»Imel sem solzne oči, ko sem držal rokopisa«
06. 07. 2016
Zgodba o na novo odkritih Prešernovih rokopisih ima več junakov, najbolj izpostavljen pa je mladi lektor slovenščine v Clevelandu Luka Zibelnik. Njemu je namreč lastnik izročil dragocena papirja in on ju je poslal v Ljubljano, da ju bo stroka ovrednotila.
Luka Zibelnik že osem let v okviru Centra za slovenščino kot drugi
tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani poučuje slovenščino v Clevelandu, je tudi avtor spletnih tečajev slovenščine. »Slovenska skupnost v tem ameriškem mestu je zelo aktivna, zato je nemogoče kar sedeti in ždeti. Nenehno sem vključen v dogodke, pripravljam predavanja, pesniške večere, koncerte in druge kulturne dogodke. Pri tem zelo dobro sodelujem s Slovenskim muzejem in arhivi ter s slovenskim generalnim konzulom v Clevelandu Andrejem Gregorjem Rodetom. Prav zato se je verjetno generalni konzul obrnil name, ko je dobil elektronsko pošto Evgena Favettija s sporočilom, da ima dva Prešernova rokopisa,« je povedal Luka Zibelnik.
Evgen Favetti in Luka Zibelnik sta se takoj dobila in začela dogovarjati, kaj storiti z njima. »Ko sem imel rokopisa prvič v rokah, so se mi od ganjenosti zasolzile oči, saj mi je bilo jasno, kakšna dragocenost je to. Že na prvi pogled je bilo opazno, da morata biti pristna – eden, Slovo od mladosti, je še v bohoričici, torej je nastal pred prvo objavo v prvi Krajnski čbelici leta 1830, drugi, Dohtar, pa je že v gajici, se pravi da je nastal pred cenzurnimi rokopisi Poezij iz leta 1846. Rokopisa sta tudi podpisana, podpisa pa sta nekoliko različna, saj se je Prešernov podpis v petnajstih letih spremenil. Ko sem primerjal posnetke rokopisov z rokopisnimi verzijami, spravljenimi v Nuku, sem ugotovil, da takih verzij tam ni,« je dodal Zibelnik.
Na drugem sestanku je Zibelnik razložil gospodu Favettiju, kako si predstavlja, da bi razstavili rokopisa – v posebni Prešernovi sobi Slovenskega muzeja in arhivov v Clevelandu, kar naj bi se zgodilo oktobra. Še prej so se odločili poslati dokumenta v Ljubljano na spektralno analizo, s katero bi potrdili njuno pristnost in starost. V ZDA namreč Zibelnik ni našel strokovnjakov za tovrstno analizo.
Vmes je Luka Zibelnik vzpostavil stike s slovenisti v Ljubljani, z Miranom Hladnikom in Alešem Bjelčevičem, profesorjema na Filozofski fakulteti. Zanimalo ga je njuno mnenje, koliko je možnosti, da se taki rokopisi danes sploh najdejo. »Povedala sta mi, da je možnost zelo majhna, zadnje Prešernove rokopise so odkrili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Možno pa seveda vedno je,« je dejal Zibelnik. »To se v življenju človeku običajno ne zgodi. Če se zgodi, je to čista sreča,« je komentiral Hladnik.
Pot v ZDA
Zanimivo vprašanje je, kako sta se Prešernova rokopisa znašla v Clevelandu pri Evgenu Favettiju. Prvi del zgodbe je znan, drugi nekoliko manj. »Danes 81-letni Evgen Favetti ju je podedoval po očetu, ki je imel enako ime. Evgen Favetti starejši je bil Primorec, pod italijansko okupacijo je zbežal v Ljubljano. Zaposlil se je pri Janezu Dolžanu, ki je leta 1936 odprl knjigarno na Stritarjevi ulici v Ljubljani. Rokopisa mu je dal Dolžan bodisi za darilo ob rojstvu sina bodisi namesto plače. Okoli leta 1950 se je družina Favetti preselila v ZDA, rokopisa sta potovala z njimi.« Favettijevi so ves čas vedeli, da imajo v rokah dragocenost, a niso nič ukrenili. Pred smrtjo je Evgen Favetti rokopisa dal sinu in mu rekel: »Ti boš že vedel, kaj storiti z njima.«
Ni pa znano, kako sta rokopisa prišla k Janezu Dolžanu. Zibelnik je rekel, da jih ta del raziskovanja še čaka. »Pregledali bomo Dolžanovo zapuščino in morda našli kako sled, vzpostavil bom tudi stike z nekaterimi Favettijevimi sorodniki in prijatelji v Sloveniji, menda si nekateri zelo želijo govoriti z mano, upam, da imajo kakšno koristno informacijo,« je dodal. Hladnik je pristavil, da sta rokopisa morda prišla k Dolžanu prek antikvarne izmenjave ali pa sta bila del kake zapuščine. O Levstikovi zapuščini je, denimo, znano, da je vsebovala Čopove, Kastelčeve, Prešernove in druge rokopise.
