Gašper Jakovac: Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene. LUD Literatura, 2015
Shakespeare in zgodnji novi vek
28. 09. 2015
Monografija Gašperja Jakovca z naslovom Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene je brez večjih predelav nastala na podlagi njegove diplomske naloge iz leta 2012, ki je bila nagrajena tudi s Prešernovo nagrado Filozofske fakultete. Tako smo v našem prostoru po dolgem času spet dobili monografsko publikacijo, posvečeno velikanu angleške dramatike.
Jakovac v monografiji obravnava tri večje tematske sklope, povezane s trilogijo o Henriku VI. Najprej obravnava razumevanje monarhije, absolutizma ter oblasti v elizabetinski in jakobinski Angliji, s čimer predstavi širši družbeni kontekst Shakespearovega časa. V drugem delu se loti raziskave materialnega in družbenega konteksta angleškega gledališča,v tretjem, najobsežnejšem delu pa analizira Shakespearovo trilogijo Henrik VI., kjer se osredotoči predvsem na pesnikovo tematizacijo oblasti in upora. Že iz zgoraj povedanega je lahko jasno, da se raziskava umešča v bogato dediščino novega historizma, kjer je vloga Shakespeara pravzaprav prvenstvena (pomislimo zgolj na glavnega predstavnika novega historizma Stephena Greenblatta), pomen oblasti pa pogosto v središču zanimanj. Za novi historizem je bistveno, da obravnava predvsem razmerje med zgodovino in literaturo ter razume literaturo kot produkt zgodovinskih okoliščin in hkrati kot moment sooblikovanje zgodovine, pri čemer kot glavno metodo uporablja predvsem natančno branje.
Kralj kot poosebitev Boga
Jakovac tako v prvem delu svoje študije razpravlja predvsem o razumevanju absolutizma ter njegove povezave s krščanstvom. Pri tem zanimivo ugotavlja, da krščanstvo na eni strani legitimira monarhovo oblast na zemlji, po drugi strani pa omogoča upor in kritiko te iste oblasti, prav ta ambivalentnost pa je pomembna točka, ki jo je pri pisanju zgodovinskih dram upošteval tudi Shakespeare. Ker je absolutizem bistveno povezan s krščanstvom, ga je treba razumeti predvsem politično teološko, saj je bila avtoriteta v elizabetinski in jakobinski Angliji razumljena kot posredovana od Boga ter utemeljena v Božjem pravu in redu. To tezo Jakovac prepričljivo demonstrira z analizo treh angleških »političnih teoretikov«: kralja Jakoba VI. in I., Roberta Filmerja in Thomasa Hobbesa. Vsem trem mislecem je namreč skupno, da razumejo oblast kot Božji red, ki ga (pod vplivom protestantizma) pooseblja kralj. Druga pomembna tema za razumevanje absolutizma v zgodnjenovoveški Angliji je pomen hierarhije družbe in z njo povezan odnos do upora. Angleška družba je bila seveda strogo hierarhična in je zahtevala brezpogojno podrejanje oblasti, vendar pa je bilo razmerje med višjimi in nižjimi družbenimi sloji povečini dvostransko, saj so nadrejeni poskrbeli za finančno in pravno zaščito svojih podložnikov v zameno za poslušnost in izpolnjevanje dogovorjenih obveznosti. Prav zato je bila v angleški družbi vsakršna oblika upora na ravni posvetne oblasti razumljena kot najhujši prekršek, s stališča Božjega reda pa kot najhujši greh. Hierarhični družbeni red je bil torej legitimiran podobno kot absolutistična oblast v Božjem pravu. Kljub vsemu so bili v Angliji konec 16. stoletja upori pogosti; kmetje so se upirali predvsem zaradi pomanjkanja hrane, plemstvo pa na podlagi verskih vprašanj (denimo upori katoliških plemičev proti protestantskim oblastnikom).
»Jakovac s študijo Kar bog zahteva, to naj kralj ukrene dokazuje, da se domači literarni vedi nikakor ni treba bati za svojo prihodnost in da jo čakajo še zelo pestri in plodoviti časi.«
V drugem delu monografije se raziskovalec posveti materialnemu in ideološkemu kontekstu gledališča ter gledališke produkcije, pri čemer poudarja pomen starejše in sočasne tradicije. Ker so bili v zgodnjem novem veku množični dogodki omejeni predvsem na srečevanje pri mašah in ob pomembnejših praznikih, je gledališče postalo nova pomembna točka političnega diskurza in formiranja javnega mnenja. Pri tem pa gledališča ne smemo razumeti v strogo sekularnem pomenu, ki bi zanikal duhovno in versko izkušnjo, temveč predvsem kot prostor tematiziranja različnih družbenih norm in prepričanj, ki so jih avtorji in igralci pogosto predstavili kot večpomenske in problemsko odprte. Eno najpomembnejših oblik tematizacije ideoloških in družbenih vprašanj so tako predstavljale prav zgodovinske drame, ki so imele za gledalce pogosto enak status kot samo zgodovinopisje, s tem pa seveda specifično politično, didaktično in moralno vlogo.
