Negotovost v morju gotovosti
Matevž Kos je pred dobrim desetletjem zapisal, da »uknjižene kolumne niso zgolj spomenik kolumnistovi nesmrtnosti. Res pa je, da je kolumnist bližje nesmrtnosti, če, po svoje paradoksalno, prestopi v drug, metakolumnistični žanr: v kolumnistična (i)zbrana dela.« Bi lahko rekli, da podobno velja tudi za kritika? Kritik se – tako kot kolumnist – praviloma odziva na aktualno stvaritev ali dogodek; časovnega manevrskega prostora ima ponavadi sicer nekoliko več, kljub temu pa se pri vsakem kritiškem žanru in občinstvu slej ali prej uveljavijo norme (koliko časa je minilo od predstavitev, izdaj, premier itn.), ki jih ni zaželeno kršiti. Od kritika torej pričakujemo aktualnost, obenem pa se v svojih sodbah pogosto nadeja približevanja temu, kar Kos imenuje »nesmrtnost«, malce bolj pesimistične duše pa »podaljšan rok trajanja«; iz obeh zornih kotov je eden od najučinkovitejših konservansov za neknjižna besedila njihova objava v knjižni obliki, v kateri bralci pač lažje kot v revijalnih ali časopisnih publikacijah uzremo – tako fizično kot metafizično – kljubovanje trohnenju (četudi v mehkih platnicah).
Najpreprostejši in kajpada tudi najpogostejši razlogi za tovrstne kompilacije so potemtakem povsem tehnične narave: nova prisotnost besedil v knjigarnah, lažja dostopnost v knjižnicah in enostavna rešitev za leto in pol daril avtorjevim prijateljem. Že ob snovanju pa se kritiški izbori razdelijo na tiste, ki se zadovoljijo s svojo primarno metažanrsko funkcijo, torej z omogočanjem strnjenega vpogleda v neko obdobje ali zvrst sicer razdrobljenih in raznorodnih zapisov določenega kritika – oziroma omogočanje ogleda njegovega dela »z vidika opusa«, kot se izrazi Kos –, in na tiste, ki v načinu svoje »(i)zbranosti« izkazujejo ambicijo po presežku ter si ob združitvi prvotno ločenih besedil obetajo večje vsebinsko oplemenitenje, kot bi ga ponudil goli seštevek posameznih prispevkov.
Fragmenti o celoti?
O nevšečnosti biti Slovenec vsekakor spada v to drugo kategorijo, in sicer na poseben način: praktično vse kritike v njej so namreč predhodno že izšle tudi v knjižni obliki – razgrnitvi svojega kritiškega opusa je Kos pred Nevšečnostjo namenil že tri knjige –, z izjemo peščice najnovejših. Rečeno drugače: tokratni izbor kritik se od Kosovih prejšnjih treh razlikuje po tem, da mu gre – kot trdi sam – izključno za opisani presežek skupnega nagovora; za zamisel, da specifičen nabor teh besedil zapisuje novo zgodbo, vredno zapisa.
Kos svojih kritik ni uredil v poglavja ali kakorkoli drugače strukturno posegal v njihovo naracijo. Edina orožja, s katerimi poskuša pomagati ubraniti zemeljsko celovitost svojega abecedno postrojenega izbora, so že omenjeni naslov, podnaslov – Zgodovina, kultura, ideologija – in kratek, tristranski predgovor.
Na tem mestu ni povsem odveč vprašanje, ali je celovitost – vsebinska, slogovna ali kakršnakoli druga – res bistvena za dosego cilja, ki ga Kos zasleduje; fragmentiranost mu očitno ni neljuba, že sam naslov knjige je parafraza dela romunskega filozofa Emila Ciorana, težkokategornika fragmentirane pisave. Vseeno pa nam predgovor razkrije – četudi posredno, prek navedkov skrivnostne muze L. – osrednje ambicije Nevšečnosti, ki vendarle izdajajo neko težnjo k celovitosti: bralca namreč napoti, naj v knjigi (raz)bere »kratko (kulturno) zgodovino dolgega slovenskega 20. stoletja«, obenem pa so kritike že v prvem odstavku označene kot »politične«; v kulturni in politični aspekt slovenske zgodovine, ki ga reflektirajo in s tem soustvarjajo, se želijo vpisati »v imenu demokratične kulture«. Katera temeljna vsebinska stičišča lahko torej otipamo ob branju izbranih besedil skozi pojmovno triado njihovega skupnega podnaslova?
