Petindvajset let ustvarjalnosti Alenke Pirman, družbenokritične umetnice
Izurjena umetnica pobega
Zbrana dela?
Moj veliki vzor so Zbrana dela Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tja ciljam! (smeh)
Torej znanost in umetnost v sodelovanju? Nekateri projekti se spogledujejo z metodologijo humanističnih ved.
Res je, določeni postopki in metode dela so zelo sorodni. Vendar je do tega prišlo spontano in ne ciljano, tako kot je to pri znanstvenikih. Na Akademiji za likovno umetnost, kjer sem študirala, so nas učili drugih veščin, prav zaradi tega so bili moji prvi poskusi nereflektirani.
Pozneje, ko sem vpisala podiplomski študij antropologije vsakdanjega življenja, sem bolje razumela, s čim koketiram. Po drugi strani je šlo na začetku prej za posnemanje znanstvenega diskurza in poze raziskovalca. Ambicija je bila namreč povsem drugje, v iskanju pozicije moči izjavljanja. Zdelo se je, da je institucionalni okvir (četudi je to okvir neke kvaziinstitucije) tisti, s katerim pridobiš moč. Za mojo generacijo moč umetnikove izjave ni bila več dovolj, da bi dosegla želeni učinek.
Vaše iskanje pozicije moči znotraj izmišljenih inštitucij je bilo kritično tudi do umetnostnega sistema in ga je parodiralo. Mediji in javnost pa so razumeli vaše akcije brez distance in ironije.
Takšen odziv medijev si umetnik lahko le želi! Če je tvoja metoda posnemanje, pričakuješ, da bo tvoja akcija naletela na pristne odzive publike in medijev, ki ne bodo strokovni ali kritiški. Pri štirih akcijah se je zgodilo, da je pisanje o njih zdrsnilo s kulturnih strani v povsem druge rubrike – med zanimivosti ali aktualnosti, celo v književne liste. Ti članki so poročali o dogodku, niso pa povedali, da gre za umetniški projekt.
Za vaše projekte še vedno vlada veliko zanimanje. To se je pokazalo tudi ob aktualni razstavi v MGLC.
Ta tip projektov sem izvajala le dve leti, med 1996 in 1997. Potem sem tovrstne metode opustila.
Gotovo je bil med zabavnejšimi odzivi v časopisu tisti, ki je poročal, da bo »naša obala dvakrat daljša«. Šlo je za novo mednarodno mersko enoto – slovenski mediteranski meter. Akcijo sem izvedla skupaj z Ireno Woelle in Vukom Ćosićem na Tartinijevem trgu v Piranu, pritegnili smo tudi številne sodelavce. Igrali smo se s pojmom nacionalne identitete na dveh točkah. Prva je bila definicija tipologije in topologije slovenskega mediteranskega umetnika, druga pa dolžinska mera, ki temelji na dolžini slovenske obale – na teh 46,6 km.
V nekem drugem projektu sem iskala »Slovenca z najmočnejšimi pljuči«. Tudi tu je priskočil na pomoč lokalni časopis, ki je umetniški akciji dal realno podstat in poročal o zmagovalcu. Še ena v nizu teh akcij je bila anonimka v času Evropskega meseca kulture v Ljubljani leta 1997. Takrat se je revija Mladina spraševala, kdo stoji za tem.
V javnosti pa je najmočnejši odziv imel projekt Arcticae horulae.
Arcticae horulae sem izvedla v okviru fiktivnega Inštituta za domače raziskave leta 1995 in v kontekstu projekta Urbanaria Sorosevega centra za sodobno umetnost. Gre za zbirko nemških izposojenk – na primer cuker, pumpa, zajla –, ki je bila najprej predstavljena v veliki čitalnici NUK, na medeninastih podstavkih so visele ročno izvezene zastavice z izbranimi nemčizmi, nato pa je izšla še knjiga. Odziv publike in medijev je bil neverjeten. Bila sem gostja vrste radijskih oddaj, poslušalstvo se je odzivalo čustveno in navdušeno. Ta slovarček so dojemali kot ohranjanje dediščine, niso dojeli, da so nemške izposojenke v slovenskem jeziku plod neke kolonialne situacije, v kateri smo še nedavno živeli. Za starejše je bil nabor teh nemčizmov dragocen in so nanj gledali z nostalgijo, knjižico so vzeli kot referenco, četudi ni bila opremljena z znanstvenim aparatom, ampak s številnimi opozorilnimi ključi. Pa vendar so to mediji in publika zanemarili. A to ne zmanjšuje moje odgovornosti.
Ali z odgovornostjo namigujete tudi na članek jezikoslovca dr. Marka Snoja, ki se je lotil analize vašega slovarčka nemških izposojenk?
Ta članek je bil zame odrešilen, saj je priljubljenost Arcticae horulae dobila nepričakovane razsežnosti. Knjižica je bila razprodana v nekaj mesecih. To je bil šok, saj v likovni umetnosti nismo navajeni takšne pozornosti in sploh ne tržne uspešnosti. Takrat me je prešinilo, da sem izpustila duha iz steklenice in da projekta ne morem več nadzorovati. Eno je poigravanje z diskurzivnimi orodji, drugo pa, da so ljudje navkljub ponujenim ključem za razumevanje projekta kot umetniškega ta izdelek razumeli kot nekaj povsem drugega.
