Ljubezniva mizoginija naša vsakdanja
Četudi govor o spolnosti postaja navidezno manj uniformiran in se izmika institucionalizaciji, pa navadno v ozadju še vedno najdemo enak etični in moralni kodeks kakor pred desetletji, celo stoletji. Vsekakor so se, na ta ali oni način, poskušali avtorji v literarni zgodovini pogosto izmakniti normam in konvencijam na tem področju, spomnimo se le de Sada, Robbe-Grilleta, Bukowskega ali ne nazadnje Arthurja Schnitzlerja.
Pri slednjem je bržkone našel navdih za svoje najnovejše prozno delo – Ljubezenski vrtiljak, ki mu je prinesel že drugo nominacijo za nagrado modra ptica – tudi Zoran Šteinbauer. La Ronde je Schnitzlerjeva drama (1897), ki skozi prizore prehaja med številnimi pari in jih ujame pred spolnim aktom ali po njem. Drama skozi ubesedenje odnosov v različnih družbenih razredih prikazuje univerzalnost seksualnosti.
Šteinbauer v svojem delu, ki bi ga zvrstno lahko umestili med roman in konceptualno zbirko kratkih zgodb, počne enako; poglavja so iztočnice, na katerih prvoosebni pripovedovalec menja fokalizatorja, tj. točko pogleda, kar navadno pomeni, da vlogo pripovedovalca privzame nov literarni lik. Srečamo se z moškimi in ženskami iz različnih družbenih razredov in geografskih regij (Šteinbauer spretno preigrava narečja), ki pripovedujejo vsak svojo zgodbo, vsi pa se vsaj bežno dotaknejo tudi osrednjega lika, fatalne Manice.
Središče vseh pripovedi je seksualnost, pri čemer ima pripovedovalec vselej priznavalno držo. Ljubezenski vrtiljak se tako – podobno kot La Ronde – dotakne številnih tabuiziranih polj znotraj spolnosti: seksualnost tetraplegikov, starejših, ločencev, zoofilija, erektilna disfunkcija, spolna promiskuiteta ipd.
Vendar pa delo v oziru govora o seksualnosti ne ponuja dosti novega, hkrati pa se ujame v zanko, ki sem jo na začetku bežno nakazala; Ljubezenski vrtiljak namreč spregleda (ali pa celo namensko ignorira?) vprašanje spola in spolnosti oziroma vprašanje ženske znotraj seksualnosti, s čimer pa se že dodobra zaplete v tradicionalistično, zatohlo moralo, ki bi jo na prvi pogled rad razbijal.
Promiskuitetna Manica, ki jo moški v okolici dojemajo kot seksualni objekt in bi izgubila ves čar, če bi se poročila, je izjemno enoplasten lik. Njena zgodba je površno izdelana, postavljena je v dvojno vlogo primadone (ob koncu pripovedi razmišlja o zakonu kot najvišji obliki ljubezni) in prostitutke, ki prinaša življenje. Vsi ostali ženski liki so poročene ženske, prikazane bodisi kot frigidne vešče bodisi kot nežna, neskončno odpuščajoča bitja. Niti prve niti druge ne zaslužijo spoštovanja ali iskrenosti v odnosu. Prenašale naj bi prevare, laži, zapostavljanje ter popolno nerazumevanje, kar tudi zares počno. V osamljenih primerih, ko ženska moškega zapusti, se seveda ponovno vrne k njemu.
Odnosi med spoloma so skrajno stereotipizirani in tradicionalistični; potek razvoja odnosa je v vseh primerih trifazen: prvo srečanje z ljubeznijo na prvi pogled, pri čemer je moški nujno mnogo starejši od ženske, zmenek, poroka. Zakon je – očitno – nujni predpogoj. Edina ženska, ki uživa zunajzakonsko spolnost, je Manica (in njena teta, ki nazadnje pristane v norišnici), moški so pogosto nezvesti, ženske skoraj nikoli oz. le v dveh osamljenih primerih. Ženske skorajda niso seksualna bitja (osamljen primer je Manica, daleč za njo pa caplja Sonja); središče jim je mož, seksualna praksa, fetiš ali težava (erektilna disfunkcija) pa je vedno vezana na moškega. Zadovoljive spolnosti v zakonu ni.
Povsem razumljivo je, da ženska trpi nerazumevanje in neiskrenost v odnosu, podprti so skoki čez plot (kadar »skoči« moški, seveda), saj je za tovrstno ravnanje kriva ženska sama; je pač frigidna. Dogovorjene odprte zveze, poligamnega odnosa ali drugačne oblike sproščene, odprte, iskrene ljubezenske zveze v romanu ni, kakor tudi ne najdemo niti enega samega lika, ki bi zastopal drugačno mnenje, imel odstopajoče poglede na spolnost in medosebne odnose.
Ženske so tako prikazane povsem enoplastno, Šteinbauer se ne potrudi niti pri anatomiji; uide mu kar nekaj netočnih ugotovitev, pri čemer ne morem, da ne bi omenila, da se v tekstu med drugim srečamo z žensko, ki po odstranitvi maternice ne čuti več spolne sle, hkrati pa beremo o moškem tetraplegiku, katerega edina težava je, da ne more masturbirati; erekcijo je namreč ohranil in ima jo kar naprej.
Podoben odnos kot do ženske, Šteinbauer prikaže tudi do gejev in lezbijk, kar še dodatno potrjuje, da za tem na prvi pogled izzivalnim besedilom, ležijo heteronormativna matrica, tradicionalistična ideologija ter mizoginija, ki niso nikjer prevprašane ali relativizirane.
Očitno Šteinbauer od Schnitzlerja ni »preplonkal« le teme in forme, temveč tudi etiko in moralo 19. stoletja.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014