Cloaca maxima in ostale ogabnosti rimskega imperija
12. 01. 2016
Kdorkoli je kdaj pohajkoval po kateri od ruševin starorimskih mest, raztreščenih po »sredozemskem bazenu«, je moral naleteti na ostanke javnih sanitarij. Bolj kot dejstvo, da so javna stranišča poznali že pred več kot dvema tisočletjema, preseneča sproščenost in družabnost, s katero so Rimljani obravnavali iztrebljanje.
Drugače kot danes, ko se zapiramo vsak v svoj tesno zaprt kotiček (Japoncem pa v javnih straniščih celo igra glasba, ki naj prekrije zvočno spremljavo opravljanja fizioloških funkcij), so se prebivalci rimskega imperija oziroma patriciji v mestnih naselbinah na javnih straniščih radi posedli nad luknje, ki so bile kvečjemu meter vsaksebi, in razpravljali o res publicae – javnih zadevah, kakopak. Vsaj tako vedo povedati študenti arheologije in drugi ljubiteljski zgodovinarji, ki zvedave turiste vodijo po blodnjakih starorimskih izkopanin.
Strokovnjake drugih področij, recimo medicinske stroke, pri starorimskih sanitarijah bolj fascinirajo druge reči, denimo njihov pomen za javno zdravje. Dolgo so prav rimski kanalizaciji pripisovali revolucionarno vlogo pri zajezitvi epidemij (kajti ko so se v srednjeveških mestih povrnili k praksi metanja iztrebkov in izbljuvkov vseh vrst skozi okno, so bile kužne epidemije samo še vprašanje časa). Toda znanstveniki so post festum odkrili, da so hvalospevi rimskim sanitarijam in komunalnim inštalacijam morda malce preuranjeni.
Gliste, uši, bolhe …
V znanstvenem članku, objavljenem v publikaciji Parasitology, Piers Mitchell, paleopatolog z univerze v Cambridgeu, razkriva, da so bila starorimska javna stranišča, kanalizacija in celo zakonski predpisi in akti, po katerih so mesta morala čistiti ceste in skrbeti, da se smeti niso kopičile znotraj mestnih obzidij, v resnici – blažev žegen. Piers Mitchell se je namreč poglobil v desetletja trajajoče arheološke raziskave, katerih avtorji so v ostalinah rimskega imperija poskušali izslediti prisotnost parazitov. Rezultati so pokazali, da so bili nekateri paraziti (bičeglavci, gliste in povzročitelji dizenterije) enako pogosti v ostankih iz časov rimskega imperija kot iz obdobja bronaste ali železne dobe.
Znanstveniki so potrdili tudi prisotnost t. i. ektoparazitov ali zunanjih zajedavcev (uši, stenice in bolhe), iz česar sledi, da prebivalci rimskega imperija zaradi tolikanj opevanih javnih kopališč s prečudovitimi mozaiki niso bili prav nič bolj čisti kot kakšni Vikingi ali ljudje iz srednjega veka, ki si jih v duhu rišemo kot skrajno nemarne primerke človeške rase z jedilnikom preteklega meseca v bradi. Najdba zunanjih zajedavcev je arheologe sicer nemalo presenetila, saj so poprej naleteli na glavnike z drobnimi zobmi, za katere so domnevali, da so jih Rimljani uporabljali za odstranjevanje uši in bolh.
Blažev žegen sanitarnih vozlov
Morda je bilo ravno obratno: Mitchell namiguje, da so se prav v vlažnem okolju parnih kopeli in javnih kopališč zajedavci odlično počutili in veselo množili. »V nekaterih kopališčih so vodo menjavali le sporadično, v stoječi vodi pa se hitro nabere umazanija, delci človeške kože, las in podobno.« Parazitom je bilo pri Rimljanih gotovo všeč tudi to, da so imeli navado gnojiti polja s človeškim blatom. Takšno gnojenje se v nekaterih predelih sveta izvaja še danes in ne bi mogli oporekati, da človeški iztrebki ne vplivajo dobro na rast poljščin, vendar pa jih je treba prej dovolj dolgo kompostirati, da se zatrejo jajčeca parazitov. Toda Rimljani tega niso počeli.
Antični sanitarni vozli sploh niso kaj prida prispevali k ohranjanju javnega zdravja, je prepričana Ann Olga Koloski-Ostrow, profesorica antičnih študij na univerzi Brandeis, ki se že več kot štirideset let ukvarja s proučevanjem rimske kanalizacije in latrin. »V tem času sem odkrila, da je bila večina stranišč precej umazanih – na sedalih so se nabirale kapljice urina in grudice blata, razsvetljava je bila precej uborna … Skratka, to nikakor niso bili kraji, kjer bi si človek želel preživeti dlje, kot je bilo nujno potrebno.«
Brisanje v skupno gobo
Koloski-Ostrowa meni, da javna stranišča sicer mogoče niso imela negativnega vpliva na javno zdravje, vendar bi bilo tudi rahlo pretirano reči, da je bilo v njihovi prisotnosti kaj pozitivnega. »V rimskem imperiju so se sanitarne razmere, odkar so se pojavila javna stranišča, verjetno do neke mere izboljšale. A nikakor ne smemo domnevati, da je bil to edini razlog, zaradi katerega so jih zgradili.« Profesorica še opozarja, da vozlišča kanalizacijskih jarkov, kakršno je rimska »cloaca maxima«, najbrž niso bila zgrajena, da bi se vanje stekale človeške odplake, temveč je bil to sistem odvodnjavanja stoječih vod v mestu. Velika večina meščanov je v svojih bivališčih sicer imela stranišča, ki pa z javno kloako niso bila povezana. »Najbrž so se bali, da bi tako lahko kdo priplezal v njihovo hišo.« Vsaj starorimske podgane, če ne kdo bolj neprijeten … »Bali so se tudi občasnih požarov, ki so se v javnih straniščih zanetili zaradi sproščanja amonijaka.«
Z današnjega gledišča pa je še posebno ogabna tale podrobnost, ki jo je izbrskala Ann Olga Koloski-Ostrow: v javnih sanitarijah so se brisali v neke vrste gobo na palčki, ki je bila ena sama za vse uporabnike. V luči vsega tega bi starorimska stranišča res le stežka imenovali za revolucionarno pridobitev v varovanju javnega zdravja.
(Ne)ravnovesje telesnih sokov
Tako in tako čistoča v času, ko so medicino obvladovali koncepti, kakršen je bil Galenov o štirih telesnih sokovih (kri, sluz, rumeni in črni žolč), ni bila pretirano čislana. Po mnenju Klavdija Galena (129–200 ali 216 n. št.), ki je bil med drugim osebni zdravnik več rimskih cesarjev, so se zajedavci v človeškem telesu naselili, kadar se je porušilo ravnovesje prej omenjenih telesnih sokov. In če so Rimljani res verjeli takim rečem, ni bilo razloga, da bi se posvečali čistoči.
»Pravzaprav nimamo pojma, komu in zakaj je prišlo na misel iznajti stranišče,« meni Piers Mitchell. »Ali si jih je zamislil, da bi prostore za iztrebljanje naredil malo bolj prijetne ali da bi zajezil širjenje smradu ali da bi ljudem skrajšal pod do kraja, kjer bi lahko zjutraj izpraznili nočno posodo z iztrebki?« Toda ker Rimljani niso imeli nikakršnega znanja o okužbah in o zajedavcih, ne moremo kar na slepo domnevati, da jih je pri gradnji sanitarij vodila ideja, kako narediti bivalno okolje bolj zdravo, sklene avtor prispevka v The Atlantic.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
