Morris & Goscinny: Lucky Luke – Dalton City (Graffit, Ljubljana)
Kavboj, ki strelja hitreje od svoje sence
21. 04. 2015
Malokateri žanr pustolovskega stripa je bil po drugi svetovni vojni v Evropi tako priljubljen, kot ravno ameriška nacionalna znamka, vestern, ki pa v domovini, zanimivo, ni nikoli dosegel večje popularnosti. Zato pa je bil Srečni Luka v Evropi »car«.
V tridesetih letih, ko se je začela zlata doba avanturističnega stripa, se osamljeni kavboji, ki so s starimi kolti na Divjem zahodu delili pravico ter reševali mlade vdove in nebogljene sirote iz rok pohlepnih farmarjev ali divjih Indijancev, pač niso mogli kosati z vesoljskimi piloti, kot sta bila denimo Buck Rogers ali pri nas bolj poznani Flash Gordon z neprimerno boljšo oborožitvijo in modernejšo tehnologijo, da horde superherojev, ki so poleg ostalega imeli še bolj ali manj nadnaravne sposobnosti, sploh ne omenjam. So jih pa zato odprtih rok sprejeli Evropejci, ki niso nikoli mogli prav razumeti, kako lahko možje v pajkicah navkljub vsem fizikalnim zakonom težnosti in gravitacije veselo švigajo sem ter tja po zraku in z eno roko rešujejo najstniška dekleta v težavah, z drugo pa kar cel svet. Jerry Spring (1954), Matt Marriott (1955), Poročnik Blueberry (1963), Bill Adams (1967), Mac Coy (1970), Komanča (1972), Buddy Longway (1972), Jonathan Cartland (1974) in Ken Parker (1977) so za vedno spremenili tradicionalno ameriško pojmovanje romantičnega kavbojskega stripa s črno-belimi liki, melodramskimi vložki in holivudskim koncem ter s kompleksnejšimi protagonisti, umeščenimi v avtentičen zgodovinski okvir, in družbeno ter socialno kritiko postavili temelje angažiranega vesterna.
Prvi kavboj, zastavonoša in znanilec sprememb pa je bil Lucky Luke takrat triindvajsetletnega belgijskega mulca Mauricea de Bevera (1923–2001), ki je na straneh francoskega tednika Spirou na belem konju prijahal v od vojne opustošeno Evropo že leta 1946. Morris, kot se je mladi Maurice po angleški transkripciji izgovorjave svojega imena podpisoval še od časov, ko je po srednji šoli pilil znanje v bruseljskem animacijskem studiu CBA (Compagnie Belge d'Actualités), je kmalu postal eden osrednjih ustvarjalcev revije in skupaj z Jijejem, Franquinom in Willom postavil temelje novemu karikaturističnemu slogu risanja, ki se je v nasprotju s Hergejevo šolo čiste linije v konkurenčni reviji Tintin napajal iz razkošne in dinamične Disneyjeve animacije. Leta 1948 je obiskal Ameriko, da ne bi kot Karl May na slepo orisoval dežele, kjer še ni bil, in se na lastne oči prepričal, kakšen je bil v resnici Divji zahod in kaj je sploh še ostalo od njega. Ameriški way of life mu je bil tako všeč, da je ostal kar šest let, vmes pa je risal za legendarni satirični magazin Mad, kjer je spoznal tudi svojega bodočega scenarista, Francoza Renéja Goscinnyja (1926–1977).
Po vrnitvi iz Amerike leta 1954 skupaj nadaljujeta pustolovščine Srečnega Luka (kot je bil strip pri nas prvotno preveden; in prav škoda je, ker niso pri novih izdajah obdržali starega imena), v katere Goscinny postopoma vnaša avtentične protagoniste Divjega zahoda, kot so Jesse James, Billy the Kid ali Buffalo Bill, ki so s svojimi izmišljenimi dogodivščinami polnili porumenele strani pogrošnih žepnih romanov, izjemno popularnih od konca 19. stoletja naprej, ter jih z izvrstno parodijo postavi na realna tla in iz neustrašnih legendarnih junakov naredi povsem navadne ljudi iz mesa in krvi. Vsi liki so predstavljeni izjemno plastično in kompleksno, sploh negativci, ki so nam navkljub zločinski vlogi takoj simpatični. Tako je revolverašica Calamity Jane robato in neotesano dekle, ki spravlja v obup dame pri čajankah in svojega učitelja lepega vedenja, Jesse James ropa vlake v slogu Robina Hooda tako, da plen podari svojemu (revnemu) bratu, nato pa mu ga on vrne, Billy the Kid pa poleg streljanja za zabavo najraje posluša pravljice in liže karamele.
