Neuravnoteženo
Henry Purcell: If music be the food of love. Andreas Scholl (kontratenor), Accademia Bizantina. Zlati abonma, Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana. 16. 2. 2011
12. 03. 2011
Spored, ki je v celoti posvečen enemu skladatelju, ni v današnjem glasbenem svetu nič novega niti pretirano inventivnega. Še več, celo na regijskih srečanjih ljubiteljskih pevskih zborov Sozvočenja takšen spored velja za ne pretirano dobrodošlega. Tako je Purcellu posvečeni četrti koncert iz cikla Zlatega abonmaja repertoarno sicer bil nekoliko zaprašen (sploh če upoštevamo obsežno diskografijo kontratenorista Scholla), a je vseeno pustil vtis solidnosti. Morda me je njegova intelektualna nestimulativnost zmotila predvsem zato, ker ta abonma velja za vrh slovenske abonmajske ponudbe.
»Če sem iskren, je bil ves orkester »ziheraški«. Ves čas koncerta se nisem uspel otresti občutka, da so vse minuskulne interpretacije, emocije, okraski fiksirani.«
Ne dvomim, da je pisanje spremnega besedila (avtor Peter Bedjanič) za koncertni list takšnega koncerta zelo zahtevno delo, saj je potrebno spretno krmariti med poljudnim slogom pisanja in znanstveno točnostjo. Predvsem slednje piscu ni pretirano uspelo: prav vsa Purcellova glasbeno-scenska dela – vključno z v celoti pétim Dido in Enej – lahko (in tudi jih) uvrstimo v kategorijo angleških masques. S tem se tudi elegantno izognemo težavi pri razločevanju med semi-opero in scensko glasbo. Zakaj je Kralj Artur semi-opera, Ojdip pa scenska glasba? Mimogrede: nekako se mi zdi, da koncertni list ni ravno primerna publikacija za promoviranje novo skovanega (in predvsem v stroki še nesprejetega) termina »polopera«. Predvsem pa sem v besedilu pogrešil kakšno omembo zasedbe consort, ki je tako značilna za Veliko Britanijo in ki bi glasbeno nekolikanj zvedavemu poslušalcu dodatno osvetlila dogajanje na odru.
Prav nasprotno pa so me navdušili prevodi angleških besedil (mag. Anina Oblak). So metrično primerno preneseni in zdravo posodobljeni, tu pa tam celo onomatopoetsko ustrezni! Predvsem pa so se mi zelo primerni zdeli prevodi naslovov masques.
Inštrumentalni sestav Accademia Bizantina je zares dober orkester. Predvsem so me prepričali s svojim notranjim razumevanjem in posredovanjem glasbe, na kratko z muzikalnostjo. Po tej plati je zlasti izstopal prvi čelist, ki me je z meseno razgibanim lokovanjem (in posledično tonom) prepričal predvsem v Triosonati. Izkazal se je tudi v pesmi Oh, samota, sploh z vodenjem in okraševanjem fraze.
Vodenje polifonih faktur je bilo čez celoten koncert izvrstno. Prva stvar, ki sem si jo zabeležil na koncertni list, je bil stavek »popoln messa di voce«, že kar pri Uverturi k Razvezanemu gordijskemu vozlu! Razumevanje fakture s strani orkestra je bilo zelo očitno tudi pri Triosonati, čeprav je na trenutke umikanje sekundarne melodije in izpostavljanje primarne že delovalo malenkost preveč izumetničeno. Največjo interpretativno drznost so glasbeniki pokazali pri spremljavi v Kakšno moč, predvsem zato, ker so z njo jasno pokazali, da poznajo in razumejo (ter se tega ne bojijo pokazati) Purcellove – oziroma baročne – skladateljske konvencije.
Vendar pa splošen vtis o zasedbi ni bil tako laskav. Vsekakor me je zmotilo dejstvo, da je Gallusova dvorana Cankarjevega doma akustično bistveno prevelika za takšen ansambel. A to seveda ni njihova krivda, pa tudi ne poznam glasbenika, ki bi dobro plačan »špil« zavrnil zaradi volumskih dilem okrog dvorane. Po drugi plati pa me je zmotila velikost zasedbe: glasbenikov je bilo namreč sorazmerno veliko, sploh če presojam z vidika historične izvajalne prakse. Že sam termin triosonata, recimo, nam sporoča, da skladbo izvajajo trije. Ne pa osem, kot se je primerilo na koncertu. Prav tako je množičnost zasedbe vprašljiva, če pomislimo, v kakšnih sobanah so bile pesmi (ne masques) prvič izvedene. Dvomim, da bi se vsi glasbeniki sploh stlačili vanje!
Temperacija in izbira glasbil je bila sicer dobra, le pri nizkih godalih so udarili povsem mimo: na odru sta sedela dva čelista (sic!) in en kontrabasist (sic, sic!). Verjetno so glasbeniki pozabili, da so v Purcellovi Angliji uporabljali violone. Od vseh družin je bila najbolj problematična zasedba za izvajanje continua. V prvi vrsti je bila simptomatično bistveno prevelika (vključevala je historično harfo!) in izjemno dolgočasna. Sicer je v Večerni hvalnici lutnjar melodično okraševal svojo linijo, kje drugje pa ne, čembalist pa v melodičnem smislu ni dal od sebe kaj več kot pregoste in nadležne arpeggie. Tipičen primer »ziheraškega« čembalista.
Ta glasbenik se je sicer za orglami nekoliko bolje izkazal (sploh v Oh, samota), vendar je po pravilu zadnje akorde izdržal bistveno predolgo. Tako ali tako se mi je zdela uporaba orgel (bodimo natančni: pozitiva) zelo, zelo vprašljiva. Brez dvoma jih sprejmem pri Triosonati in pogojno pri Večerni hvalnici. Zakaj so se pojavljale pri Lamentu, pa ariji Duha, pa pesmi Oh, samota, pa preprosto ne razumem.
Če sem iskren, je bil ves orkester »ziheraški«. Ves čas koncerta se nisem uspel otresti občutka, da so vse minuskulne interpretacije, emocije, okraski fiksirani. Zazdelo se mi je, da sem ob zaključku Chaconne zaslišal en nedogovorjeni okrasek, ki je vidno presenetil prav vse na odru. Žal od ansambla, ki se predstavlja kot historično izvajalsko telo, toliko fiksiranja ne sprejmem.
Kontratenorist Andreas Scholl se mi je v prvem delu koncerta zdel kratko malo slab. Deloval je bolan, kajti dvomim, da ima interpret z njegovo kilometrino lahko tolikšno tremo. