Crno-bijeli svijet
Reminiscence neke preteklosti
16. 04. 2015
Pred kratkim se je na hrvaški televiziji odvrtel zadnji del nadaljevanke Crno-bijeli svijet (Črno-beli svet), družinske sage, ki ji glasbeni novi val, hkrati pa tudi vse pritikline tistega časa, o katerih v nadaljevanki teče beseda, rabijo kot kulisa, scenografija, pred katero ali pa na kateri se odvija življenje slehernika v točno določenem političnem sistemu in v točno določenem času. V začetku osemdesetih.
I
Ne morem se spomniti, ali sem že kdaj ob osmih zvečer tako zavzeto podil otroka iz dnevne sobe ali pa zahteval, naj molčita, če pa že ne molčita, pa poskušata biti vsaj tišja, kot to delam zadnje tedne. Sploh pa se ne morem spomniti, da bi bilo moje vztrajanje pri miru in tišini povezano s kakšno televizijsko nadaljevanko. Del tega vztrajanja pri miru in tišini je bil tudi posledica dejstva, da sem moral natančno slišati, kaj na ekranu govorijo, da sem se moral prebiti skozi sleng in lokalne dialekte iz določenih delov bivše države, kajti dogajanja, ki sem mu sledil, če se seveda ni govorilo v že od nekdaj tujih jezikih, ne tistih, ki so postali tuji pred malo manj kot četrt stoletja, niso spremljali podnapisi.
Te moje precej neobičajne navade, povezane z gledanjem televizije (ali je res tako?), so bile pravzaprav stare navade nekih drugih generacij in tudi stare navade nekoga drugega, bistveno mlajšega mene in so me spomnile na čas, ko še ni bilo na razpolago neštetih televizijskih programov in ko so se ulice v naših mestih in krajih popolnoma spraznile, ker so se pred ekrani nagnetle celotne družine, da bi, po navadi je šlo za nedeljo, z veliko pozornostjo in zavzetostjo, ki sta mejili že na fanatizem, spremljale določene televizijske nadaljevanke. Seveda je res, da ni bilo kake posebne izbire in smo bili na te nadaljevanke obsojeni. In seveda je res, da so se ulice spraznile tudi zato, ker je šlo za nedeljske večere in je imelo delovno ljudstvo v ponedeljek dobro znane obveznosti. In seveda je res, da kake zabave in točk, na katerih bi se kaj dogajalo, praktično ni bilo. Ampak če začnem v to troje brezpogojno verjeti, takoj izgubim precejšen del prepotrebne čarobnosti. Ta pa je nujna, če hočem povedati zgodbo.
II
Prva takšna nadaljevanka je bilo Mestece Peyton, ki sem ga hočeš nočeš gledal tudi sam. Imeli smo samo en program, in serijo je kot vse mame zavzeto spremljala tudi moja mama (za očeta nisem čisto prepričan). Potem pa se je ta fokus, govorim seveda iz čisto osebnega spomina in izkušenj, nekako prenesel na takrat domače nadaljevanke. Seveda so bili tam še vedno Maščevalci in meni posebno ljuba Tekmeca s Tonyjem Curtisom in Rogerjem Moorom, preden je ta postal James Bond moje generacije, ki z razdalje deluje kot nekakšen embrionalni zametek Gospoda Fižolčka, in tam je bila tudi angleška humoristična nadaljevanka V avtobusu. Vendar to niso bile nedeljske nadaljevanke, razen mogoče zadnje. Fokus je bil drugje. Ne na tujih nadaljevankah, ampak na domačih. Govorim o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ne o osemdesetih, ko se je število naših televizijskih programov podvojilo, če ne celo potrojilo. Iz dveh so nastali štirje, na koncu pa smo se ustavili pri petih, mogoče šestih.
