MCenzije
Inferno, to so drugi Möderndorferji
06. 10. 2014
Nikar ne pojdite gledat tega filma. Vse, kar lahko od Inferna Vinka Möderndorferja profitirate duhovnega, lahko z nekoliko več intelektualnega napora, toda podobno svobodno popačeno izveste iz medijev in iz političnega programa Združene levice (z veliko začetnico).
Po nepreverjenih podatkih je film stal milijon in pol evrov. Za slovenske razmere solidno razkošno. Ampak če Möderndorfer res verjame v to, kar je posnel, potem bi bilo bolje, če bi se sam, prostovoljno – ali če ne bi šlo drugače, pač pod prisilo Filmskega sklada – kot režiser odpovedal temu filmu, celemu, od prve do zadnje (113.) minute, in podaril sredstva socialno ogroženim družinam.
It’s other people’s money, anyway!
Nalašč sem demagoško tendenciozen, ker mi ne preostane drugega, kot da se pred režiserjem in njegovim filmom branim z istim orožjem, kot me napada on.
Ljudje životarijo, umetnik pa s polno ritjo vsega – ali vsaj davkoplačevalskih sredstev – posname o tem film za milijon in pol evrov! Milijon in pol, da bi opozoril na krivice! Milijon in pol za kinematografizacijo napol realnega, napol fiktivnega stanja socialnega duha! Milijon in pol, ki ni bil porabljen za to, da bi tisoč družinam plačali zapadle račune za elektriko in vrtec in jih pošteno nahranili! Milijon in pol, vržen stran zato, da bi nam bilo nerodno, ker so med nami reveži, mi se pa za to ne zmenimo!
Si predstavljate, kakšen halo bi zagnala združena levica (z malo začetnico), če bi nekdo z dekretom prepovedal financiranje filmskih socialnih dram in ukazal prerazporeditev sredstev za pomoč ogroženim družinam?
Sociala pa ni samo v opustošenem stanovanju v postsocialističnem bloku nekje v Mostah ali na Vodmatu, kjer je film posnet. Tudi v centru je – v Kinu Komuna.
Pridem prejšnji teden skratka gledat tja Inferno. Box office je zdaj za šankom. (Tako kot recimo v celjskem Cineplexxu.) Natakarica me vpraša, kaj bom. Videti je presenečena, da ne bom kave, temveč vstopnico za kino. Ko klikne na sedež, se mi zdi, da bom edini gledalec. Nisem presenečen: pred nekaj meseci, ko sem v Komuni gledal Sivolasega žigola, nas je bilo v dvorani pet. Biljeter pri stopnicah pa je videti vesel, ko mu pomolim vstopnico: »O, danes bosta pa dva,« reče. »Ojej,« odgovorim, vajenec v kramljanju, »jaz pa sem se že veselil, da bom imel cel kino zase.«
Sredi dvorane dejansko sedi priletna gospa. Odločim se, da bom sedél dve vrsti pred njo. Ko stopam med sedeži, se nekako v zadregi gledava. Pomislim, da je v tej dvorani duhov tako kot v hribih, kjer se spodobi pozdraviti človeka, ki ga srečaš, četudi ga ne poznaš. Pozdravim, skratka, ona odzdravi, beseda dá besedo. V dveh minutah, dokler ne ugasnejo luči, tako izvem, da je v bistvu prišla gledat svojega pravnuka, ki v Infernu igra sina glavnega junaka. Pravi tudi, da ni bila v kinu že dvajset let in da bi ga najraje gledala na kaseti. Malo še pošimfava Kolosej (kjer hvala bogu še ni bila), navržem še nekaj približnih podatkov o padanju obiska v kinematografih – ed è subito inferno.
Inferno ni čisto zanič film, do njega imam druge pomisleke.
Naslov je zgrešen in zavajajoč, tako kot časopisni naslovi. Glavni junak Mare ni grešnik, ki bi si zaslužil pekel. Njegovi grehi so samo nepotrpežljivost do sociale, v katero je padel, pa trma, pretiran ponos in vzkipljivost. Še maščevalen ni. Pokončen človek, trden, s trdo kožo. Ob vsem tem, kar se mu dogaja, bi se večina ljudi že zdavnaj fentala. On pa ne. On hoče samo delati in biti za to pošteno, četudi minimalno plačan.
Dalo bi se nekako preživeti, da je film – objektivno gledano – neznosno depresiven. Prav, videli smo že veliko depresivnih, morečih, turobnih, zateženih filmskih zgodb, ne nazadnje tudi in predvsem slovenskih. Moram pa pri skorajda polni zavesti in po še kar dobrem spominu reči, da verjetno še nikoli nisem gledal tako zelo – poudarjam: tako zelo – neznosno depresivnega filma.