Zgodovina
»Zgodovina, zlasti njene manj srečne strani, nemara res ni prizorišče smisla,« beremo na prvih straneh knjige, »pripoved o zgodovini […] pa mora biti sestavljena smiselno, imeti mora svojo dramaturgijo, premišljen pripovedni lok«; zgodovinopisje mora torej znati iz »množice dogodkov in peripetij« tvoriti »zgodbo«. Nenazadnje je odločilna »pika na i: šolsko ime zanjo je sklep, manj šolsko pa poanta«. Kosov pogled na zgodovinopisje je v veliki meri boj proti paradigmi, da s »pravim« naborom »zgodovinskih dejstev« že dobimo tudi »objektiven« vpogled v njihov smisel; ta paradigma pri nas ni zgolj znamenje nerazgledanosti, temveč se na specifičen način pojavlja tudi kot strategija v boju za interpretacijo zgodovine. Tu »srečamo izpričano vero v prav zgodovine«, vehementne upore »poskusom tako imenovanega prevrednotenja zgodovine«, »osupljivo gotovost v morju zgodovinske negotovosti«, ki se napaja v trdnem prepričanju, da je zgodovina konec koncev »kristalno jasna«. Če so tovrstne pozicije v okvirih kolumnistike in esejistike do neke mere še razumljive kot ponesrečeni izbruhi, kritika bistveno bolj razjezijo v sklopu strokovnih razprav tistega toka slovenskega zgodovinopisja, ki na tak ali drugačen način brani predsodke polpreteklih in sodobnih »šolskih« interpretacij.
Kultura
Kos polemizira tudi s sorodnim sentimentom v širšem, politično raznobarvnem horizontu slovenske kulture, ki se – po manj ali bolj zavestnem vzoru kulturnih hegemonov naše kulturne zgodovine – opira na »apriorizme, kategorične življenjske modrosti, poenostavitve […], ko gre za sodbe o težkih stvareh zgodovine in o konkretnih človeških usodah.« Poleg bolečih predpostavk publike, ki – če je kaj vredna – kakopak misli povsem enako, to zvrst »zdravorazumskih« izrekanj po avtorjevem mnenju napaja predvsem intelektualna lenoba, o kateri pričajo moralizirajoča izrekanja, ki »nimajo rada protislovij, odprtih mest, enigmatičnosti in večsmiselnosti, ampak stavijo zlasti na tako imenovano zdravo pamet in njene splošne resnice, ki jim ob njihovi samoumevnosti ni moč nič dodati, odvzeti pa tudi ne«. Vse to začini še »govorica zaskrbljenosti, […] najljubši žanr slovenskih profesionalnih kulturnikov«, ter plehko razumevanje »družbene angažiranosti« kot temeljnega poslanstva intelektualca.
Kot pojasni Kos, »z angažmajem ni seveda prav nič narobe. Konec koncev smo vsi, ko izstopamo iz svojih glav in nagovarjamodruge, tako ali drugače angažirani. Naloga intelektualca […] pa je zagonetnejša. Premisliti in tematizirati mora ne samo dileme svojega časa, temveč tudi svoje lastne predpostavke.«
Prav pomanjkanje refleksije lastnih predpostavk nazadnje pripelje tudi do nezmožnosti tematiziranja resničnih družbenih dilem, zato se kljub nenapisanemu diktatu angažmaja v slovenski kulturi zastavlja vprašanje, »ali slovenski pisatelji, esejisti in kritiki, pisci različnih generacij in prepričanj, skupaj s svojimi knjigami, revijami in različnimi literarnimi manifestacijami, [res] stojimo v areni življenja ali pa se to dogaja nekje povsem drugje?«
Ideologija
Čeprav Kos ključen del predgovora nameni artikulaciji lastnega »nelagodja ob Slovencih in s Slovenci«, ko gre za razdvajajoč diskurz o zgodovini, kulturi in ideologiji, bi se Nevšečnost lahko brala tudi kot kratka zgodovina artikulacij nekega nelagodja, ki nas združuje: temeljnega nelagodja Slovencev ob demokraciji in z demokracijo. Nenehen kritičen premislek o središčni paradigmi slovenske družbe po izhodu iz socializma – tudi o njenih potencialnih slabih plateh – je seveda nujen; za Kosa so problematični tisti zapisi, ki poskušajo – iz takšnih ali drugačnih vzgibov – relativizirati razliko, celo tabuizirati kritično izrekanje o preteklosti in s tem zamegliti radikalen preskok, ki ga je naš prostor z menjavo sistemske paradigme izvršil. Strategije te relativizacije so seveda raznolike in variirajo od bolj ali manj prefinjenih do tragikomično absurdnih. V političnem življenju smo jih danes deležni dnevno: od vseprisotnega »obujanja izgubljenih iluzij in razrednobojne retorike« do retrogradnih redefinicij demokracije kot »pluralizma samoupravnih interesov«.
