»Tralala.«
Se mi zdi, tako kot za svoj govor ugotavlja Anda, prvoosebna pripovedovalka drugega in tretjega dela romana, da so moje besede podobne njegovim. Najbrž bi mi Anda rekla, da je to pač zato, ker sem komajda prebrala njegov roman in sem se ga »navlekla«. Njegovega sloga, namreč. Kar ni nujno slabo, ker je treba priznati, da se lahko kritičarka le redko navleče kakega sloga slovenskega avtorja, ki ga je prebrala, pa tudi če komajda. Je pač tako. Slogovno je verjetno eden najbolj prepoznavnih avtorjev. Kleč, kdo pa drug.
Menda bralce včasih nervira. Njegov slog, kaj pa. Ampak osebno mi je še kar, tudi če je to počasi že stara fora, simpatičen. Še vedno slog. Se mi zdi tudi lepo in prav, da Kleč pri njem vztraja. Iskreno se mi zdi – pa res ne bi preveč o sebi, nečesa sem se menda navlekla tudi od Ande – da bolj malo avtorjev vztraja pri ali pa sploh razvije svoj slog. Večina si jih je še kar podobnih. Slogov slovenskih pisateljev, namreč.
Malo motijo edino slovnične napake, teh je tudi tokrat kar nekaj, čeprav manj kot pri Matičarju, ki ga Anda tudi omeni, češ da je na njem (tako kot na vseh Klečevih tekstih) »proof reading« opravil njen oče. Očitno en tip z literarne scene. No, mogoče je, mogoče pa ni. Ker mogoče je Kleč reči kar tako zapisal – kot recimo v Uri resnice – kot so se njemu osebno dejansko zgodile, mogoče pa ni. Kar tudi ni slabo, ampak je čisto posrečeno.
V bistvu je ta meja med »zares« in »fiktivnim« pri Kleču posebno fajn. Spet drugače, kot pri kakem drugem avtorju, ker je tako … res iskrena. Zdi se, da Kleč pač preprosto, nujno, takole »pod mus« piše. Da mora. Pisati, kaj pa?
Vprašanje pa je seveda tudi, kaj potem pove. Ker to spet ni čisto nebistveno.
Tokrat se klečevski lik ukvarja z enim ptičem. O ptičih ne vem kaj dosti, ampak lahko rečem, da so fotografije čukov v romanu še kar luštne. Pa oponašanje internetnega medija, se pravi, se reče strani – to tudi. No, to le mimogrede. Tale ptič mu namreč ne da miru. Dere se pod njegovim oknom in pripovedovalec je gotov, da naznanja smrt. Čeprav morda naznanja tudi ljubezen in potencialno novo rojstvo. Ampak če si nevrotičen, ni prav verjetno, da boš izbral ta fajn možnost. Pripovedovalec – ta iz prvega in četrtega dela romana – je torej prepričan, da mu grozi smrt.
Hudo je to. Ta ptič. Ni ga za prenašati. Temu vsemu je treba narediti konec.
Zato pa tudi Kleč napravi prelom. Bralcem (po)znani klečevski lik se umakne in namesto njega pride Anda, njegova prijateljica, ki pa prevzame njegov slog. Pa zdi se, da tudi njegov miselni ustroj. Miselni ustroj? Kaj pa! Saj »on« sam Andi vendar pove, da ženske izumlja. Malo tudi njo. Ali celo veliko.
Pa ne gre le za Ando, gre za žensko, žensko kot družbeni konstrukt, kaj pa. To izumlja klečevski junak. Se pravi: moški. To je svet, kjer moški izumlja žensko, da je potem lepa, da ima mehko pičko in nosi čedne čeveljce. Pa večno mlada je, mlajša od moškega. Par desetletij, kaj pa. In ko govori, govori (le) o njem. O čem pa?
Hkrati pa lahko rečem, da Anda, ki se vrže po klečevskem moškem in prevzame njegov govor, ki ji je vsiljen, ker svojega kratko malo nima, ni le ženska in on ni le moški.
Kako?
Jah. On je tudi starejši, ona pa mlajša, dosti mlajša. Tako da se med njima nujno vzpostavi tudi en tak medgeneracijski diskurz. In v tem smislu skoraj lahko rečemo, da je še kar posrečeno to, kako on njo izumlja in se ona pusti izumljati.
Koralde skozi to Andino podvojitev klečevskega moškega aludirajo tudi mlado generacijo, ki – morda – vendarle ne izumlja toliko zares novega, kot je izumljala kakšna prejšnja. Ali pa se je zgodilo tako, da so mlajšo generacijo starejše zapeljale v en takšen egoističen govor o sebi – o samem sebi ali o govoru? Morda je nadaljevanja govora o govoru govor o sebi? Anda se temu poskuša izogniti (govoru o sebi, hočem reči), pa ji ne uspeva prav zelo. Govori – pravzaprav – večinoma o svoji ljubezni. Do njega, kaj pa.
O smrti pa nič.
Se zdi, da to ni zanjo. Da je to za starejše generacije. Tudi o udbaških časih pa cenzuri, o čemer tudi govori on, ona nič kaj ne pove. Pa o kakšnem drugem družbenem vprašanju tudi ne. Nekaj o H&M, ampak samo luštne reči. Njegov rokopis prebere, te teme pa kar tako kratko malo preskoči.
Je diskurz mlajše generacije res takole, recimo, banalen? Morda pa tudi res je – včasih. Pri kakšnih avtorjih, to že.
Ampak ali je tak ves diskurz?
In zlasti: a so mlajše ženske takole, recimo temu, vse po vrsti takšnele naivne, zgolj same s seboj okupirane tepke kot Anda?
Ampak nič več ne bom rekla. Naj kar vsak sam presodi, čemu Kleč ne izpusti iz rok svojega klečevskega junaka in čemu klečevski junak kot po pravilu izbira mlajše pa malo trapaste ženske. Pa kaj to pove o klečevem opusu zadnjih let, pa kaj o sodobnem slovenskem romanu. Pa kaj o mlajši generaciji. Zlasti mladih ženskah.
In kaj je k(l)eč tega mojega sloga?
Se moji generaciji (s tem pa tudi Andi) ne poda?
Se (mladi) ženski ne poda?
In kakor se Kleču še: kaj pa vsebina? Se mu vsebina romanov še »podaja«? In komu – pravzaprav – se?
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016