V Pogledih: Popis Prapivalstva
26. 01. 2011
V zadnjih dveh letih je izšlo približno šestdeset slovenskih raperskih albumov, od katerih se mnogi vrtijo domala izključno na spletnem Radiu samih norcev, reflektirajo jih ljubiteljske spletne strani, medtem ko je na YouTubu objavljenih že blizu 200 slovenskih videospotov v tem žanru.
Po izidu zdaj že legendarnega kompilacijskega cedeja 5 Minutes of Fame iz leta 2000 se je tako rap izkazal za največjo glasbeno subkulturo v uvodu 21. stoletja in odločno nasledil nekdanje hipijevstvo, pankerstvo, metalstvo, darkerstvo, rejverstvo ...
Rap združuje žgoče komentiranje sveta, pridigarski zanos, rimano poetičnost, poulično dokumentarnost, oddaljitev od jezikovne formalističnosti, slengovsko neobremenjenost, izpovedno spontanost in raznorodno politično nekorektnost. Verbalno ostrino amortizirajo ritmi in pretežno na domačih računalnikih ustvarjena harmonična vzdušja, včasih pa je na preizkušnji tudi reklo »Kdor poje, zlo ne misli«. Toda pri rapu ne gre za petje, temveč za melodično hitro hojo, ki z liričnim ovojem brani brezkompromisno, necenzurirano in ustavno zagotovljeno svobodo govora. In z imanentnim iskanjem subverzivne umetniške drže razkriva dvoličnost medijske krajine in družbe, ki besedno sovražnost cenzurirata, v isti sapi pa brezsramno promovirata zamisel, da je tretje tisočletje podloženo zgolj s čustvi sovraštva. Svet nas peha v mantro, da gredo za med samo še kri, sperma in pljuvanje, edini zanesljivi dokaz nasprotnega je podtalna kultura rap glasbe. Ta namreč ne gre tako zelo za med.
Angleški izraz rap – rhythmically accentuated poetry – bi se v slovenščini lahko glasil »ritmično poudarjeno pesništvo«, ki se je razvilo v sedemdesetih letih v newyorškem Bronxu kot del kulture hip-hopa. Ta v širšem pomenu vključuje še inštrumentalni element ali djing, ples oziroma breakdance, vizualizacijo v obliki grafitov in beatboxing (imitiranje inštrumentov z glasilkami in usti). Žanr je med Alpe, Panonijo in Jadran prišel dvajset let pozneje, njegov prvi večji protagonist pa je bil ljubljanski vokalist, ki se je uradno preimenoval v Alija Ena, pozneje še v Dalaj Eegola. Njegov album Leva scena je bil brezkompromisna kritika tedanje zabavnoglasbene smetane, ki je pozabila na preroditev v svežini ter inovativnosti. Novinarji in recenzenti obetavne, a žal ukinjene glasbene revije RSQ, so leta 2008 postavili Levo sceno na vrh najboljših pop-rock albumov samostojne Slovenije, Aliju Enu pa na isti lestvici delajo družbo še lucidni Trnovčan Klemen Klemen (50. mesto), duet Od ljudi za ljudi Murat & Jose (46. mesto) ter vrhunsko artikulirani N’toko (32. mesto).
(V celoti o objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
