Razstava I am a Drop in the Ocean
Umetnost sredi dima zažganih avtomobilskih pnevmatik
Foto: MOCAK
21. 11. 2014
Povezava umetnosti z revolucijo ima prav poseben naboj, strašljiv in poživljajoč obenem, preplavljen s kančkom upanja in optimizma. Razstava I am a Drop in the Ocean, ki se je z Dunaja preselila v Krakov, nato pa bo na ogled v New Yorku, je živa manifestacija diametralno nasprotujočih si umetniških gledišč in odzivov nanje.
Enaindvajsetega novembra bo minilo leto dni od protivladnih protestov na kijevskem Majdanu, Trgu neodvisnosti, ki so se začele kot odziv na Janukovičevo zavrnitev pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Prvotni nemiri, naperjeni proti nepopustljivosti vladnih sil in brutalni policiji, so se kmalu sprevrgli v radikalizacijo odnosov med ukrajinskimi silami in proruskimi separatisti. Še več, protesti na politični ravni so privedli do vsesplošnega nezadovoljstva ljudi, ki nosijo vse breme skrajno pokvarjene in skorumpirane države.
Ves čas divjanja protestov, in še celo preden so se ti začeli, so na Majdanu pred vladno palačo potekali številni umetniški projekti, ki so soglasno pokazali na nesmiselnost in okrutnost vladnih postopkov. Skupina približno štiridesetih umetnikov in umetnic pretežno mlajše generacije, ki se predstavljajo v okviru razstave, so večino svojih del ustvarili v središču dogajanja. Tam so jih tudi razstavili: v začasni galeriji na prostem, nedaleč od trga. Galerijo v bližini barikad, zbito iz lesenih tramov, sta osnovala anarhistična umetnika Ivan Semesjuk in Oleksa Mann.
Najbrž ni treba z izbranim besediščem opisovati galerije, ki se polni s stvaritvami tu in zdaj, pred našimi očmi, polnimi groze in začudenja. Umetniška dela v njej so se rojevala v zelo posebnih okoliščinah. V nič kaj poduhovljenem ozračju, temveč sredi dima, zažganih avtomobilskih pnevmatik, uporniškega hrupa in v taktu odzvanjajočega udarjanja starih loncev ob kovinske drogove. Na osrednjem prizorišču upora sredi razjarjenih množic so tako nastali mnogi performansi, umetniške instalacije, plakati, posterji, transparenti, grafiti, kakor tudi različne skulpture, risbe z ogljem, oljne slike, fotografije in filmi.
Policijske matrjoške, Ksenja Hnilitska, 2013, mešana tehnika
Umetniki, tudi sami uporniki, pomešani med množico somišljenikov, so želeli na neposreden način ovekovečiti razsežnosti krutih dogodkov in s svojim ustvarjanjem ozavestiti celotno mednarodno javnost. V številnih umetniških projektih bijeta na dan skrajni obup in strah pred grozljivim bratomorom, obenem pa se v njih skriva tudi močna analogija trenutnih političnih razmer v Ukrajini z rusko državljansko vojno v letih med 1917 in 1921.
Živa navzočnost dogajanja prek tako različnih umetniških medijev, kot nam jih predstavlja pričujoča razstava, nam na poseben način omogoča »prost vstop« v jedro revolucionarne umetnosti v današnji Ukrajini. Ponuja nam vso svobodo, da jo polno doživimo s svojimi očmi, necenzurirano in jo bodisi sprejmemo ali zavrnemo. Vodilni motiv – revolucija – v razstavljenih umetniških stvaritvah je kot tak idealno sredstvo za našo splošno presojo in stimulator, da po obisku razstave svoje doživetje ubesedimo, preden bi ga utegnili potisniti v sfero neizrekljivega.
»V prepletu skrajnih oblik agresije, nadvlade in človeškega razvrednotenja, ki so pridrli na dan skozi pretekle dogodke v Ukrajini, so ironija, sarkazem, črni humor in absurd glavna orodja, s katerimi lahko umetnik izrazi težko dojemljiva nasprotja.«
Potrebno je sodelovanje vseh
Pomenljivi naslov razstave Sem kapljica v oceanu se nanaša na geslo ukrajinske revolucije v letih 2013 in 2014, namreč da posameznik nikakor ne more spremeniti sistema, naj si še tako prizadeva. Za učinkovit preobrat grozovitih dogodkov je potrebno odločno sodelovanje vseh ljudi, ki jih družijo skupni interesi in pričakovanja. Razstavljena umetniška dela so tako kritična refleksija družbene in politične situacije v Ukrajini in po svoji sporočilni plati nagovarjajo slehernega izmed nas ter s tem oživljajo naše kolektivno zavedanje skupnih vrednot.
Reprezentativna fotografija, ki je postala nekakšna ikona kijevskih protestov na Majdanu, prikazuje mladega glasbenika Olega Matsekha iz Lvova, ki sedi ob klavirju v barvah ukrajinske zastave. Pred specialno enoto policije, ki varuje vladno palačo, igra Chopinov Minutni valček opus 64. Glavni kurator razstave Konstantin Akinša je ob tem prizoru sarkastično pripomnil, da so bili policisti, z očmi nepremično uprtimi v glasbenika, najbrž njegova najboljša publika, ki jo je kdajkoli imel. Mešanje skrajnih oblik prezira in groze, postavljenih v kontekst svečanih dogodkov ter omike, kar samo po sebi kriči od absurda, tako značilnega za rusko družbo in kulturo. Ne preseneča namreč, da so ravno pretekli dogodki v Ukrajini, ki so jih sodelujoči umetniki uporabili kot glavni motiv v svojih delih, najboljša podlaga za revolucionarno umetnost, ki gre preko vsega. Ta si ob tako neposredni izkušnji najbolj skrajnih situacij ne postavlja več nobenih mej, temveč jih presega. Prekipeva od ironije in je neusahljivi vir humorja, zlasti črnega.
