O spornem strukturiranju visokošolskega podsistema
Odstopljene ministrice dragocena oblačila, cesar pa gol
28. 03. 2015
Primer bivše ministrice, profesorice Stanislave Setnikar Cankar, je omogočil jasne uvide v nepravilnosti podsistemov – tako visokošolskega kot protikorupcijskega. Izid je vprašljiv, zna se zgoditi že velikokrat videno, ko se razsodni glasovi izgubijo v etru zaradi vztrajnostnega momenta vladajočih interesnih skupin, potem ko je padla ne »žrtvena koza«, temveč ciljani objekt političnih iger. Dlje kot bodo vrhovne oblastne instance podpirale amorfnost aktualnega stanja, ko se še ne ve, čigava bo obveljala, kdo vse bo ostal sveta krava, več je možnosti za déjà vu. Subjekti in obenem objekti želenega takojšnjega ukrepanja so že izpostavljeni: pristojno ministrstvo, visokošolska (in raziskovalna zakonodaja), Komisija za preprečevanje korupcije (KPK). Kar se ministrstva tiče, se je že zapletlo, predsednik vlade z odzivom na izziv (torej z novo ministrsko kandidatko) ni zadel v polno. Mar ni mogoče zaslediti lisjaškega nasmeška na obrazih politično zverziranih in čakajočih na svoj trenutek (vrnitve), ko se v medijih pridušajo na temo vodenja znanstvenega resorja?
»Odstopljeni ministrici bodo ostala vsaj oblačila, če že čast ne, medtem ko bo nečastno goli cesar še naprej prepričan, kako imenitno se je že spet odel./14«
V tej shemi javnega pripovedovanja zgodb za naivne, v katerih želijo visokemu šolstvu samo dobro, so sumljivi vsi položaji, ki ne zaobjemajo kompleksnosti problematik: moraliziranje o visokih honorarjih, prepričanje, da je z ministrico odneslo tudi celoten osnutek predloga visokošolskega zakona, mogoče celo verjetje, da bo brez ministričine podpore zgubila avtonomijo tudi Komisija za ženske v znanosti pri ministrstvu. Gotovo je prejemanje neobičajno visokih honorarjev znotraj lastne hiše in brez pričanja o nacionalni ali celo svetovni izjemnosti dela sporno; ali je moralno ali ne in kdo naj o tem razsoja, je že drugo vprašanje: je sodba o nemoralnosti, podobna župnikovi pridigi, po kateri bo pobral vbogajme za cerkev od obubožanih? Ali prihaja od raziskovalke s prekarno zaposlitvijo, ki je prisiljena sodelovati v finančnih malverzacijah nadrejenega, če želi obdržati tisto, kar sploh ima? Že res, da je pomembna mera okoriščanja. Zato pa so tu etične norme Univerze v Ljubljani in instanca, ki naj presodi o ravnanju bivše ministrice in drugih visoko sposobnih v pridobivanju sredstev za lasten žep znotraj te univerze. Se razume, da ob predhodnem razrezu individualnih podatkov o visokošolskih honorarjih na osebo in konsenzualni opredelitvi meje, ki bo določila, kakšen delež prejemkov poleg plače vpokliče KPK na še temeljitejši pregled.
Poleg moralistične obsodbe je bivšo ministrico zadela še drugačna ideologizacija. Odslikala se je v živopisnih sopostavitvah (denimo njenih dragocenih oblačil) s posegi v financiranje osnovnega šolstva. Toda gotovo se je še bolj zamerila s konceptom predloga visokošolskega zakona in, izstopajoče, z vključenim predlogom določila o vračilu dela financiranja študija v primeru neuspešnosti. Razprava se je nagibala od ene skrajnosti k drugi, a malo je bilo slišati o razmerju med številom vpisanih in tistih z opravljeno diplomo. In zdi se, da s(m)o povsem pozabili svarila izpred let, ki so v pospeševanju vpisa v terciarnem izobraževanju videla predvsem reševanje manka na trgu dela. Prav tako ni bilo zaznati podatka, da je na Zavodu RS za zaposlovanje poldruga stotina ljudi z doktorati. Nobenih alternativnih predlogov, kako rešiti kompleksnost problematike študija s pravkar navedenim mnogoterim ničnim rezultatom. Jezni smo na svojo državo, vendar je rešitev v več in ne manj razumnosti, v smotrnih in uresničljivih zahtevah, naslovljenih na pristojne, ne pa v zaslepljeni privolitvi in bagatelnem sodelovanju na političnih turnirjih strankarskih oligarhij za več sektorske oblasti.
