Ko se superjunaki sprejo med seboj
Če bi sodili po zadnjih velikih blockbusterjih: Batman proti Supermanu in Stotnik Amerika: Državljanska vojna, je prišel čas za kritičen pretres delovanja superjunakov. V obeh filmih se namreč pojavi teza, da je treba rešitelje človeštva pri njihovem načinu obrambe sveta nadzorovati in jim postaviti meje.
Eden od ključnih zapletov v novem Stotniku Amerika, ki je nastal pod okriljem Marvel Studios, podružnice studia Disney, je namreč ta, da številne svetovne vlade superjunakom ne zaupajo povsem brezpogojno. Očitajo jim, da je od njihove pomoči včasih več škode kot koristi, saj za njihovimi spopadi z negativci ostajajo razrušene stavbe, nedolžne smrtne žrtve med civilisti. Nad njihovimi akcijami in misijami bi moral bedeti nek organ pod okriljem Združenih narodov (ZN).
Iron Man ali Tony Stark (Robert Downey Jr.) se s takšnim nadzorom strinja, medtem ko se Stotnik Amerika ali Steve Rogers (Chris Evans) boji, da bo takšna birokratska instanca onemogočila pravočasen in učinkovit odziv na številne pereče nevarnosti. Oba junaka pripadata Marvelovemu univerzumu herojev, sicer bolj znanimi pod imenom Maščevalci.
Podnaslov filma je tako vsaj delno zavajajoč, saj v njem ni govora o državljanski vojni niti ne o spopadu med večjimi skupinami akterjev, ampak se konflikt vzpostavi med samimi pripadniki Maščevalcev. Skoraj ducat superherojev (med katerimi tokrat manjkata manjka Hulk in Thor, sta pa zato med glavnimi protagonisti še Black Panther in Spider Man) se mora odločiti, ali se bo pridružil Stotniku ali Iron Manu.
Razlogi za spor
Vprašanje nadzora (v katerem lahko vidimo alegorijo razmerja držav do delovanja obveščevalnih služb danes) ni edini problem, s katerimi se spopadajo superjunaki, pa tudi ne edini razlog njihovega razkola. Glavni zlikovec filma Helmut Zemo (Daniel Brühl) ima hkrati nečastne načrtne in si poskuša podrediti svet. Še več, Zemo konflikt med glavnima superjunakoma zaseje s pomočjo Buckyja Barnesa, prijatelja Stotnika Amerike, ki so mu zlikavci pred davnimi časi sprali možgane, v tem stanju pa je nato ubil starša Iron Mana. Medtem ko bi Stotnik Amerika vendarle poskušal pomagati staremu bojnemu tovarišu, Iron Man nima razumevanja zanj.
Maščevalci se zdaj razdelijo na dva tabora. Ključni akcijski prizori se odvijajo prav med njimi samimi. Konec filma ne prinese dokončnega razrešitve spora, zgolj nakaže znake pomiritve med njimi, saj se finalni obračun s pravimi zlikovci, ki grozijo človeštvu, obeta šele v naslednjem filmu.
Ideja notranjega konflikta v sicer dovolj homogeni skupini junakov z nadnaravnimi močmi ali vsaj sofisticirano bojno tehnologijo je zanimiva. Prav tako bi nek žanrski preboj lahko videli v ideji nadzora nad nepremagljivimi silami. Toda vsi ti nastavki v filmu izzvenijo v prazno. Gledalec namreč na nobeni točki ne podvomi, da bodo nekdanji zavezniki slej ko prej (pa četudi šele v naslednjem filmu) združili moči proti resnični svetovni nevarnosti, kot je jasno tudi, da boj med njimi ne bo proizvedel resničnih žrtev v njihovih vrstah. Če Iron Man začasno ogrozi Jamesa Rhodesa ali War Machine, ki ga igra Don Cheadle, a obenem postane jasno, da bo ta s pomočjo nadnaravnih tehničnih pomagal kmalu spet kot nov. Oba elementa, ki povzročata razdor v skupini moralno neoporečnih junakov, se zdita umetno vnešena: tu sta zato, da številni junaki filma dobijo priložnost razkazati svojo tehnološko izpopolnjeno opremo ali svoje nadnaravne moči, medtem ko notranje bistvo vseh njih, pa tudi sveta, ki ga naseljujejo, ostane nedotaknjeno. To velja tudi za obe superjunakinji; za Natasho Romanoff (Scarlett Johansson) in Wando Maximoff: (Elizabeth Olsen), ki bolj kot ne služita zgolj kot okras v spopadih.
Neobvladljiv svet
Dejansko film, ki sta ga režirala Joe in Anthony Russo, nudi užitek le tistim – najverjetneje otrokom in mladini –, ki Marvelov univerzum že dodobra poznajo bodisi iz stripov bodisi iz prejšnjih filmov o njih. Pa še za mnoge zveste navdušence tega univerzuma je junakov v filmu preveč, priložnosti, da bi se razvila posamična linija zgodbe v že tako predolgem filmu, ni veliko. Univerzum superjunakov je preprosto neobvladljiv in v množenju junakov, specialnih efektov tudi skoraj povsem nezanimiv.
Stotnik Amerika: Državljanska vojna je torej tipični produkt velikih hollywoodskih studiev zadnjih let. Preizkušen ekonomski model tega tisočletja so pač filmska nadaljevanja z vsemi pripadajočimi industrijami, ki tržijo na račun uspeha franšize: od igrač, oblek do video iger. Vse bolj pogosto tudi ne zadošča več en superheroj na film, ampak je treba te namnožiti in jih angažirati v zapletene odnose, a le za to, da do izraza pridejo še bolj eksplozivni in sofisticirani specialni efekti.
A mnogi poznavalci – tudi eden od očetov filmskih blockbusterjev Steven Spielberg – opozarjajo, da ima tudi ta poslovni model rok trajanja in se bo kmalu sesul sam vase.
Morda pa se Hollywood njegove končnosti zaveda prav v obliki vse pogostejšega prevpraševanja resnične vsemogočnosti superjunakov in jim zato poskuša postaviti meje. Če si dopustimo nekoliko zlobno interpretacijo zadnjih dveh spektaklov, morda največja zabavna industrija na svetu samokritiko superjunakov podaja že v osnovnem zastavku: ali niso največja nevarnost za svet tisti, ki ga poskušajo neprestano reševati?