Groza po imenu Verjovka, Ivan Semesjuk, 2013, poslikano platno
Naslednji zgovorni primer bičanja ukrajinske politične in družbene situacije je projekt mlade kijevske umetnice Ksenje Hnilitske – Policijske matrjoške, ki je bil razstavljen ob začetku revolucionarnih dogodkov. Umetnica, ki se sicer ukvarja z arhetipsko vlogo tradicionalne ruske igrače, je matrjoško uporabila kot simbol ruske agresije znotraj policijske države, kjer je posameznikova svoboda omejena na minimum.
V okviru razstave se predstavlja tudi kijevska scenaristka, novinarka in aktivistka Mariam Dragina, ki je pred vladno palačo v Kijevu izvedla performans Kijevske ženske proti prihodnosti suženjstva. Ženske so v znak upora proti sistemu, ki krati njihove pravice in ljudem krade prihodnost, pred specialno enoto policije metale plišaste igračke, otroška oblačila in obutev – stvari, ki so jih kupile za svoje otroke. Umetničina ideja je izraz skrajnega obupa, kajti ženske v državi, oropani prihodnosti, ne vidijo več smisla za potomstvo.
Tragikomično poigravanje s folkloro
Na razstavi ni malo del, ki črpajo iz najbolj prepoznavnih simbolov ukrajinske folklore in narodnega izročila ter v novi preobleki revolucije dobijo povsem drugačen pomen. Že omenjeni umetnik Ivan Semesjuk je na poslikanem platnu upodobil lik v ukrajinski narodni noši, ki nastopa v vlogi smrti z zategnjeno vrvjo v roki. Ustvarjalec, ki rad gradi na besednih igrah in dvojnih pomenih, je sliko Groza po imenu Verjovka naslovil po ukrajinskem skladatelju in zborovodji Grigoriju Verjovki (1895–1964), čigar ime nosi tudi ukrajinski narodni orkester. Skladateljev priimek, ki v ruščini pomeni »vrv«, je na njegovi sliki smrtonosno orožje v personifikaciji smrti.
Izpostaviti velja tudi skulpturo Balerina sredi razstavnega prostora, ki opasana z razstrelivom in s kalašnikovko v rokah nemudoma pritegne obiskovalčevo pozornost. Gre za delo prepoznavnega umetnika Vasilija Tsagolova iz severne Osetije, ki je hotel s skulpturo pokazati na postsovjetsko travmo. Predstavlja aluzijo na Labodje jezero, ki so ga predvajali na televiziji avgusta 1991 in ga prekinili z nujnimi poročili o razpadu Sovjetske zveze. Umetnik z Balerino namiguje na absurdnost zloma stare resničnosti, ki je v novih okoliščinah še okrutnejša. Ogrlica s pravoslavnim križcem na prsih oborožene plesalke je sarkastičen odziv na rusko nadvlado, ki je pod krinko krščanskih vrednot državo pahnila na prag vojne.
Združevanje nezdružljivega
Učinek, ki ga imajo razstavljene umetniške stvaritve na pasivnega obiskovalca, je zaradi dejstva, da so dela nastala sredi protestov in da so njihovi ustvarjalci tudi sami sodelovali pri uporih, nepopisno močen. Zdi se, kot da človek med ogledom eksponatov tudi sam vstopi v središče viharnega dogajanja v Ukrajini. Uprizorjeni dogodki postanejo prek pisanega izbora umetniških medijev zelo izraziti, naše doživljanje pa temu primerno poglobljeno.
Najprimernejša tehnika za realizacijo najbolj neposrednega učinka je vsekakor video, ki si ga na razstavi prav tako lahko ogledamo. Gre za 23-minutni film Integracija aktivista in filmskega ustvarjalca Oleksija Radinskega, ki gradi na naraščajoči napetosti dogodkov v Kijevu v letošnjem januarju. Umetnik išče povezavo med nezdružljivimi družbenimi pojavi, in sicer med prevlado in ritualom, politiko in vero, religijo ter vstajo. Z ogledom filma, ki je bil posnet v času letošnjega pravoslavnega božiča v Kijevu, podoživimo grozo najhujših krvavih spopadov in divjanja policije na kijevskih ulicah, medtem ko se hkrati, sredi hrupa in strelov, odvija pravoslavni božični obred.
Umetniška dela na razstavi vsa po vrsti ekspresivno poudarjajo prav dilemo povezave diametralno nasprotujočih si in nezdružljivih dejavnikov. V prepletu skrajnih oblik agresije, nadvlade in človeškega razvrednotenja, ki so pridrli na dan skozi pretekle dogodke v Ukrajini, so ironija, sarkazem, črni humor in absurd glavna orodja, s katerimi lahko umetnik izrazi težko dojemljiva nasprotja.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
