krhko tkanino vlagamo vso svojo duševno pozornost.
Seveda imam zato zelo rad Semperjeve razprave o prostoru in psihološkem dojemanju zgradbe. Radio je celo bolj rahla, bolj krhka površina. Ves čas nosimo pri sebi mobilne telefone, do tega prostora vzpostavljamo odnos, in prav kakor pravi Semper, nosimo ta prostor, kakor nosimo tudi vse ostale tkanine.
Zelo me zanimajo elektronske tkanine. Moda je občutljiva v odnosu do časa, odnos do mode se vzpostavi zaradi njene časovnosti, je samo v zavedanju tega, da nekaj kmalu ne bo več v modi. Moda je občutljiva …
Mislite torej, da se menja glede na perspektivo, da pri tem vzbuja čustva?
Ja, spreminja se in postane nova moda. Moda mora graditi na lastni občutljivosti. Moda vedno zaprasketa in hkrati že izginja. Sploh ne gre samo za novo modo, tisto, ki se je pravkar pojavila, gre za odhajanje. Živeti v svetu mode, oblačil, pomeni živeti v svetu, ki izginja. Tudi radio je nekaj, kar izginja. Torej še vedno pišem o istih stvareh.
Kot razumem, pišete o vidnem in nevidnem, o prisotnosti in odsotnosti, o stvareh, ki jih ne opazimo vedno, vendar so tukaj. Kako vzpostavljamo odnos do stvari, ki so nevidne, vendar zaznavamo njihovo prisotnost?
»Mesto prihodnosti bo vsekakor zelo drugačno od današnjega, toda brez teorije se teh vprašanj ne bomo mogli lotiti.«
Ja, ja, arhitektura je zame to – vidno in nevidno. Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš. Če se spet vrnemo k razstavi, je to prav nasprotno fundamentom. Na razstavi o fundamentih vidimo tisto, kar je vedno prisotno. Kakor da sporočaš: za arhitekturo potrebuješ to in to.
Je torej kot nekakšna potrditev tega, zakaj smo tukaj in kaj počnemo?
Ne, ne strinjam se s takšnim pristopom, saj bi lahko tudi rekli, da arhitektura nima ničesar opraviti z vrati, okni in ostalim, temveč s tem, kaj bi vse te stvari lahko bile. Mračne prerokbe pravijo, da so vse osnovne elemente arhitekture prevzele digitalne tehnologije, kot da smo del velike zarote v smislu nekakšne znanstvenofantastične norosti.
Na letošnji razstavi je ogromno digitalnih projekcij, vsi ti zasloni pritegnejo veliko pozornosti, lahko so prav fascinantni in prepričljivi, večkrat pa se pokaže tudi njihova odvečnost. Bi to lahko bila ena ključnih tem tega Bienala?
Lahko bi bila. Uspešen Bienale se izraža v debati, in tudi vaše prvo vprašanje se je glasilo – kaj bo vse to prineslo? Ne gre za to, da nekdo pride in pove, razstava mi je všeč ali mi ni všeč. Pomembno je, ali se porodi resničen dialog, v kar pa nisem prepričan. Vemo, da je namen Bienala likovnih umetnosti kupovanje in prodaja umetnosti. Pri arhitekturi to ni tako jasno. Nihče ne kupuje ali prodaja arhitekture, zato lahko ta Bienale igra zanimivo vlogo.
Za disciplino?
Ja, in prepričan sem, da je Rem stremel za tem, ne vem pa, koliko mu je to uspelo.
V Benetke prihaja v tem času veliko študentov arhitekture, udeležujejo se tečajev, razprav in raznih dogodkov, ki jih največkrat organizira kar sam Bienale in so, grobo rečeno, samo malo drugačna »vodstva po razstavi«. Ti obiski so torej nadzorovani, kaj imajo študenti zares od tega?
V Arsenalu, na sklopu Monditalia, je Beatriz Colomina naredila steno Radical Pedagogies. Med drugim zagovarja tezo, da so v petdesetih in šestdesetih letih na različnih šolah za arhitekturo po svetu delali precej radikalne poskuse in razvijali teoretsko misel. Od takrat se ni nič zgodilo in tudi zdaj se nič ne dogaja.
Pa saj ste tudi vi sami profesor, delujete na univerzi.