Nedeljski »prime time« je bil rezerviran za domačo produkcijo in imeli smo veliko srečo, saj so bila v tistem času posneta in tudi predvajana dela: Naše malo misto, U registraturi, Grlom u jagode, Gruntovčani, Odpisani, Kamiondžije, Pozorište u kući, Kuda idu divlje svinje itn., nekako pa smo svoj piskrček pristavili tudi Slovenci z Malimi oglasi in Dekameronom.
»Najslabša možna varianta vstopanja v določena umetniška dela je vstopanje z nekakšnimi vnaprejšnjimi pričakovanji, z vnaprej pripravljenimi in oblikovanimi predstavami in podobami, kaj naj bi nas tam čakalo.«
Mnoge od teh nadaljevank veljajo za nepresežene klasike. Za mero tistega, kar se snema danes. Za ideal. Ker smo ljudje nagnjeni k oboževanju »zlatega veka« in ker je za jasen pogled vedno potrebna časovna razdalja, seveda pa tudi iz čisto objektivnih razlogov, kot je nizka kakovost ali pa njen popoln manko, sodobna produkcija v primerjavi s starejšo v največ primerih in že skoraj po nekakšnem nenapisanem pravilu potegne krajši konec.
Pa še nekaj je s temi klasičnimi nadaljevankami; mnogim igralcem, ki so v njih igrali, se je zgodilo tisto znano »prekletstvo«; čeprav so igrali tudi drugod in tam ustvarili boljše vloge, so v našem spominu in duhu ostali za vedno povezani z liki, ki so nas gledali z ekrana ob nedeljskih večerih.
Ko sem jih gledal prvič, večine teh nadaljevank nisem preveč dobro razumel. Vame so se vtisnile kot podobe in atmosfera, kot obrazi igralcev in kot barve glasov, mogoče pa še najbolj kot glasba, ki jih je spremljala. Bil sem še otrok. Pravi in kolikor toliko relevanten odnos do njih sem lahko vzpostavil šele čez leta, pa tudi podtone, s katerimi so operirale, tj. spolzki teren, ki bi jih lahko poslal v bunker – ali pa jih je tudi zares poslal v bunker – sem lahko razbral šele čez leta, ko sem gledal reprize, ali pa šele čez desetletja, ko sem z velikim veseljem izkoriščal darežljivost in možnosti spleta.
III
Vse prej omenjene nadaljevanke so prikazovale neki svet, ki ni bil zares moj, ki ga nisem poznal in izkusil na svoji koži. Kulenović-Mirkovićeva nadaljevanka Crno-bijeli svijet, ki sem jo zadnjih nekaj tednov spremljal na HRT 1 in zaradi nje podil otroka iz dnevne sobe, pa se je lotila tistega, kar sem poznal; časa, v katerem smo odraščali, obdobja, v katerem sem imel skoraj toliko let (leto, dve gor ali dol), kot jih ima najmlajši junak, in to točno ob istem času. V letu 1980.
Če se srečamo s čim podobnim, seveda takoj postanemo radovedni in se skušamo prepričati, ali je bilo res tako, skušamo primerjati dve mitologiji: svojo lastno in tisto, ki jo vidimo na ekranu, skušamo primerjati lastni spomin na tisti čas in spomin, ki ga prikazuje serija, in kaj hitro se lahko namrdnemo in dvignemo nos in se začnemo pritoževati nad neavtentičnostjo.
Zakaj? Zato ker igrano nadaljevanko zamenjamo za dokumentarec in ji zamerimo njene netočnosti, njene približke, zato ker poezijo, če si zdaj malo sposodim antično pamet, zamenjamo za zgodovino, kajti naloga poezije ni pripovedovanje, kaj se je v resnici zgodilo, temveč kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi. Za tisto, kar se je v resnici zgodilo, je seveda zadolžena zgodovina. Ampak mogoče tega nismo krivi samo mi in naš negotovi spomin, ampak tudi ustvarjalci serije, ki so se precej sklicevali na avtentičnost.
Pa še nekaj se nenehno ponavlja, ne samo v zvezi s Crno-bijelim svijetom, ampak s konzumiranjem umetnosti nasploh: najslabša možna varianta vstopanja v določena umetniška dela je vstopanje z nekakšnimi vnaprejšnjimi pričakovanji, z vnaprej pripravljenimi in oblikovanimi predstavami in podobami, kaj naj bi nas tam čakalo, kaj naj bi se zgodilo, kajti če se ta naša vnaprejšnja pričakovanja ne pokrivajo s tistim, kar potem dejansko dobimo, smo kot po pravilu razočarani, prizadeti in jezni.
S Crno-bijelim svijetom se to v številnih primerih zgodi že na točki, ko gledalec pričakuje, da bo videl igrano verzijo Mirkovićevega dokumentarca Sretno dijete, ki skozi osebno in fenovsko perspektivo daje obliko času, s katerim se ukvarja tudi Crno-bijeli svijet. Vendar obstaja bistvena razlika: Sretno dijete je dokumentarec o novem valu, Crno-bijeli svijet pa je družinska saga, ki ji novi val, hkrati pa tudi vse pritikline tistega časa, o katerih bo še tekla beseda, rabijo kot kulisa, scenografija, pred katero ali pa na kateri se odvija življenje slehernika (slehernikov) v točno določenem političnem sistemu in v točno določenem času.
Res pa je, da ima novi val v nadaljevanki posebno vlogo, verjetno celo najpomembnejšo v formiranju najstnikov in tudi malo starejših, v njihovem prestopanju iz sveta mladostnikov v svet odraslosti, in predstavlja nekakšno središče njihovega intimnega vesolja, saj je glasba po navadi tista, ki najnatančneje ujame in »opiše« določena emocionalna stanja odraščajoče mladine. Toda višja ko postaja starost protagonistov, manjši je vpliv novega vala (s tem ni mišljen samo vpliv glasbe, ampak tudi refleksije nanjo, časopisov, kot sta bila beograjski Džuboks in zagrebški Polet, ki sta tej glasbi dajala podporo in jo »teoretsko« osmislila). Najstarejša generacija se »oklepa« svojih ljubezni, svojih iniciacijskih točk v svet odraslosti; Plattersov in Crvenih koraljev. V zadnji epizodi pa se zgodi neki preboj, ko tudi očetu družine ob tem, ko primerja lastno situacijo z vibracijami, ki prihajajo iz takrat sodobne glasbe, postane jasno, za kaj sploh gre. Kaj nova glasba pravzaprav poskuša povedati. Zakaj je včasih tako agresivna in jezna.
Torej, Crno-bijeli svijet je serija, ki prikazuje zgode in nezgode dveh družin od silvestrovega leta 1979 do konca leta 1980. Serija ima dvanajst epizod, vse so naslovljene po bolj ali manj znanih komadih. Tudi naslov serije je iz istega miljeja; gre za naslov druge longplejke Prljavega kazališta.
IV
Družini, ki se »prebijata« skozi takratni čas, sta med seboj povezani. Jura, oče obeh fantov, starejšega Kipa in mlajšega Žaca, se je ločil od svoje prejšnje žene Ksenije, ker je spoznal Jagodo, ki je v zakon s seboj pripeljala svojo hčerko Uno. Ksenija pa se je ravno v tistem času, ki nam ga prikazuje nadaljevanka, na hitro poročila z Dominikom, bratom svoje sosede in najboljše prijateljice Dunje. Tu je še Žungul, Kipov sodelavec in njegov najboljši prijatelj, ki zaradi nesporazumov s starši, njegov oče je oficir, živi pri Dunji.
Imamo torej dve družini, ki sta nekakšna antipoda. Jura, Jagoda in Una predstavljajo različico rdeče buržoazije, dobro situirane socialistične družine; Jura je uspešen in sposoben direktor socialističnega podjetja, tako uspešen, da njegovi ženi, katere zgodovina je precej skrita in nejasna, ni treba delati. Njene zadolžitve so predvsem skrb za dobro razpoloženje in trošenje denarja. Una je najstniška hči, maturantka, basistka v pankbendu.
Druga družina je svoje zlato obdobje že doživela, ne sicer njeni člani, ampak bolj predniki. Edini, ki se lahko tega dobro spominja, je Ksenijin oče Rudi. Čas zlatega obdobja je bil pred drugo svetovno vojno, saj je šlo za klasično meščansko družno, katere premoženje so komunisti, ko so prišli na oblast, nacionalizirali. Očitno se je od vsega prejšnjega blišča in premožnosti ohranilo le veliko in prostorno meščansko stanovanje ali dve. Ksenija si denar služi kot daktilografka, njen novi mož Dominik, ki svojo preteklost ves čas skriva, pa kot taksist. Kipo dela kot novinar pri študentskem časopisu, Žac pa takrat ravno končuje osnovno šolo, in ko pride jesen, nadaljuje šolanje na srednji.
»»Navade« tistega časa danes delujejo kot svojevrsten nadrealizem, včasih pa tudi kot groteska. V resničnem času in prostoru pa se nam je ta svet posebnosti zdel popolnoma normalen in samoumeven; edini mogoči svet.«
Karakterno so si junaki med seboj zelo različni. Jagoda je lahkomiselna in dobrovoljna, impulzivna (živi v nekakšnem osebnem Disneylandu, če citiram scenarista). Ksenija je nevrotična, a sposobna tudi prave transformacije in pred očmi gledalca nenadoma postane neka druga, odločna oseba, ki dobro ve, kaj hoče. Jura je melanholičen, a prav tako sposoben transformacije. Njegova strast in njegovo pravo življenje, v katerem se lahko v hipu spremeni, je služba. V okolju jebivetrskega socialističnega gospodarstva deluje kot popoln tujek. Njegova naslednja strast pa so ženske. Občasni skoki čez plot, ki jih po navadi izvaja na službenih potovanjih. To lastnost je podedoval njegov starejši sin Kipo (zares ima precej označevalno ime, Voljen, spodleti mu le pri nesojeni ljubezni Marini), ki je prav tako impulziven in včasih deluje kot nekakšen rahlo zmeden »sunnyboy«. Kipo je seveda purger, njegov prijatelj Đermano (Žungul) pa je južnjak, Dalmatinec, in temu primerno deluje bolj ležerno. Žac (Željko) je občutljiv najstnik, ki v seriji postopoma izgublja svojo plahost in na koncu, v odločilnih trenutkih, ravna bolj zrelo od odraslih. Una je rahlo uporniška najstnica, ki ima z mamo sestrski odnos. Dominik je zgodba zase, najbolj skrivnosten lik, skromen, tih in prestrašen, in gledalca s tem naredi radovednega, da poskuša, ko vidi, kako se serija razvija, razvozlati njegovo skrivnost. Nekaj pa je jasno in evidentno: hlače nosijo ženske.
V
Ker gre za tri različne generacije, tudi dramaturgija poteka po treh linijah, ki se med seboj prepletajo, ločujejo in stikajo. Eno linijo predstavljajo najstniki (Žac, Una, Nenad, Lada …), drugo linijo mlajši odrasli (Kipo, Žungul, Marina, Varja, uredništvo študentskega časopisa …), tretjo linijo pa starejši odrasli (Jura, Jagoda, Ksenija, Dominik, Dunja …). Vsaka posamična epizoda, kot tudi serija kot celota, je narejena zelo natančno in premišljeno. Gledalec mora biti pozoren na najmanjše indice. Ti indici in detajli namreč vedno nekaj napovedujejo, na nekaj kažejo, in tu ni pomembno, ali se bo pokazano zgodilo v isti epizodi ali pa šele čez nekaj epizod.
Naslednji dramaturški postopek pa je vključevanje dejstev, ki so se resnično zgodila, v izmišljeno zgodbo dveh družin.
Nekatere osebe, ki nastopajo v nadaljevanki, so resnične (nekatere resnične osebe se tudi dejansko pojavijo, a zaradi časovne distance, danes znaša 35 let, seveda ne igrajo samih sebe, igrajo jih igralci: Slađana Milošević, Davorin Bogović): Dražen Vrdoljak, Darko Glavan, Goran Bregović, Pero Kvesić, Darko Rundek … Obstaja pa še ena možnost, ki je zadela Branimirja Johnnyja Štulića; on se pojavlja kot duh, kot nekdo, o katerem se sem in tja govori.
A tu ne gre samo za ljudi, gre za način, kako določen dogodek vključiti v izmišljeno zgodbo, da bi deloval neprisiljeno. Da bi deloval kot del zgodbe. Da bi se z zgodbo zlil. Mislim, da na tej ravni stvari delujejo precej dobro: zmaga jugoslovanske reprezentance nad Rusi na olimpijadi v Moskvi, zgodba o služenju vojaškega roka Dada Topića in vključevanje rockovske kulture v zgodbo nasploh, utemeljitev, zakaj je Đermano Kurtel dobil vzdevek Žungul …).
Vendar pa vsi transferji niso najbolj posrečeni. Med gledanjem se največkrat spotaknemo ob zgodovinske netočnosti ali pa ob netočnosti nasploh. Tista, ki najbolj bode v oči, so seveda Kipovi zalizci, ko je še služil vojsko. Ampak da ne ponavljam za drugimi, nekaj teh časovnih ali pa faktičnih zamikov sem opazil tudi sam; Bowiejeva plošča Scary Monsters je izšla septembra leta 1980, ne aprila, in avtobusi, ki so vozili iz Zagreba v Trst, verjetno niso bili avtobusi mestnega prometa z lesenimi sedeži.
A zdaj smo ponovno na kraju, kjer smo že bili, na točki, o kateri sem že pisal, pri razliki med poezijo in zgodovino. Za to, da nadaljevanka ujame duha in navade tedanjega časa, je čisto irelevantno, ali je prišla Rubikova kocka na trg nekaj mesecev prej ali pozneje, ali je neka singlica izšla štirinajst dni prej ali pozneje. Takšne napake, če jih seveda opazimo, sicer pokvarijo skupni vtis in znižajo skupno oceno, a na makroravni, na ravni fabule, nimajo vpliva. Na mikroravni (strukturna pomagala) pa tudi ne gre za katastrofe, kot bi bila recimo uporaba mobitela v Odiseji ali pa konec druge svetovne vojne, postavljen v leto 1950. In kako se nadaljevanka izkaže v lovljenju duha dobe? Zelo dobro in natančno.
»Ne morem se spomniti, ali sem že kdaj ob osmih zvečer tako zavzeto podil otroka iz dnevne sobe ali pa zahteval, naj molčita.«
Tako se zgodba in usode junakov odvijejo pred kuliso NNNP (»Nič nas ne sme presenetiti«), v občutku, da ne moreš govoriti, kar hočeš, čeprav zares nihče ni niti slutil, kakšna bo usoda Jugoslavije, ker smo imeli pametnejše delo, kot pa je bilo razmišljanje o tem, potem so tu delovanje policije in strah pred njo, delovanje gospodarstva v stilu »nekdo bo že pokril vse dolgove«, carine, arogantno obnašanje ljudi v različnih uniformah, zaslišanja v partijskih trdnjavah, folklora, ki smo jo poznali tisti, ki smo služili JNA, pomanjkanje, redukcije toka, zgodba par-nepar, nogometni derbiji, koncerti, obsedenost mladine z glasbo, večdnevne pivske turneje med delovnim časom … . A hkrati sta tu tudi neka ležernost in pristopanje k težavam brez tragičnosti in dokončnosti, ki sta tako značilni za sedanjost. »Navade« tistega časa danes delujejo kot svojevrsten nadrealizem, včasih pa tudi kot groteska. V resničnem času in prostoru pa se nam je ta svet posebnosti zdel popolnoma normalen in samoumeven; edini mogoči svet, saj nas velika večina ni poznala nobenega drugega, ves čas pa so nas tudi vztrajno prepričevali, da je to najboljši možni svet (sistem). In bil je najboljši možni svet, a ne zaradi sveta samega, ampak zato, ker sem bil takrat mlad. Moja mladost pa ni bila temna.
