Usoda serije v rokah gledalca
06. 01. 2015
Gledalec danes hoče delati svojo televizijo, njegovim željam pa se še najbolj ažurno in zavzeto prilagajajo ponudniki videa na zahtevo, ki iščejo inovativne načine pridobivanja novih naročnikov in ohranjanja starih.
Tradicionalni gledalec je izumirajoča žival. Seveda se bodo še našli takšni, ki bodo pred televizijo potrpežljivo čakali, da bo na spored prišla njihova priljubljena TV-serija, oddaja ali film, vendar pa se njihovo število z leti vztrajno krči na račun povečevanja števila tistih, ki od 21. stoletja pričakujejo bistveno več. Današnji gledalec hoče želene televizijske oziroma videovsebine gledati, kjerkoli in kadarkoli želi, zaradi razvoja sodobnih tehnologij pa si takšne želje lahko tudi uresniči. Časi, ko je pred televizijo sedela celotna družina, najmlajši med družinskimi člani pa je trpel bridko usodo daljinskega upravljavca in je lastnoročno pretikal gumbe med tistimi petimi programi, ki so bili na voljo, so že zdavnaj mimo, počasi pa izginja tudi skupinsko gledanje televizije. Naša odvisnost od televizijskega programiranja postaja vse manjša, želja po lastnem sestavljanju sporeda pa vse večja.
Televizije se zahtevam gledalcev in njihovi potrebi po osebnem programiranju lahko prilagajajo samo s časovnim zamikom, ki po navadi omogoča prevrtavanje do treh dni v preteklost, ponudniki videa na zahtevo (video on demand – VOD) pa svojim uporabnikom omogočajo, da si svojo televizijo ustvarjajo popolnoma sami, in to kadar hočejo in kjerkoli hočejo. Video na zahtevo omogoča nelinearno posredovanje in ogledovanje filmov, TV-serij in drugih videovsebin prek spleta, kar pomeni, da te niso predvajane ob točno določenem času, ampak gledalec sam izbere, kdaj in kaj točno hoče videti. Edina pogoja sta (če je določena VOD-platforma v njegovi državi seveda na voljo) internetna povezava in naročnina oziroma plačilo za posamezne oglede, vse drugo pa je prepuščeno videotekam, ponudnikov videa na zahtevo ter okusu uporabnikov.
Slovenija premajhna za velike
Uporabnik/gledalec ima večjo moč kot kadarkoli, njegov okus pa na VOD-platforme ne vpliva samo v smislu tega, kaj bodo ponujale v svojih videozbirkah, ampak tudi v tem, da so nekateri ponudniki videa na zahtevo v poplavi VOD-servisov, ki jih je samo v Evropi kakih 3.000, začeli ustvarjati lastne, ekskluzivne vsebine, med katerimi sta najdlje šla Netflix in Amazon v sklopu svojega naročniškega paketa Amazon Prime. Amazon Prime in Netflix v Sloveniji in še marsikje drugje po Evropi nista dostopna zaradi fragmentiranega trga, nič manj pa ju od širjenja na druge trge ne odvrača dejstvo, da je lansiranje VOD-platforme v novih državah drag podvig.
Čeprav je Netflix že dočakalo tudi nekaj članic Evropske unije, ki se jim bo v prihodnosti gotovo pridružila še kakšna (pred nekaj meseci ga je recimo končno dočakala Francija), Slovenija po vsej verjetnosti še dolgo, še bolj verjetno pa nikoli ne bo ena od njih, saj smo zanj enostavno premajhni. Vendar pa to še ne pomeni, da nenavzočnost Netflixa, Amazona in podobnih ustavi iznajdljivejše gledalce, ki hočejo biti seznanjeni z njihovo produkcijo. Nekateri zaobidejo tehnične ovire in se do želene VOD-platforme z nekaj truda prebijejo prek drugih »kanalov«, nekateri iz različnih in zakonsko spornejših (spletnih) virov črpajo samo posamezne videovsebine, tretji pa počakajo, da ekskluzivne vsebine tujih VOD-ponudnikov in kabelskih televizij (predvsem serije) pridejo na domači trg, kjer so dostopne prek videozbirk naših VOD-ponudnikov ali prek domačih televizij, ki so pri ponudbi aktualnih serij še najmanj ažurne od vseh platform.
Netflix: gledalec naj gleda serijo, kadar hoče in kolikor hoče
Dejstvo je, da se bitka za gledalce med največjimi ponudniki videa na zahtevo v ZDA zdaj bije na področju proizvajanja lastnih TV-serij, razlog za to pa je dokaj preprost. V množici platform za pretakanje video vsebin, ki se s svojimi bogatimi zbirkami filmov in televizijskih serij med sabo niso bistveno razlikovale, čeprav so nekatere od njih s posameznimi studii sklepale pogodbe za ekskluzivno predvajanje določenih vsebin, se je Netflix leta 2011 odločil, da se bo od drugih ločil tudi tako, da bo serije začel ustvarjati sam. In dve leti pozneje zadel v polno. Da je odkril izvrsten recept za pridobivanje novih naročnikov in ohranjanje starih, ki prispevajo približno osem dolarjev na mesec, je bilo jasno že po prvi ustvarjeni seriji.