Mislim, da prihaja zelo zanimiva generacija, generacija družabnih omrežij z veliko etike, pameti in z velikimi tehničnimi sposobnostmi. Izjemna generacija so. Šole se mi ne zdijo prav zanimive, tem bolj pa študenti. Na univerzi Columbia prevladuje misel, da bi morali biti študenti bolj zanimivi od učiteljev, zato se na tej šoli dogajajo vznemirljive stvari, toda 99 odstotkov arhitekturnih šol po svetu ne zanima prav posebno, kaj se dogaja. Sploh se ne zavedajo svoje vloge. Imajo sicer množico čudovitih učiteljev in izvrstnih študentov, ki svoje delo zelo dobro opravljajo, vendar nimajo manifesta in občutka za politično delovanje. Medlo se zavzemajo za ohranjanje stroke. V tem precej čudnem trenutku je na svetu več kot milijon študentov arhitekture.
Brez teorije, brez filozofije. Ali niso prav to »fundamenti«?
Ja, ja, to je velik problem in izgubljena priložnost. Toda generacija družbenih omrežij se lahko povezuje brez šol, zato mislim, da bo to v kakšnih desetih letih prineslo velike spremembe. Želim si, da bi prišlo do velikih sprememb.
Torej pričakujete spremembe? Od nove generacije?
Mora priti do neke vrste revolucije. Samo na vzhodu (v Afriki, Indiji in Aziji) bo recimo v naslednjih dvajsetih letih treba zgraditi milijardo novih stanovanjskih enot. Nihče nima pojma, kaj bi to lahko bilo. Stanovanjske enote ne bodo v nebotičnikih, ki so zelo dragi, in ne bodo individualne gradnje. Tega nihče ne ve, zato bi morala arhitekturna stroka v teoriji o tem razmišljati. Arhitektura se bo po mojem spremenila, mora se spremeniti, da bi se lahko soočili s tem.
Zaradi potreb?
Ja, zaradi potreb. Zdajšnja generacija je zares izjemna, zelo rad imam študente. Odprto se spopadajo z izredno obsežnimi, nujnimi vprašanji. Mora priti do preobrazbe. Spremenile se bodo šole, spremenila se bo praksa, spremeniti se mora kritika, saj danes ni močne kritike. Celo teorija, ki je imela v osemdesetih in začetku devetdesetih let jasno vizijo, danes ne daje občutka trdnosti. To je noro, kajti arhitekti so teoretiki, vedno so bili teoretiki.
Vaša generacije je torej imela srečo, ker ste se lahko ukvarjali z Derridajem in ostalimi filozofi. Kdo je aktualen zdaj; ali ne vidite nikogar?
Ne zares, ne prav zares. Teorija je preprosto želja po tem, da ne bi bili neumni. In ker je večino stvari, ki se danes dogajajo v arhitekturi, zelo neumnih, se je po mojem treba lotiti teoretskih raziskav. Koolhaas je seveda teoretik in njegovo glavno delo tukaj je, da naredi knjigo. Bienale morda ne bo imel posebnega učinka, lahko pa, da ga bo imela knjiga.
Tudi to je dobro.
Ja, zelo dobro. Vse nas torej uporablja za to, da mu urejamo knjigo. Že z odzivom na razstavi. Napisal je osemsto strani debelo knjigo.
Po eni strani so za arhitekte izziv potrebe po novih rešitvah, kar pomeni, da je dela veliko. Toda arhitektura brez teorije, v danih političnih in družbenih razmerah …
Leta 2050, ko bo 80 odstotkov ljudi živelo v mestih in bo več kot 2 milijardi ljudi starih več kot 65 let, bomo potrebovali več in več arhitekture. Ko smo še majhni in ko smo zelo stari, potrebujemo več arhitekture. Mesto prihodnosti bo vsekakor zelo drugačno od današnjega, toda brez teorije se teh vprašanj ne bomo mogli lotiti.
Zato me zdaj zelo zanima svet Buckminsterja Fullerja (ameriški arhitekt in inovator, op. p.), ki je v šestdesetih letih dejal, da ni energetske krize, da je samo kriza duha. To je spodbudna misel, kajti upajmo, da so potrebe močnejše in da vse te vsakdanje stvari nimajo tako pomembnega vpliva na naše življenje, kot ga ima arhitektura.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Kultura in mediji:
|
komentarjev: 1
05.10.2013 Dialogi:
|
komentarjev: 1
03.03.2014 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
