Cvetka Lipuš, pesnica
Če bi bila rojena v Španiji, bi bila španska pesnica
Vid Sagadin v spremni besedi k vaši aktualni pesniški zbirki zapiše, da je osnovna premisa vaše poetike »problematika tujstva v lastnem telesu«. Kakšno vlogo pripisujete telesu?
Nisem se zavedala te premise. V spremeni besedi je Vid Sagadin presodil pet zbirk, vse nazaj do Geografije bližine, in razbral stalnice, ki se očitno pojavljalo v vseh zbirkah. Sama se te stvari lotim ravno obratno. Ko zaključim pesniško zbirko, poskušam pozabiti, kar sem napisala. Vsake zbirke oz. vsake pesmi se poskušam lotiti neobremenjena, najti kaj novega. Seveda to ni tako enostavno. Nekateri pravijo, da večina avtorjev piše eno in isto knjigo, pač variacije na isto temo. Najbrž to do neke mere drži, a vedno znova poskušam razširiti ne le variacije, temveč tudi svoje teme. Konec koncev vsak besedilo bere drugače, po svoje. Namen avtorja pri pesnjenju se lahko precej razlikuje od tolmačenja bralca, ki v to razmerje s sabo privleče še celo prtljago drugega čtiva in prepričanj.
V pesmi nenehno vdira zunanja realnost – srečamo ljudi na potovanjih, ležalnikih in na poti v službo – vsakdanjost pa vendarle vzporejate z vesoljem, s čimer bralca neizbežno soočate s presežnostjo vsakdana in s človekovo minljivostjo.
Med razponom vsakdana in vesoljem, med povsem navadnimi dogodki in dogajanjem, ki presega naše dojemanje, so nastanjene pesmi te zbirke. Poskušala sem ujeti, izraziti ta hip, ko se nam zaustavi korak, ker se hočeš nočeš ovemo, da je naše bivanje samo nanosekundica na uri kozmosa. Čeprav poskušamo to dejstvo pozabiti, se nam takšni prebliski lahko zgodijo povsod in vsak čas, ker bi bil sicer vsakdan povsem dolgočasen. Vesolje presega naše dojemanje, naše dosedanje védenje je še vedno minimalno in se bo v teku časa gotovo še spremenilo. Zato ta vrzel spodbuja razne domneve, upanja, da vladajo še neznani zakoni, katerih del smo, ki bodo nas, materijo, spremenili v energijo ali v kaj tretjega, le da tega še ne vemo.
Naslov zbirke je pomenljiv – Kaj smo, ko smo.
Naslov povzema vse pesmi, razpon med povsem vsakodnevnim in med srhljivo, a ob enem magično minljivostjo. Pri vseh zbirkah imam tako rekoč programske naslove, ki povzamejo rdečo nit med posameznimi pesmimi. Zdi se mi, da je slednja v primerjavi z ostalimi bolj raznovrstna, ostale se namreč razvijajo v daljših ciklih, Kaj smo, ko smo pa prinaša več posamičnih, zaključenih pesmi. Morda me zdaj bolj kot moje zaznavanje sveta zanima svet okrog mene. Pesmi tematizirajo najrazličnejše človekove preokupacije – od vsakdana doma in v službi do posameznikovih strahov in želja, tudi soočanja s smrtjo.
V melodično-ritmičnem smislu se zdi, da je za vašo poezijo pomembno kontrastiranje hrupa, glasbe in govorjenja s tišino in molkom.
V pesmih poskušam poiskati notranji ritem. Ko jih napišem, jih tudi na glas prebiram, ker se mi zdi, da morajo imeti določeno melodiko in ritem, za kar sicer ne obstaja vzorec, a morajo zazveneti v skladu z mojim notranjim glasom. Prav zato imam težave s prevodi, kjer vse to odpade, s čimer se je težko sprijazniti. Najbrž zaradi tega sama svojih pesmi ne prevajam.