»Domneva, da bi vrnitev starih ali starim podložnih znanstvenih oblasti prinesla delovno prikrajšanim več možnosti, je popolna utvara.«
Vsaka pavšalna ocena konkretnega primera je zato poraz. Navkljub vtisu, da je bilo o najdražjih oblačilih in vsem, kar se je pripelo nanje, že vse povedano, pofotografirano in sklenjeno, se razpira še kakšna realnost ali več njih. Se je še komu utrnilo, da se je s komentarji vse premalo segalo k tistemu, čemur kritična analiza družbe pravi pogoji možnosti določenega pojava? Vpogled prinese zadovoljstvo in bilo bi ga še več, če bi ga zmogel tudi goli cesar, tj. aktualni vidni predstavniki in predstavnice oblasti kot vseprežemajočega mehanizma. Ti pa mislijo, da lahko obstanejo le, če dnevno zaprisežejo na dozo omejenosti v razumevanju družbe in njenih razmerij. Morda vsaj na dozo dvoličnosti, če družbeno pamet kljub vsemu imajo. Takole: cesar je gol, ker je bodisi res preneumen ali se neumnega priložnostno naredi. Oblast, kot jo poznamo, se vzdržuje z neumnostjo in manipulacijo. Neumna je zato, ker vsem na očeh precenjuje svoje kompetence in podcenjuje plebs (»še sužnji se slejkoprej uprejo«), manipulativna pa, ker ne premore odgovornosti. Slednja predpostavlja spopadanje z režimi, ki jo vzpostavljajo kot neumno oblast, kot cesarja, ki je po definiciji gol in verjame, da je prestižno oblečen. Želela bi si oblast, ki se je sposobna spopasti s svojo neumnostjo in ignoranco za ceno lastnega obstoja.
Kar bi nas zdaj moralo zanimati, so torej temeljni družbeni režimi, zaradi katerih pogosto čutimo in verjamemo, da »ne bo nikoli bolje«. In niti ni treba začeti z aktualnim družbenoekonomskim sistemom, katerega usodno spremenljivost vendarle zapisujejo samo desetletja, ne pa stoletja in tisočletja. In ki, kakršen je, v znanosti privilegira sposobnost trženja in upravljanja, ne pa intelektualnih sposobnosti ter kakovosti pedagoškega in raziskovalnega dela.
Vzletna točka za interpretativni polet naj bo kar »naša« zadeva, primer Setnikar Cankar alias visoki honorarji v visokošolskem sektorju. Naj izpričam lastno osuplost in osuplosti kolegic; dejavne na področju etične in odgovorne znanosti smo uživale njeno simbolno in konkretno podporo, ko je bila na ministrskem položaju. Osuplosti bi lahko sledila cinična drža. Vendar ob določenem analitičnem orodju ta ne predstavlja niti skušnjave. Situacija podpore etični znanosti in sočasnega izkoriščanja vseh legalnih možnosti za osebne koristi je v domeni občega mehanizma oblasti, ki so jo študije spolov razvozlale kot značilno za patriarhalni spolni režim. Poleg spolne hierarhije ga vzpostavljajo še druge ideološko dobro zaščitene prakse, med njimi nasprotje med govorjenim in osebno prakticiranim, poistovetenje z oblastniškim položajem, shizofrenija govorjenja in delovanja, ki sta nekonsistentna tudi sama v sebi, situacijsko prilagodljiva in nezanesljiva, neodgovorna.
Da v politiki nekaj zverzirano govoriš in drugo osebno ali v javnem delovanju počneš, ni zasluga novoveškega polja, ki se mu danes reče odnosi z javnostmi; ti samo sistematizirajo, nadgrajujejo in racionalizirajo sredstva, ki naj bi zakrila vrzeli med besedam in dejanji. Zasedba položaja oblasti in njeno samovoljno izvajanje se ne pozunanji več v absolutističnem »država [funkcija] sem jaz«, temveč v navidezno demokratično dodeljenem si pripoznanju »vse to si zaslužim« in »tako je edino prav«. Bržkone najbolj zapleteno zastavljena je vladajoča oblastna shizofrenija, dvoličnost ali večobličnost tako izrekanja kot delovanja. Osebnostni razcep je postal strukturno nujen s postavitvijo delitve na zasebno in javno sfero v začetkih industrializacije; v prvi ženske z neplačanim delom skrbijo za moške in otroke kot delovno silo, tudi bodočo; k minimalnem udobju doma-zasebnosti sodi tudi svobodno izrekanje o peripetijah na delovnem mestu, kar javno ni mogoče brez tveganja izgube zaposlitve.