Upor zoper avtoritete je mogoč
V najobsežnejšem delu razprave se Gašper Jakovac loti analize nekaterih pomembnejših prizorov trilogije Henrika VI., v kateri Shakespeare obravnava spor med družinama York in Lancaster (poznan tudi pod imenom vojna rož) za časa življenja kralja Henrika VI. Jakovac tako obravnava pogreb Henrika V., torej uvodni prizor prvega dela trilogije, saj se drama začne prav s poudarjanjem pomena enotne suverene oblasti za red in mir, ki je s smrtjo Henrika V. ogrožen. Na to problematiko Shakespeare naveže različne spore, na primer protikatoliški diskurz v sporu med škofom Winchestrom in vojvodo Gloucestrom. Ker je Gloucester prikazan kot makiavelističen oblastnik, podrejen rimskemu papežu, ki poskuša posvetno oblast podrediti duhovni, predstavlja torej nasprotno pozicijo protestantskemu angleškemu razumevanju absolutistične oblasti, utemeljene v Božjem redu. V drugem delu trilogije se raziskovalec posveti predvsem tematizaciji upora, torej izročanju pritožb Margareti in Suffolku, smrti vojvode Suffolka in vstaji pod vodstvom Jacka Cada. Pri predajanju pritožb avtor analizira odnos med vajencem in mojstrom, pri čemer samo družbeno razmerje postavi v opozicijo s starejšo dramsko tradicijo in pokaže, da je Shakespeare upor zoper sprijene nosilce avtoritete tematiziral kot mogoč. Tudi pri zajetju in obglavljenju Suffolka pirati simpatizirajo z yorško frakcijo in tako predstavljajo voljo ljudstva, zato Suffolkovo sklicevanje na absolutizem in primerjanje z nedotakljivostjo božanske oblasti prav nič ne zaleže. Po drugi strani pa se vstaja pod vodstvom Jacka Cada prelevi v popolno polomijo, saj vodja upornikov prevzame povsem primitivno monarhično držo in diskurz. Ko Cade pobegne, se Henrik pokaže v vlogi milostnega očeta kralja, ki upornike pomilosti, s tem pa poudari svojo vlogo absolutističnega vladarja, ki je zaradi svoje Božje vloge sposoben odpuščanja. A v zaključnem delu drame, ko York javno zahteva krono, Shakespeare takšno politično teologijo problematizira: oba, tako York kot Henrik, se namreč v svojem prepričanju, da sta kot vladarja podložna zgolj Bogu, opirata na absolutistični diskurz in s tem zabredeta v (diskurzivno) nerešljiv konflikt. Prav ta konflikt pa se v zadnjem delu trilogije razvije v razpad monarhije, v kaos in državljansko vojno. Shakespearov tretji del Henrika VI. torej lahko razumemo kot kritiko prepričanja, da je politika avtonomna človekova dejavnost in ni osnovana v Božjem pravu. Čeprav York doseže, da mu Henrik po smrti obljubi krono, pa je prav zaradi neupoštevanja vladarjeve absolutistične vloge Božjega predstavnika na zemlji država še naprej obsojena na državljansko vojno (borbo proti Yorku namreč nadaljuje Henrikova žena Margareta).
Gašper Jakovac
Kralj oblast pozneje tudi dejansko izgubi, a je njegova vloga kljub temu predstavljena svetniško, kar se najočitneje kaže v njegovem odpuščanju sovražnikom in obžalovanju vojne. Henrik namreč še naprej verjame, da je po Božji pravici edini resnični kralj in da lahko le oblast, osnovana v Božjem redu, prinese mir. Vladar je torej skozi celotno trilogijo prikazan predvsem kot duhovna avtoriteta, ki je posvetno in realno politično oblast sicer izgubil, a je prav ta izguba državo pahnila v krvavo državljansko vojno in brezkončno rivalstvo med pretendenti za prestol, česar se sam s svojim uvidom v politično teologijo oblasti tudi zaveda.
Monografija Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene tako po eni strani nadaljuje tradicijo novega historizma, vendar pa prinaša nekatere novejše in zelo pomembne uvide. Ne zgolj, da avtor vlogo Henrika VI. osvetli ter predstavi s sveže in inovativne pozicije, ki pravzaprav dopolnjuje in korigira tradicionalno literarnozgodovinsko interpretacijo trilogije, ampak je velik pomen monografije tudi v njenem širšem metodološkem doprinosu. Za novi historizem je namreč značilno, da pri proučevanju renesanse poskuša raziskovati predvsem pretrganje s srednjeveško tradicijo, rojstvo novoveškega subjekta in sodobnega meščanstva. Jakovac pri tem odlično prikaže, da sta tako zgodnjenovoveška literatura kot Shakespeare še kako vpeta v srednjeveške norme in ideje in da novega ter srednjega veka nikakor ne smemo razumeti v radikalnem nasprotju. Če lahko monografiji sploh karkoli očitam, bi dejal, da sem pogrešal zgolj bolj analitično-sistematičen uvod in zaključek, saj je delo vsebinsko tako bogato, da bralec občasno težko sledi izpeljavam in argumentom, tudi zato, ker zahtevajo vsaj osnovno poznavanje angleške zgodovine in Shakespearovega opusa. Kljub temu Gašper Jakovac s svojo študijo Kar Bog zahteva, to naj kralj ukrene dokazuje, da se domači literarni vedi nikakor ni treba bati za svojo prihodnost in da jo čakajo še zelo pestri in plodoviti časi.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