In kaj nam rokopisa povesta novega o Prešernu? »Običajno si predstavljamo, da je Prešeren nekaj spil, dobil navdih in stresel verze na papir. Ampak to ne drži. V resnici je razmišljal čisto o vsakem stihu, tekste je zelo dolgo pilil. V Slovesu od mladosti sta v vseh sedmih znanih verzijah prvi in zadnji stih enaka, vmes pa se je vse spreminjalo – od besednega reda, naglasov, besed do celotnih kitic. V clevelandski verziji je največ sprememb v primerjavi z drugimi verzijami,« je povedal Zibelnik.
Ugibajo, da ju je Prešeren namenil za darilo, ker ju je podpisal. Rokopisov namreč ni vedno podpisal. Zanimivo je, da sta rokopisa napisana na tankem, nežnem, a zelo kakovostnem papirju, boljšem od tistega, na katerem je pisala, denimo, slovenska moderna. Napisana sta s črnilom, na Slovesu od mladosti je tudi popravek s svinčnikom, je povedal Luka Zibelnik.
Zanimivo je tudi vprašanje, katera rokopisna verzija, če je teh šest ali sedem, kot v primeru Slovesa od mladosti ali Dohtarja, obvelja za pravo, uradno. Miran Hladnik je odgovoril: »Uradna verzija je tista, objavljena v zbranem delu, ki je bila izbrana po pravilih kritičnih izdaj, 'redakcija zadnje roke', kar je v Prešernovem primeru objava v Poezijah 1847. Danes to redakcijsko načelo ni več tako brezprizivno, ker tekstov ne dojemamo več kot nekaj zaključenega, dokončanega in dokončnega, ampak kot proces. Zato tudi ne iščemo več 'pravega' besedila, saj je bila vsaka verzija do svojega trenutka prava. Variantnost veča interpretacijski potencial besedila.«
Ugotavljanje starosti s spektralno analizo
Da sta rokopisa pristna, je očitno, saj ju je mogoče umestiti med dve datirani rokopisni verziji, je dejal Hladnik. Kljub temu bodo njuno pristnost potrdili s kemijsko analizo, ki jo bo naredila kemičarka Jana Kolar. Ta nam je o postopkih, ki jih uporabljajo v tovrstnih primerih, povedala: »Starost starejših organskih materialov običajno določamo z uporabo radiometričnega datiranja, ki temelji na razpadu radioaktivnega izotopa ogljika. Žal je metoda neuporabna za dokumente, nastale okoli leta 1850, saj je razpad ogljika počasen in ga v tako kratkem obdobju ni razpadlo dovolj, da bi to lahko zanesljivo izmerili. Zato nam v takih primerih preostanejo zgolj metode, s katerimi lahko ocenimo verjetno starostno skupino papirnatega izdelka. Metode so po večini destruktivne in temeljijo na kemijski analizi vlaknin, postopka njihove izdelave in površinske obdelave. Poglavitna omejitev za historične dokumente je, da običajno ni možno odvzeti dovolj vzorca za analize, saj bi tako poškodovali artefakt. Zato smo v okviru projekta, ki ga je financirala slovenska raziskovalna agencija, v podjetju Morana nedavno razvili metodo, ki omogoča napoved starosti papirja z uporabo prenosnega spektrometra, ki deluje v bližnjem infrardečem območju. Obsežna baza papirja, ki smo jo razvili v preteklih letih, nam omogoča napoved verjetne starosti neznanih papirnatih dokumentov na podlagi zajetih spektrov, v tem primeru domnevnih Prešernovih rokopisov. Rezultat analize bo znan v mesecu dni.«
O odkritju rokopisov se bo natančno razpisala septembrska Slavistična revija. Luka Zibelnik bo objavil historiat tega primera, Miran Hladnik analizo Prešernove in Dolžanove zbirke ter vzporedne variante rokopisov, Aleš Bjelčevič bo analiziral verzologijo, Jana Kolar bo predstavila spektralno analizo ... Rokopisa bosta danes predstavljena na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Šolstvo in znanost:
|
06.07.2016 Prispevki avtorja
Šolstvo in znanost:
|
komentarjev: 2
22.09.2011 Problemi:
|
komentarjev: 1
22.09.2011 Dialogi:
|
komentarjev: 2
19.11.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
