Sladice, posladki in deserti
Foto: Igor Modic
Tin Vodopivec: Desert (stendap solo). Cankarjev dom (Kosovelova dvorana). Ljubljana, 6. 10. 2014, 80 min.
24. 10. 2014
Medtem ko v ZDA na preboj čaka na deset tisoče komikov in se v branži pospešeno razvija vsa Evropa, ni tod prav nič drugače. Stendapovsko poletje se je končalo s festivalom Panč, ki je kot posladek prvič ponudil večer črnega humorja. Nastopi so bili dovolj morbidni, perverzni, pretresljivi, nekonvencionalni in subverzivni, da smo sladokusci prišli na svoj račun, vsi na novo posvečeni pa so se specifičnega okusa po smrti in pristnih duševnih motnjah lahko vsaj malo nalezli. Morda bi bil podžanr bolj razširjen, če bi Evgen Jurič napisal že pred časom obljubljeni izbor šal o črnem humorju, res pa je, da počasni literarni izlivi med tem občinstvom niso tako zaželeni kakor hitra oralna tolažba. Po pozitivnem odzivu na mednarodno zasedbo (Angležinja, Šved, Srb, dva Slovenca) in po totalnem pretresu publike s klasično točko Aristokrati, ki jo je brez zavor izvedel Perica Jerković, so organizatorji sklenili, da mora črni večer postati vsakoletno sklepno dejanje tega dogodka.
Tin Vodopivec je po mednarodni kilometrini najbolj dalekosežen naše gore list in spada med redke nastopače, ki brez zadržkov zavrtijo tudi kak severni ali južni jezik. Sodi tudi med pionirje stendapa pri nas, ob oder pa se rad postavi tudi kot promotor ali organizator (je soustanovitelj Panča, ideolog TV-oddaje Planet Stand-Up, mentor na delavnicah itn.). V štirih letih je hiperaktivno iz sebe iztisnil tri celovečerne komične pakete in tudi sicer je bil med prvimi »kremenitimi«, ki so nabrali dovolj gradiva za samostojen nastop.
Novi šov, ki bo v prihodnje zaokrožil po Sloveniji, je poimenoval Desert, na premieri v »okrogli dvorani« Cankarjevega doma pa nam je s sladico namesto na koncu postregel kar začetku. Jagoda pod torto, torej … Ne bom trdil, da je bil ogrevalni akt, univerzitetni profesor mlajšega rodu Uroš Kuzman, bolj učinkovit od glavnega nastopajočega (vsak je po svoje zanimiv), vsekakor pa je odločno zakorakal v téme, ki smo jih že dodobra pogrešali. V polurnem Kuzmanovem nastopu smo bili deležni spodobne doze starševskega humorja, torej očetovske psihološke akrobatike po vzoru Louisa C. K.-ja, komičnega velikana našega časa, in ko je mladi očka pazljivo preizkušal meje občinstva, je bilo zaznati, da radikalnih šal na račun vzgajanja otrok morda še nismo vajeni, pripovedujejo pa nam o pomehkuženem starševstvu, spričo katerega si otroci želijo bolj odločnega nastopa roditeljev, če ne že kar posvojitve kakšnega bolj doslednega starševskega modela. Nelahko gradivo je avtor pripeljal do lepo sprejetega crescenda in odstrl vrata pedagoškim nazorom, ki v svojem bistvu niso niti staromodni niti sebični, a za zdaj pač ne sodijo v mainstream. Stendap, kot se je ponovno pokazalo, sproži subverzivni naboj in v družbo plasira sveže ideje ravno in šele s postopnim navajanjem publike na novo, drugačno, alternativno miselnost.
Za glavnega zvezdnika je v času premiere vladalo veliko zanimanje tako raznolikih medijev, kot so Vikend magazin ali nacionalkini Odmevi. Toda ime česa je dejansko Tin Vodopivec? Gre za nekakšnega Boruta Pahorja slovenskega stendapa: prijaznega, nekonfliktnega, politično praznega tipa, s to razliko, da se Tinu človek lahko nasmeji. Če Desertprimerjamo s Pižamovimi 50 odtenki njive ali Jerkovićevim šovom Rojen v Jugi, vidimo, da predstava ne premore vsebinskega koncepta, kar ni nujno slabo, so pa šale zato malce nepovezane in kljub rednemu smehu ter občasnemu ploskanju celota izpade nekoliko razpršena. Toda tak je pač njegov slog. Ne izogne se le politiki in komentiranju družbenih širokopasovnic, ampak mu uspe celo nemogoče – lastnoročno zgradi obvoznico, po kateri mirno zaobide popularni trend »slovencologije«. Vsega tega olupljenemu tako ostane komedija, stkana iz univerzalnih nerodnosti vsakdana, iz humornih navadnosti, v čemer pa je Vodopivec brez dvoma prvak. Če nam svet tam zunaj priznava miroljubnost, prijaznost in navsezadnje inteligenco (vsaj do resničnostne komične nanizanke o izbiri slovenskega evropskega komisarja), verjetno ni naključje, da je Vodopivčeva vedrina tako dobro sprejeta zunaj naših meja. Uspeh mu spet zagotavlja podobnost s predsednikovo uspešnostjo: oba predstavljata zunanji, torej prijazni, nežaljivi in uglajeni pol našega siceršnjega brskanja po notranjih šibkostih, nemoči, krivdi in hlapčevstvu, s katerimi se tako radi identificiramo in s katerimi tako radi identificiramo sodržavljane.
»Toda ime česa je dejansko Tin Vodopivec? Gre za nekakšnega Boruta Pahorja slovenskega stendapa: prijaznega, nekonfliktnega, politično praznega tipa, s to razliko, da se Tinu človek lahko nasmeji.«
Toda Vodopivec ima v rokavu še večjega asa. Področje, na katerem pokaže humoristično totalnost, je osebno vpletanje v življenja ljudi iz občinstva. Če Denis Avdić verjame, da mu balkanska, ljubljanska in piranska mafija zaradi vsega izrečenega ne bodo nikoli stopile za vrat, Tin Vodopivec zaupa samemu sebi, da bo stike, ki jih naveže v neposredni interakciji s posamezniki iz občinstva (to zavzame slabo tretjino celotnega nastopa), izpeljal korektno, tudi takrat, ko na primer iz zrelega moško-ženskega para izvabi priznanje, da sta že več kot dvajset let skupaj in neporočena, nato pa ju prijazno, vztrajno, iskreno (in vsem na očeh) provocira, zakaj se vendarle nista odločila za poroko. Prav tovrstna komunikacija, kjer se komik postavi v ring medčloveških odnosov in je popolnoma odvisen od svojih improvizacijskih sposobnosti, je bila zgornja, »bio« jagoda na vrhu precej sladkega Deserta – humorističnega posladka ob koncu dneva, dodane vrednosti k monotoniji življenja, dnevnemu odmerku metafor, besednih iger, smeha ...
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