Maretova zgodba je dirka na dno. Oba z ženo sta brezposelna. Elektrike in plina ni več. Otroka so vrgli iz vrtca zaradi neplačane oskrbnine. Grozijo jim z deložacijo. Prijatelj je sindikalist, zdravljen alkoholik, dobričina. Direktor je lepo rejen prasec, tajkun v range roverju in z desetkilsko busto Karla Marxa na pisalni mizi iz imitacije mahagonija. V primerjavi z njim je Kantor hudomušen hudobec Bedančevega kalibra. Na zavodu Mare iz obupa in razočaranja razbije dva avta. Vsak teden gre dat kri, da dobi kranjsko in jo odnese domov. Bolj krhka, a iznajdljiva žena v materialnem pomanjkanju – ker navsezadnje jima je ostal samo še seks: podhlajen, umazan in grob quicky, kot ga zna posneti samo Möderndorfer – krade sveče na pokopališču, da imajo doma luč, in nazadnje pristane na felacijo za tri groše, no, pet evrov. S tem denarjem kupi bencin in gre domov. Tam jo dobijo deložatorji. Polije se z bencinom in se zažge. Njeno zoglenelo truplo v mrtvašnici je – domnevam – odlična anatomsko-patološka študija, ki si zasluži vesno za masko. Skratka, Mare noče dati otrok v rejo, pusti ju pri sosedih. V vrtec ju nočejo nazaj niti po materini smrti, ker oče nima pri sebi mrliškega lista. Sindikalista, ki grozi z javnim razkritjem podlih tajkunovih načrtov, gorile pred tiskovno konferenco na silo opijejo do nezavesti. Diverzija propade, pijanega ga povozi tovornjak. Mare se vda v usodo in dá otroka v rejo. Celo do te mere se poniža, da tajkuna kleče prosi, naj ga vzame nazaj v službo. Ta pa mu v goltanec z dvema prstoma zatlači pet, šest kanapejev s kaviarjem. (Tu sem čakal, da mu bo Mare odgriznil prsta. Pardon, vživel sem se.) Nazadnje se odloči, da bo za šop bankovcev prodal ledvico. Ko ga kirurg odpre, ugotovi, da ima gensko napako, ledvica je neuporabna. Dokler je še pod narkozo, mu dealer vzame denar nazaj. Omotičen obsedi pred parlamentom in začne metati granitne kocke v nadzorne kamere. Ko pride varnostnik, se kocka odbije in ga zadene v glavo. Mare je ubil človeka.
Tako gre to. Še to se mu je manjkalo.
V zaporu bo vsaj sit in na toplem. (Moja projekcija.)
Inferno je skrajna posledica tendencioznega, simplifikatorskega, pavšalističnega, demagoškega, katastrofičnega, brezizhodnostnega dojemanja gospodarske krize in njenih socialnih implikacij. Möderndorfer operira z obče veljavnimi in v dominantnem diskurzu sprejetimi klišeji o črno-belih socialnih razmerjih: delavec in sindikalist proti direktorju in birokratu, direktor in birokrat proti delavcu in sindikalistu. Inferno je tragedija absurda, v kateri se v vrtoglavi spirali nezaustavljivo kaže vse, kar se brezpravnemu človeku, ki ostane brez službe, lahko v predivji domišljiji socialno čutečega Slovenca dandanes pripeti.
Film je generaliziran stereotip pogleda na slovensko družbo, polno domnevnih krivic – tudi tistih, ki se jim nihče na svetu ne more izogniti –, zgoščenih v osebni in socialni fiasko nič krivega posameznika. Umetnik je zdaj iz tega končno naredil veliko, bigger-than-life zgodbo.
Super, načeloma: vsak film, vsakršna literatura, umetnina, celo pop, je bigger-than-life in mora taka tudi biti. Vendar je Inferno pornografska verzija socialne kritike – v tem smislu, da gre za depresivni social porn, ki se ga je domislil prvi, ki je imel želodec in denar, da iz kupa majhnih družbenih resnic, kot si jih predstavljajo mediji in njihovi ne preveč razgledani konzumenti, sestavi eno samo veliko laž, veljavno le zato, ker ji je dal navidezno umetniško, filmično, profesionalno legitimiteto.
Inferno dramaturško funkcionira, socialno pa niti malo. Kar je po svoje še huje: Möderndorfer ni instrumentaliziral zgodbe v političnem smislu, instrumentaliziral jo je emotivno. On je samo radikaliziral in v enem človeku, v eni družini personificiral to, kar so vam mediji in politiki – ki jih v filmu, hvalevredno, vsaj to, ni – in angažirani intelektualci leta in leta vbijali v glavo o nemoči malega človeka, soočenega z brutalnim kapitalom.
Če ste že indoktrinirani, vam ni treba videti Inferna, ker se vam bo zdelo, da gledate malo bolje posnet in zmontiran prispevek za Tednik Janka Šoparja – real life, ampak umetniško prepričljiv.
Če niste indoktrinirani, pa seveda še tem manj. Podarite raje nekomu denar za vstopnico. Pet, šest evrov pomeni mnogim več kot Möderndorferju milijon in pol za angažiran film. Pa še več koristi bo od tega.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