»S spremembo delovnih razmerij in (ponovnim) vstopom žensk v sfero plačanega dela in javnosti se je intima doma preselila za vogale in na hodnike službenih prostorov, kjer se kimanje nadrejenim uravnoteži z neformalnim pritoževanjem nad razmerami.«
S spremembo delovnih razmerij in (ponovnim) vstopom žensk v sfero plačanega dela in javnosti se je intima doma preselila za vogale in na hodnike službenih prostorov, kjer se kimanje nadrejenim uravnoteži z neformalnim pritoževanjem nad razmerami. Kimanje in služenje nadrejenemu, »gospodarju« na delovnem mestu, ne potrebuje neposrednega ukaza: ve se, kako in kaj je treba narediti. Ker je gospodarjev več, so pričakovanja do podrejenih mnogotera, medsebojno izključujoča se. Tako služba (oz. služenje) postaja vse bolj podobno živemu udejanjanju paradoksov. Prvi primer, ki pade na pamet – v imenu uresničevanja načela enakosti spolov in drugih marginaliziranih skupin v znanosti (zapoved EU) se za opravljanje dela v prid te enakosti izkoristi tiste najbolj priročne za izkoriščanje: ženske, socializirane v skrb in odgovornost za drugo/drugega, ter mlade v prekarnih delovnih razmerjih znanosti (tiha zapoved slovenskih znanstvenih oblasti).
Teh nekaj rdečih niti pričujočega razmisleka je treba ustrezno speti v zaključni komentar. Primer odstopljene ministrice, visokošolske profesorice z enormno vsoto honorarjev, je simptom spornega strukturiranja visokošolskega podsistema. Razkritje, ki ga je omogočila sama s svojim odnosom do zaslužkarskih možnosti, je bilo vendarle posledica iskanja pravšnjega motiva za njeno odstranitev. Odmevnost zadeve je osvetlila ne le slabo delovanje visokošolskega podsistema, temveč je ponovno zastavila vprašanje kredibilnosti strankarsko opredeljenega predsednika KPK. Ta sled potemtakem očitno vodi do strankarsko-oligarhičnih bojev za znanstveno oblast (ki vodi in upravlja z znanstveno politiko, sredstvi, položaji). V teh bojih imajo, tako kot v ekonomskem in finančnem sektorju, odločilno vlogo skrepeneli, večni položaji parcialnih oblasti, ki se ne vežejo zgolj na poosebljene zasedbe vodstvenih mest (v našem primeru na javnih inštitutih, v raziskovalnih centrih in laboratorijih, univerzah in fakultetah), temveč tudi na srednji kader upravne veje oblasti. Ta, kot že rečeno, po inerciji ve, kako služiti »pravemu« gospodarju, če novi ne dopušča reciklaže starega reda.
Če je novi gospodar gospodarica, jo je ne po honorarjih, temveč po spolu mnogo lažje odstraniti s političnega prizorišča – ali pa ima sama strukturno več občutka za umik. Domneva, da bi vrnitev starih ali starim podložnih znanstvenih oblasti prinesla delovno prikrajšanim več možnosti, je popolna utvara. Navsezadnje je prosperiteta profesorjev in profesoric, raziskovalnih vodij, ki znanost zlasti menedžerirajo (tole povzemam po Levu Kreftu), ne pa ustvarjajo, možna prav zaradi neuporabljenih in zato priročno in podcenjeno razpoložljivih intelektualnih kapacitet znanstvenega prekariata in nezaposlenih, ki delamo zgolj honorarno. Verjetno se tega prav dobro zaveda tudi rektor ljubljanske univerze in je njegova grožnja po ukinitvi takih pogodbenih razmerij zgolj manipulativna pot, ki naj bi vodila do pozabe zgodbe o visokih honorarjih po tem, ko je bil cilj dosežen. Odstopljeni ministrici bodo ostala vsaj oblačila, če že čast ne, medtem ko bo nečastno goli cesar še naprej prepričan, kako imenitno se je že spet odel.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
04.06.2015 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
