Balzam za ušesa
KONCERT: Vinicius Cantuaria in Bill Frisell. Klub CD. Ljubljana, Cankarjev dom, 4. 1. 2011.
25. 01. 2011
Vinicius Cantuaria je šestdesetletni brazilski kitarist in pevec, za katerega navadno pravijo, da izvaja popularno glasbo. Toda ker je ta termin zelo širok in pomeni vse od preprostih pop pesmic do zelo kompleksnih džezovskih stvaritev, je treba takoj dodati, da izvaja brazilsko popularno glasbo oziroma MPB, kar seveda vse takoj spremeni. Njegova glasba je namreč zelo kompleksna, redko narejena po vzoru »zahodnih« pop klišejev, polna zanimivih in zvočno barvitih obratov in ritmičnih preskokov, predvsem pa nepredvidljiva, ne da bi zato postala dolgočasna ali da bi ji manjkalo izrazitih melodij. Ker že dolgo živi in ustvarja v Ameriki, se zato seveda druži predvsem z ustvarjalnejšim delom tamkajšnje glasbene scene, kar pomeni zlasti odlične džezovske glasbenike newyorškega okolja, prav z njimi pa je v zadnjih letih ustvaril tudi nekaj izjemnih, čeprav na žalost premalo odmevnih plošč, kot sta recimo Horce & Fish (Bar/None 2004) in Cymbals (Naive 2007).
»Če je Cantuaria avtor vseh skladb, pa mu je Frisell v izvedbenem smislu vsaj enakovreden. «
Pri nas je nastopil že dvakrat, toda tokratni nastop je bil nekaj čisto posebnega. Ne samo zato, ker je z njim začel evropsko turnejo, na kateri predstavlja najnovejšo ploščo Lagrimas Mexicana (Naive 2011), ampak predvsem zato, ker gre za sodelovanje z drugim izjemnim kitaristom, enim izmed najbolj cenjenih mojstrov električne kitare našega časa, Billom Frisellom, in brazilskim tolkalcem Marivaldom Dos Santosom.
To, kar smo na uvodnem nastopu njihove evropske turneje nekaj dni po novem letu lahko slišali v Linhartovi dvorani, je bila vrhunska glasbena predstava, izjemna poslastica za vse ljubitelje avtorske glasbe in pravi balzam za ušesa. Cantuaria na akustični in Frisell na električni kitari, ojačani le toliko, da je lahko razvila polno paleto zvočnih barv, ter Dos Santos na celi vrsti različnih tolkal so namreč ustvarili zelo intimno in neposredno zvočno predstavo, v kateri je imel osrednjo vlogo na videz krhki in čustveno razkošni glas Cantuarie, okoli katerega sta se potem na zelo domiseln način prepletali obe kitari z minimalno pomočjo elektronike, za ritem pa so skrbeli tolkalčevi asketski udarci po kongah in drugih tolkalih.
Že sama nežna struktura glasbe je bila popolno nasprotje vsakdanjemu hrupu, ki nas obdaja nenehno in skoraj vsepovsod v življenju, še bolj presenetljivo in hkrati razveseljivo pa je bilo, da nas je ta nežna in krhka glasbena struktura popolnoma vsrkala vase in nam med posameznimi skladbami dovoljevala samo odobravajoče ploskanje in posamezne navdušene vzklike. Cantuarijeva glasba ne skriva, da temelji na bossa novi in se z njenim temeljnim vzorcem vedno znova poigrava, vendar zna ta vzorec tako razviti in dodelati, da v vsaki skladbi deluje sveže, novo in presenetljivo, hkrati pa mu svobodno dodaja nove elemente, ki glasbi dajejo nove razsežnosti in pogosto izvirajo daleč onkraj brazilskih meja. Tudi zato se Cantuarijeva nova plošča imenuje Mehiške solze.
Če je Cantuaria avtor vseh skladb, pa mu je Frisell v izvedbenem smislu vsaj enakovreden. Znova namreč dokazuje, da je eden najbolj prefinjenih kitaristov nasploh, ki ima razen tega tudi »uho« za glasbo zunaj siceršnjega džezovskega idioma, kar odpira zvočna in izrazna polja, ki so večini drugih kitaristov priprta. Vendar v primeru Cantuarie kaže, da gre tudi za drugačno kompatibilnost, kajti doslej sta že velikokrat sodelovala in to vselej prepričljivo, če že ne navdušujoče. Sicer pa je tudi pogled na nastopajoče dokazal, da so v muziciranju zelo uživali, hkrati pa so bili nenehno pozorni na to, kako se glasba razvija, kajti jasno je bilo tudi to, da je ta vsaj delno nastajala spontano in da se na popolnoma enak način ne bo nikoli več ponovila, kar ji seveda daje samo še dodatno priložnost.
Vinicuis Cantuaria je torej na najboljši način odprl koncertno ponudbo v novem letu, hkrati pa nakazal tudi, da nas letos v Cankarjevem domu čaka glasbeno razkošno leto, kajti v okviru festivalov oddaljenih kultur bomo letos tam spoznavali Brazilijo. Tudi z nekaterimi tamkajšnjimi največjimi zvezdniki.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
