Joris Luyendijk: Plavati z morskimi psi. Popotovanje v svet bančništva
Iz oči v oči s sovražnikom
17. 11. 2015
Joris Luyendijk (1971) je pronicljiv in izkušen nizozemski novinar, publicist in avtor več knjig, znan tudi slovenskim bralcem po knjigi Je res ali ste videli na televiziji? (Mladinska knjiga, 2010). Zdaj se je vrgel med morske pse oziroma investicijske bančnike iz londonskega Cityja in o tem napisal knjigo z zgovornim naslovom Swimming with Sharks – Plavati z morskimi psi.
Luyendijk je na začetku tretjega tisočletja nekaj let deloval kot dopisnik z Bližnjega vzhoda za nizozemski nacionalni radio in televizijo ter za ugledna časnika de Volkskrant in NRC Handelsblad. Med drugim je pokrival drugo palestinsko intifado, frustriran spremljal ameriško invazijo na Irak leta 2003 iz hotelske sobe v jordanskem Amanu, ker mu ni uspelo pravočasno pridobiti iraškega vizuma, poročal iz Egipta, Libanona, Sirije. Pri tem pa poskušal krmariti med pričakovanji urednikov v domovini, ki pogosto niso imeli pravih predstav o tem, kaj se dogaja na terenu, in lastnimi opažanji o zapletenem življenju na Bližnjem vzhodu. O tem je napisal knjigo z naslovom Je res ali ste videli na televiziji?, prvoosebno samokritično izpoved o izkrivljenem in pomanjkljivem načinu poročanja zahodnih medijev o t. i. arabskem svetu ter o dolgi vrsti nesporazumov, ki iz tega izvirajo. Ob izdaji slovenskega prevoda knjige se je avtor pred nekaj leti ustavil v Ljubljani in pogovarjal tudi s Pogledi.
Svet financ z druge perspektive
Njegov najnovejši projekt predstavlja knjiga Swimming with Sharks. My Journey into the World of Bankers, ki je pred kratkim izšla v Angliji. Gre za plod večletnega sodelovanja med Luyendijkom in britanskim Guardianom, za katerega je avtor pisal in urejal blog o bančništvu, da bi z njim na svet financ pogledal z nekoliko drugačne perspektive. Zbrano gradivo je zdaj izdal v obliki daljšega besedila, ki predstavlja fascinanten vpogled v življenje in delo v slovitem londonskem finančnem središču City, kjer je zaposlenih približno četrt milijona ljudi. Avtor, ki prizna, da sam ni kdo ve kako dobro ekonomsko podkovan, k raziskovanju pristopi kot antropolog in pozoren poslušalec. Informacije zbira prek izčrpnih pogovorov z relevantnimi sogovorniki – bankirji, finančniki, pravniki, svetovalci za stike z javnostjo itn. Na začetku da jasno vedeti, da njegov tekst ne more biti nikakršna zapletena ekonomska ekspertiza niti kakšen senzacionalističen portret dekadentnega življenja londonskih bančnikov. Nasprotno, »sovražniku« brez vnaprejšnjih obsodb in demonizacije omogoči, da spregovori, nato pa zbrano posluša in ujame marsikaj zanimivega. Luyendijkovi sogovorniki sicer do konca ostanejo anonimni, kar je tudi njihov pogoj, da privolijo v pogovor, a informacije so iz prve roke. Avtor pa zapisuje jasno in koncizno in se ne izgublja v zapletenem jeziku sodobne finančne ekonomije.