Z nekakšno vintage fotografijo in osvetlitvijo, z izjemno glasbo, s premišljeno dramaturgijo, z občasnih humorjem, dobro igro, z urbanim okoljem (Zagreb, Beograd), s počasnim razvojem dogajanja, ki iz epizode v epizodo raste, je Crno-bijeli svijet dobra nadaljevanka, za naše lokalne razmere celo zelo dobra.
Naj pojasnim. Ne maram teh razločevanj in dvojnih standardov, ko govorimo o umetniških delih; če je umetnina dobra, ni dobra samo za lokalni kontekst, ampak tudi za mednarodnega, univerzalnega. Ampak filmi ali pa serije lahko tu vsaj delno najdejo opravičilo, literatura in slike bistveno manj ali pa sploh ne. Kajti gre za denar. Proračuni nadaljevank, ki jih gledamo in ki televizijo v zadnjem času na ravni estetike in kakovosti postavljajo pred kinematografijo, se gibljejo okrog nekajmilijonskih zneskov na posamično epizodo. Proračun Crno-bijelega svijeta pa je bil 1.600.000 evrov za celotno serijo, kar je za lokalne razmere veliko denarja. In kar je seveda še posebej razburilo spletne komentatorje.
VI
Zadnji del nadaljevanke je bil še bolj dinamičen in je pustil nekatere stvari odprte. Ugotovil sem, da sem se najbolj identificiral z Žacem, štirinajst- ali pa petnajstletnim fantom, in da je bilo s tem gledanje nadaljevanke precej podobno branju Varuha v rži, izseku iz razvojnega romana. Upam, da odprtost in nedorečenost pomenita, da bodo posneli tudi drugo sezono in bom spet podil otroka iz dnevne sobe. Ampak kam bo potem to nadaljevanje vodilo, mar v tisto, kar je iz osemdesetih nastalo, če citiram Miljenka Jergovića?
Nekako sem se »navlekel« na Crno-bijeli svijet. Po eni strani se mi zdi škoda, da so nadaljevanko stlačili v tako majhen časovni okvir, po drugi stani pa se mi to zdi dobro. Ne vem, ali so bile ulice prazne, ko je bila na sporedu, sploh ker jo je s časovnim zamikom mogoče videti na spletu. Ne vem, ali bodo igralci prepoznani po vlogah, ki so jih igrali, in bosta recimo Filip Riđički in Slavko Sobin nosila »stigmo« Kipa in Žungula. Bo šla nadaljevanka med tiste, katerih naslove sem napisal na začetku besedila?
Ko čakam, da danes popoldne še enkrat pogledam zadnji del, pa se tudi malo sprašujem, kdaj bomo Slovenci posneli ali pa poskušali narediti kaj podobnega. Življenja Tomaža Kajzerja so imela svoje dobre trenutke in dele. Ampak to je bila vseeno miniatura. Človek pa bi si želel pogledati kakšno sago. Videti posamične usode na ozadju časa in zgodovine, če to ne zveni malo preveč patetično in pretenciozno. Pa še ena misel se mi vsiljuje. Tista o urbanosti. Andrej Blatnik mi je v enem zadnjih mailov, ko sva si dopisovala o nadaljevanki in novem valu in seveda z njima povezani urbanosti, napisal, da se pri nas kaj takšnega ne bi prijelo, ker Slovenci živimo na ulici, ki je že na podeželju. Se strinjam. Pa ne mislim, da je s podeželjem kaj narobe.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