Kako sodelujete s svojimi angleškimi in nemškimi prevajalci, glede na to, da oba jezika zelo dobro obvladate?
Za nemške prevode imam že leta dolgo istega prevajalca, Klausa Detlefa Olofa, tako da zelo dobro pozna moj pesniški jezik, ve, kaj bo ustrezalo in kaj ne. Čeprav občasno posegam v prevode, se kljub temu nočem preveč vpletati. Moj nemški prevajalec je po rodu Nemec, jaz pa sem odraščala z občutkom za avstrijsko nemščino, tako da tu in tam prihaja do razhajanj, a ne gre za usodne odklone. V angleščino je veliko mojih pesmi prevedel Tom Priestly. Pri angleških prevodih več sodelujem, ker je treba več stvari razjasniti in razložiti, predvsem razumevanje in rabo metafor. Pri prevajanju je zaznavno, da Slovenci in Avstrijci oziroma Nemci prihajamo iz skupnega kulturnega prostora. Tudi če gre za različne jezike, se navezujemo na iste slike. Med angleščino in slovenščino so večje kulturne razlike in je most daljši. Opažam pa tudi, da se »točke dvoma« – recimo ob določenih metaforah, kjer se sama sprašujem in nisem gotova, ali delujejo – v prevodu še poglobijo.
Je odločitev za jezik intimna ali politična?
Zame je odločitev za jezik intimna, osebna odločitev, ki je do neke mere povezana z otroštvom, z odraščanjem v tem jeziku. Slovenščina zajema otroške izkušnje, spomine in občutke. Občasno mi lahko nepričakovan zven, beseda, pričara pozabljen, zakopan del sebe, ki v tej obliki ne obstaja več. Pišem v jeziku, ki mi je emocionalno najbližji, a je z redkimi izjemami le notranji, povsem osebni jezik, saj svoj vsakdan živim v drugih jezikih. Pesmi so zato predvsem notranji monologi. Odločitev je politična do te mere, da se že samo dejstvo, da pišem v tem jeziku, ne v Avstriji ne v Slovenji ne dojema kot politično neopredeljeno.
Kako je na vas in vaše ustvarjanje vplival »vdor« tretjega, angleškega jezika, ko ste se začasno preselili v Ameriko?
Pisanje zahteva bivanje v dveh različnih svetovih: v imaginarnem, ki nastaja v procesu pisanja, in svetu, ki nas obdaja. Ko sem se preselila v ZDA, se proces pisanja ni spremenil, a to je bila hkrati edina stalnica. Bistvena in pomembna razlika je, da sem si tretji prostor in jezik izbrala sama. Seveda se zdaj še pogosteje sprašujem, komu, v katerem jeziku in tudi v čigavem interesu sploh pišem. A drugi in tretji jezik mi nista v breme, saj mi odpirata nove prostore, nova obzorja. Življenje v več jezikih utegne povzročati, predvsem pri pisateljih, nekaj tesnobe. Ampak sama drugače ne znam in niti nimam izbire. Pišem nekje »vmes« med različnimi pripadnostmi, jeziki in kraji, kjer si ustvarjam svoj prostor, kraj, ki mu pripadam, in če imam srečo, bo to moje pisanje našlo tudi svoje bralce.
Še v devetdesetih je prevladovalo prepričanje, da je ustvarjanje koroško-slovenskih avtorjev usmerjeno predvsem v ohranjanje slovenskega jezika in identitete. V enem izmed intervjujev iz takratnega časa ste dejali: »Problematičen se mi zdi tudi odnos, ki ga ima slovenska javnost do svojih avtorjev. Od njih se vedno pričakuje, da so glasniki manjšinske problematike. Jaz pa nisem medij – in tudi ne bom – za kakršnokoli manjšinsko potrebo.«
Najbrž bi enako trdila tudi koroška manjšina, ki me ni in me gotovo nima za svojo glasnico. Sama se nisem mogla usmeriti zgolj na manjšinsko vsebino, ker gre le za okrušek, ki je sicer del moje biografije in najbrž tudi del mojega pisanja, a ni tisto, kar me žene. Nisem manjšinska aktivistka in če bi bila rojena v Španiji, bi bila pač španska pesnica. Seveda pa na avstrijskem Koroškem obstaja kar nekaj avtorjev, za katere je iz razumljivih razlogov manjšinska tematika osrednjega pomena.