Večkrat nagrajena, kritiško opevana ter z zvezdniškimi igralci in režiserji ovenčana politična dramska serija Hiša iz kart (House of Cards), v kateri imata glavni vlogi Kevin Spacey in Robin Wright, producira pa jo David Fincher, je prevzela gledalce, Netflix pa je poleg tega, da je ustvaril odlično dramo, svoje uporabnike navdušil še z inovativno, predvsem pa izjemno pogumno metodo plasiranja serije. Namesto da bi tedensko predvajal posamezne dele, je v skladu z razvojem gledalskih navad, ki zahtevajo vedno večjo avtonomijo pri sistemu ogleda videovsebin, ponudil vseh trinajst delov prve sezone naenkrat, s tem pa izpolnil ključne potrebe sodobnega gledalca. Ta si je serijo lahko ogledal v enem dnevu, lahko si je privoščil zgolj en del na mesec, ali pa si je, kar je bilo tudi najpogosteje, serijo ogledal v enem tednu, po dva ali tri dele na dan.
Taktika, v skladu s katero se je na Netflixu zvrstilo že kar nekaj serij, med njimi črna komedija Oranžna je nova črna (Orange is the New Black, 2013–), grozljivka Hemlock Grove (2013–), obujeni mockumentarec Odbita rodbina (Arrested Development, 2003–), se je obrestovala. Raziskava, ki so jo opravili med spletnimi uporabniki, je namreč pokazala, da so bile za več kot 40 odstotkov Netflixovih naročnikov izvirne vsebine srednje do izjemno pomembne pri njihovem odločanju o tem, ali bodo še naprej plačevali naročnino, več kot 60 odstotkov pa jih je redno spremljalo izvirno Netflixovo produkcijo, ki sicer predstavlja le majhen del v njihovi gromozanski videoteki. Netflix ima zdaj po svetu več kot 50 milijonov naročnikov, ki se, tudi na račun vstopa na nove trge, še vedno množijo, njihov pristop pa so prevzeli tudi nekateri drugi ponudniki videovsebin, ki si lahko privoščijo lastno produkcijo, kot so na primer Hulu, Yahoo, Microsoft in Sony ter seveda Amazon, ki je upoštevanje želja gledalcev pripeljal na popolnoma novo raven.
Amazon: o usodi serije naj odloča gledalec
Omenjeni spletni trgovski velikan se je v ustvarjanje lastnih TV-serij vključil dokaj pozno, z njimi pa pod imenom Amazon Originals obogatil svojo zbirko Amazon Instant Video, v kateri v sklopu naročniškega paketa Amazon Prime za 99 dolarjev na leto ponuja več kot 20 tisoč serij in pet tisoč filmov. Na eni strani z željo, da bi rad materializiral ideje za filme in serije, nagovarja nadobudne ustvarjalce ter jih poziva, naj pošljejo svoje scenarije ali videokoncepte, ki, če so odobreni za razvoj, za začetek dobijo deset tisoč dolarjev, na drugi pa moč odločanja o tem, kaj se bo dejansko realiziralo, v veliki meri prepušča svojim uporabnikom. »Povejte, kaj si mislite. Mi poslušamo,« sporočajo na svojih spletnih straneh, na katerih gledalcem v brezplačen ogled ponujajo na ogled pilote, iz katerih bodo morda nastale TV-serije. Morda zato, ker je njihova prihodnost odvisna od števila in odziva tistih, ki so si ogledali pilote, ter seveda tega, kako so jih ocenili in komentirali. Amazon pri merjenju priljubljenosti določenega pilota in pri projekcijah o uspehu serije upošteva vrsto različnih dejavnikov, ki se vrtijo predvsem okrog gledalcev in njihovega odziva. Takšno metodo je prvič preizkusil lani ter v oceno in komentiranje ponudil kar 14 pilotov, od katerih jih je le pet dobilo zeleno luč, v začetku letošnjega leta je bilo pilotov deset, (potrjenih pa šest), v začetku druge polovice tega leta, ki ji lahko rečemo kar tretja pilotna sezona, je bilo pilotov pet (v serijo bodo razvili dva), v četrti pilotni sezoni, ki se je pravkar začela, pa bodo Amazonovi uporabniki ocenjevali sedem pilotov. Brez dvoma gre za zanimiv pristop, je pa vprašanje, ali prepuščanje odločitev gledalcem prinaša tudi kakovostno produkcijo oziroma ali bodo serije poleg visoke gledanosti in večjega števila naročnikov dosegle tudi kritiški uspeh in navdušenje strokovne javnosti, ki je, kot kaže za zdaj, Amazon v nasprotju z Netflixom še ni prepričal.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