Dr. Snoj je preprosto opravil svojo dolžnost. Nekdo je moral reagirati! Knjiga je bila razprodana, v NUK je bila katalogizirana kot slovar in ne kot humorno leposlovje, v knjigarnah se je prodajala med slovarji, poleg tega sem sama še kar nekaj časa izvajala kvaziinstitucionalen javni nagovor. Kvaliteta te kritike je, da je pedantna. Avtorja ni zanimalo, ali je to umetnost, on je samo dokazal, da to ni znanost. In mislim, da je zaključil s tem: če je to umetnost, naj povedo drugi. In to so tudi naredili, celo sočasno z njegovim člankom – kurator Peter Weibel je projekt izbral in ga vključil na Trienale slovenske umetnosti. Zabavno je to, da je sveženj medijskih objav za Arcticae horulae znatno debelejši od slovarja samega. Hja, projekti z jezikom imajo pri Slovencih zagotovljen uspeh.
Sem prištevate tudi Razvezani jezik?
Ja, postal je nacionalni fenomen, ki ga priznava tudi stroka in ga vključuje v svoje delo. Predstavlja neki potencialni zajem živosti jezika in izdali smo že drugo knjigo, tokrat posvečeno spolu in seksualnosti. Razvezani jezik je prvi in še trajajoči projekt Društva za domače raziskave. To je realno društvo, ki smo ga ustanovili Damijan Kracina, Jani Pirnat in jaz leta 2004. Temelji na moji izkušnji z Arcticae horulae. Vse to, kar sem opisala, je bil zame namreč dober poduk, tako rekoč »prevzgojni« projekt.
Tudi zato jemljem Razvezani jezik kot neke vrste hobi. Se pravi, da se zavedam ljubiteljske narave tega dela in da vsi skupaj vztrajamo pri transparentnosti, ga ne zavijamo v umetnostni sistem. To je prosti slovar žive slovenščine na spletu, ki živi že deset let. Vanj lahko ljudje pišejo brez cenzure, brez prijave, anonimno.
Projekt Umetnost in kriminaliteta zveni zelo intrigantno. Od kod ideja?
Povod je bilo povabilo iz Moderne galerije, da leta 2005 pripravim razstavo za Malo galerijo v Ljubljani, ki je bila nekoč referenčno razstavišče. V tistem času me je preganjala misel, da v sodobni umetnosti prevladuje storitev, ki terja produkcijo dokumentov, in te se potem običajno razstavlja. To je lahko problematično. Zdi se mi, da je treba zdržati še en napor več in dokumente, ki jih pridobiš z raziskavo, vendarle pretvoriti v likovno delo. Mala galerija je bila prostor za eno natančno umetniško izjavo. In zanjo sem želela razpolagati z avtentičnimi dokumenti. Kje jih najti? Tam, kjer gre za življenje ali smrt. Torej ne na davčni upravi, ampak v policijskem muzeju, kjer hranijo gradivo o dokazanih kaznivih dejanjih. Moja naloga je bila, da iz materiala, ki mi ga je prepustila v obdelavo tedanja kustodinja policijskega muzeja, naredim razstavo, ki se bo ukvarjala z metodološkimi vprašanji. Zdaj, po devetih letih, pa sva s kustodinjo Darinko Kolar Osvald v Muzeju slovenske policije pripravili rekonstrukcijo te razstave.
Večkrat ste bili tudi v vlogi organizatorke. Je kakšen projekt, ki bi ga posebno izpostavili?
Sprašujem se, kako sploh lahko še funkcioniramo, glede na to, kakšno kulturno ministrstvo, da ne rečem državo, imamo. Strokovnosti in znanja, pa tudi entuziazma ne manjka niti v nevladnem sektorju niti v javnih zavodih. Zato je stopnja frustracije med slovenskimi profesionalci vedno večja. Redki so primeri, ko ministrstvo vzpostavi pogoje, da stroke same lahko sooblikujejo kulturno politiko. Zadnji tak primer sem doživela, ko je Sašo Gazdić na ministrstvu vodil proces pisanja smernic za digitalizacijo kulturne dediščine in povabil k sodelovanju strokovnjake iz različnih institucij – iz Arhiva RS za dolgotrajno hranjenje podatkov, iz NUK za digitalizacijo in nas iz Ljudmile za dostopnost. Skupno večmesečno dobro opravljeno delo dokazuje, da so taka sodelovanja mogoča.
V devetdesetih ste bili dejavni na mednarodni sceni v okviru mreže Sorosevih centrov za sodobne umetnosti in kot podpredsednica Mednarodne mreže za sodobno umetnost ICAN. Kakšen je pogled v drobovje tega sistema?
Način, kako deluje ta mašinerija in kako se gradi mednarodna kariera, je zelo specifičen. Umetnik potrebuje zasebnega galerista, ki neguje zbiralce, potrebuje pojavljanja na sejmih, v muzejih sodobne umetnosti in na mednarodnih preglednih razstavah, seveda pa tudi omembe v osrednjih mednarodnih likovnih revijah. Vse to tvori spiralo vzpona, ki ima svoje zakonitosti, vključno z načinom poslovnega obnašanja. Sodobni umetnik je nenehno »na službeni poti«, hkrati pa mora temu trgu nenehno dobavljati nove proizvode/storitve, da se lahko obdrži v omejenem naboru imen, ki kolobarijo po velikih mainstreamovskih razstavah.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015