»Gre za novo globalno elito, ki ni omejena na točno določeno geografsko okolje, saj kot skupina visoko izobraženih profesionalcev misli svoje življenje onkraj nacionalnih meja.«
Razgrne več pomembnih vpogledov: najprej pokaže, kako londonsko finančno središče City ni kakšna homogena ali statična celota, kjer bi vsi razmišljali enako uniformirano, temveč pisan svet v malem, kozmopolitsko in presenetljivo meritokratsko okolje, kjer je posameznikom različnih narodnosti, ozadij, barve kože, spolne usmerjenosti itn. danes lažje uspeti kot pred nekaj desetletji. Razloži nam, kako finančno središče predstavlja razvejen in med seboj tesno prepleten sistem, ki ga poleg bank sestavljajo tudi mednarodne kreditne agencije, računovodske službe, različne posredniške, svetovalne in rekrutacijske agencije, podjetja s področja informacijske tehnologije in t. i. podatkovnega menedžmenta. Piše o razliki med komercialnim in investicijskim bančništvom ter o hierarhiji med samimi bančnimi delavci, ki se delijo – poenostavljeno povedano – na tiste, ki služijo gore denarja, in one, ki so hitro pogrešljivi. Londonski City opiše kot manjšo plemensko skupnost s svojimi nenapisanimi, a pomembnimi pravili, skupnimi kodi obnašanja in celo oblačenja, s posebnim načinom govora, s specifičnim humorjem in podobno.
Vsakdo je zamenljiv
Luyendijk opisuje tudi krute metode odpuščanja, ker je v svetu minimalne zaposlitvene in socialne varnosti ter velikega poklicnega pritiska vsakdo zamenljiv. Omenja, kako velikana Goldman Sachs in JP Morgan vsako leto odpustita svoje najmanj uspešne uslužbence, ne glede na to, kako velik dobiček je imelo podjetje. Temu potem pravijo »odstrel«. Za tiste zaposlene, ki jim uspe obdržati službo, so tovrstna odpuščanja nekakšna iniciacija, ki iz fantov naredi može. Po drugi strani sta fleksibilnost in pogosto menjavanje služb cenjena, saj bogatita posameznikov življenjepis, ki je z različnimi delovnimi izkušnjami v različnih bankah in drugih službah zanimivejši za potencialnega delodajalca. Prav okolje, kjer je vsakdo zamenljiv po hitrem postopku, pripomore k temu, da nihče ne opozarja na napake znotraj sistema, ki pripeljejo do še večjih kriz, podobnih tisti leta 2008. Zaradi prevladujoče kulture strahu se tudi najbolj kritični posamezniki bojijo izpostaviti. Luyendijk se pogovori z vrsto ljudi, ki si zasebno želijo boljši in pravičnejši svet, dvomijo o upravičenosti svojega dela in ne skrivajo svojih progresivnih, celo levičarskih prepričanj, a vseeno konformistično sprejemajo pravila igre. Zaposleni v Cityju so se, kot lahko izvemo, enostavno nehali spraševati o tem, kaj je prav in kaj narobe.
Joris Luyendijk
Nacionalna identiteta, namišljeni konstrukt
Svoje sogovornike opiše kot visoko izobražene in uspešne posameznike, ki govorijo več tujih jezikov, se zaradi službe redno selijo s celine na celino in bi radi plačevali čim manj davkov. Gre za novo globalno elito, ki ni omejena na točno določeno geografsko okolje, saj kot skupina visoko izobraženih profesionalcev misli svoje življenje onkraj nacionalnih meja. Omenjeni karieristi pravzaprav živijo, kot opozori Luyendijk, postmoderni sentiment, ki pravi, da je v globaliziranem in tehnološko in kulturno tesno prepletenem svetu prostega pretoka blaga in kapitala občutek pripadnosti nacionalni identiteti nekakšen namišljeni konstrukt. Angleški bankir iz Cityja ima na primer več skupnega z ameriškim kolegom indijskih korenin z Wall Streeta kot pa z lastnimi sodržavljani.
Prav takšne ugotovitve so največja odlika Luyendijkovega pisanja in raziskovanja. S svojim natančnim analitičnim pristopom seže onkraj poenostavljenih stereotipov o pohlepnih bankirjih. Z relevantnejšo sliko življenja in dela posameznikov v londonskem finančnem središču pokaže, da gre za raznoliko skupino ljudi, med katerimi bi sogovornike morala najti tudi levica in jih, če ne drugega, najprej povezati v sindikat finančnih delavcev.
************
Joris Luyendijk: Swimming with Sharks. My Journey into the World of Bankers
Guardian Books/Faber and Faber Ltd
Velika Britanija, 2015, 288 str., 14,99 £
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