Posebna zgodba so napol fiktivni bratje Dalton, četverčki, katerih višina je v obratnem sorazmerju z njihovo inteligenco, najmanjši, Joe, je najbolj zloben in zvit, medtem ko je največji Averall dobrodušnež precej skromnega duha, ki misli le na jedačo, kar skupaj z večnimi pobegi iz zaporov in bolj ali manj nespretnimi ropi bank povzroča duhovite zaplete, ki pa se, jasno, vedno razpletejo v njihovo škodo. Poleg revolveraških legend nastopajo v stripu tudi resnični protagonisti takratnega družbenega življenja, kot so Sarah Bernhardt, Abraham Lincoln ali Jack London, pa tudi povsem fiktivni liki, ki z zvrhano mero inteligentnega humorja smešijo znane osebnosti, denimo Sigmunda Freuda v podobi avstrijskega psihologa Otta Von Himbeergeista, ki poskuša s pomočjo psihoanalize spraviti zločinske Daltone na pravo pot, na koncu pa postane še sam – lopov.
Goscinny pa ne parodira samo zgodovinskih osebnosti, pač pa tudi zgodovino samo, namreč kolonizacijo Divjega zahoda z vsemi anomalijami vred, ki nam jih razkriva skozi oči bolj ali manj zanimivih akterjev tistega časa. Tako lahko spremljamo zgodovino ameriškega zahoda od prvih raziskovalcev (Les Collines noires) in naseljencev prostranih prerij (Ruée sur l'Oklahoma) ter bitk z Indijanci (Canyon Apache) do prihoda moderne tehnologije s telegrafom (Le Fil qui chante) in železnico (Des rails sur la prairie), ki je prvotne prebivalce dokončno postavila na obrobje družbe. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi množice anonimnih protagonistov, šerifov, kavbojev, zlatokopov, kvartopircev, potujočih glumačev, barskih pevk, pridigarjev… in seveda revolverašev (iz katerih se Goscinny ponorčuje kar v podobi glavnega junaka, ki potegne pištolo hitreje kot njegova senca), brez katerih Divji zahod pač ne bi bil to, kar je. Značilen je primer pogrebnika (za katerega je Morris dobil navdih pri profesorju matematike na jezuitski gimnaziji, iz česar lahko sklepamo, da mu ta ni preveč dišala), ki je zraven pri vsakem revolveraškem dvoboju in še preden se streljanje začne, s krojaškim metrom izmeri višino udeležencev, da bo lahko čim prej naredil krste. Poleg vseh živopisnih likov pa je Goscinny zapadel tudi v določene nacionalne stereotipe, ki so bili v takratni Ameriki še posebno živi, z današnjega vidika pa bi jim lahko očitali rahel rasistični podton; tako so na primer Mehičani pogosto predstavljeni kot vedno speči lenuhi. Eden od prizorov nam prikazuje spečega peona, ki se je zleknil kar na tračnice pred železniško postajo, ko pa ga postajenačelnik prebudi, rekoč da prihaja vlak, mu Mehičan nejevoljen odvrne: »Karamba, vsak teden isto!« Ne glede na to pa je strip (ki so ga po Goscinnyjevi in Morrisovi smrti nadaljevali drugi avtorji, do zdaj je izšlo prek sedemdeset epizod) izvrstna kavbojska parodija, ki nam na pronicljiv način prikaže življenje na Divjem zahodu v vsekakor bolj avtentični obliki, kot smo je bili deležni iz romantičnih ameriških filmov in pogrošnih romanov.
Pri nas se je Srečni Luka prvič pojavil februarja 1969 v Zvitorepcu in z odličnim, čeprav malce arhaičnim prevodom – ki pa je bil kot nalašč za čas, v katerem se je zgodba dogajala – navduševal bralce vseh starosti (po anketi iz leta 1971 je bil poleg Blascove Jeklene pesti ter Mustrovega Zvitorepca najbolj priljubljen strip v tedniku) do septembra 1973, ko je izšla zadnja številka. V petih letih se je tako zvrstilo deset epizod, med njimi tudi Dalton City, ki smo ga letos dobili v knjiži obliki pri založbi Graffit. Po stari dobri slovenski navadi stripi seveda ne izhajajo kronološko, kar pa – razen v redkih primerih, kjer se novejše epizode nanašajo na dogodke iz preteklih – ne vpliva na potek zgodbe; tako smo do zdaj v šestih knjigah spoznali otroškega lopova Billyja the Kida, zloglasne Daltone na begu v Mehiki, potujočo cirkuško družino, najbolj neumnega psa na Divjem zahodu, Rantanplana (ki je parodija na ameriško filmsko pasjo zvezdo dvajsetih let, Rin-tin-tina) ter zapuščeno rudarsko mesto duhov, ki je tudi kulisa za zgodbo, v kateri hočejo bratje Dalton iz ruševin starega mesteca narediti roparsko metropolo z zvenečim imenom Dalton City. Na slovesno otvoritev povabijo vse desparadose, poštne in bančne roparje, kravje in kurje tatove, goljufive kvartopirce ter druge nepridiprave iz bližnje in daljne okolice; kako je banditski žur uspel, ko jim je pot prekrižal Srečni Luka, pa se prepričajte sami.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