Knjigo V lunini senci ste leta 1985 objavili skupaj s Fabjanom Hafnerjem. Je bil ta projekt za vas prelomen?
Ne bi rekla, da je to bilo prelomno. Šlo je za antologijo slovensko-koroške poezije, v kateri sva tudi sama s Fabjanom prvič objavila svoje pesmi. Izid pesniškega prvenca Pragovi dneva leta 1989 je bil zame precej bolj pomemben. Zbirka je bila dokaj uspešna, leta 1992 je bila celo ponatisnjena.
Po daljšem premoru in po letu 2000 ste zamenjali tudi založbo. Z zamejskega Wieserja ste presedlali na osrednjeslovenske založbe.
Založbo Wieser sem zamenjala predvsem zato, ker sem se odselila v ZDA in sem imela občutek, da fizično sploh nisem več prisotna v slovenskem prostoru, ne na tej ne na drugi strani meje. Zato sem se odločila za založbe znotraj slovenskih meja, ki imajo širšo in močnejšo odmevnost v Sloveniji. Ko sem se preselila, se je tudi moja vez s Koroško nekoliko zrahljala, po drugi strani pa se je okrepila navezava na osrednji slovenski prostor.
Kako je z recepcijo vaše poezije onkraj in znotraj meje?
Na avstrijskem Koroškem širša recepcija sploh ne obstaja. Tu in tam imam kakšno branje, kjer pa glede na odziv občinstva opažam, da je nemški prevod občasno kljub dvojezičnosti nujen. Znanje jezika peša in se mi kot slovenski pesnici pogosto zdi, da je na Koroškem vedno manj slovenskih bralcev. V Sloveniji pa je bilo za zbirko Obleganje sreče veliko zanimanja. Vsak avtor ima v nekem določenem literarnem prostoru svojo vlogo. Sama kot slovenska pesnica še vedno zasedam posebno mesto, ker ne živim v slovenskem okolju, kar se Slovencem zdi nenavadno, zato najbrž igram vlogo outsiderke. Na ameriški literarni sceni poznam avtorje, ki so razseljeni po svetu in jih ne sprašujejo, ali so ameriški avtorji. Pri nas pa je to stalnica – slovenska javnost me ne pozna, ker pač nisem fizično prisotna in se zato ne pojavljam v tukajšnjih medijih.
Pogrešate druženje s slovenskimi kolegi literati?
Sem bolj individualistka in neposrednega druženja niti ne pogrešam. Če govorim o slovenskih avtorjih tukaj, znotraj Slovenije, potem govorim tudi o nekem določenem slovenskem kanonu, v katerem pa po navadi nas, slovenskih koroških ali tržaških avtorjev, še vedno ni.
Kdo je vplival na vašo poetiko?
Imam določene avtorje, ki jih nenehno prebiram, in druge, h katerim se vedno znova vračam. Predvsem berem sodobne ameriške pesnike od Billyja Collinsa, Louise Glück, Charlesa Simica, do Johna Ashberyja. Vedno znova prebiram Szymborsko ali Ahmatovo. Na novo sem pred kratkim odkrila fantastičnega Jana Wagnerja. V slovenskem prostoru pa poskušam spremljati produkcijo poezije, ki izhaja pri določenih založbah, ker se pač v tem prostoru objavljajo tudi moje knjige in sem radovedna, kaj pišejo pesniški kolegi.
Pogledi, let. 6, št. 12, 24. junij 2015