Razvejene in bujne so tudi na področju kulturne samorefleksije; od vprašanj, ali ni morda prav »totalitarizem poglavitno okolje, ki omogoča nastanek skupin in skupnosti intelektualcev«, prek nostalgije po režimski umetnosti in vizij njene reaktualizacije, pa vse do odkrito antihumanističnih izvajanj, npr. takšnih, ki sodobno pisano besedo v celoti označijo za »fašizoidno institucijo« in rešitev za »normalno« kulturo vidijo v izhodu »iz literarizacije k vizualnim tehnologijam«, pri čemer seveda ne premorejo razmisleka o dejstvu, da se po svoji lastni definiciji tudi sama uvrstijo v spone fašistične zarote slovenskih književnikov. Kos je nenazadnje pozoren še na zgovorne slogovne nianse, ki psihoanalitsko odstirajo nenavadne – a bržkone nenaključne – slovenske zadrege z duhovnim bremenom subjektivitete: od pojavov »prvoosebnega kolektivnega subjekta« v delih kritične teorije do samokatarzičnih avtobiografskih pripovedi akterjev totalitarne represije, pisanih v tretji osebi.
Demokracija po meri slovenskega človeka
Nepripravljenost slovenskih zgodovinarjev, kulturnikov in ideologov na konsenz o tem, ali je našo preteklost določal polnokrvni totalitarizem ali ne, »pa čeprav totalitarizem po meri slovenskega človeka«, se torej vpisuje v »del širše zgodbe o razmejitvi med demokracijo in totalitarizmom«, projekta, ki se je – takšne družbene transformacije se pač ne odvijejo čez noč – pri nas šele dobro skiciral. Problemi tega skiciranja seveda še zdaleč niso enostranski. Samooklicani borci za demokracijo na slovenskem političnem in kulturnem prizorišču pogosto izkazujejo sorodne vzorce totalitarne miselnosti kot tarče njihovega boja. Njihova – kakopak, edina zveličavna – definicija demokratičnosti v tem diskurzu nastopa kot jasen, nespremenljiv, »zunanji« pojem, popolnoma neomadeževan z ideološkimi razprtijami naše dobe.
Kosova knjiga je pomembna zato, ker bežno tematizira pri nas (pre)pogosto prezrt uvid, da tudi najbolj zrela razumevanja »demokratične kulture« niso nad ideologijo. »Ali ni ‘neideološka politika’ […] sama po sebi precejšen ideološki umislek,« se ob zaključku ene izmed kritik vpraša Kos. Umislek, ki »spominja predvsem na imaginarij nekdanjega ‘znanstvenega socializma’, na eno samo, pravo in razsvetljeno ideologijo, na ideologijo objektivne znanosti o družbi in smereh razvoja, ki druge, sprevržene in lažne, a vseeno konkurenčne ideologije prepoveduje, ali pa jih, v najboljšem primeru, vnaprej omejuje zgolj na nazorski pluralizem.«
In četudi se O nevšečnosti biti Slovenec z veliko mero duhovitosti izogne »zaskrbljeni govorici« naše kulturne dobe, so v njej zbrane kritike – ki sicer v redkih primerih najdejo somišljenike (ali vsaj sogovornike) – predvsem ostro polemične. Kosov bogat in prodoren prikaz antidemokratičnih patologij sodobne slovenske družbe torej kliče tudi k nadaljnjemu razvitju opredelitev pozitivne družbene vizije, iz katere črpa svoj zanos.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014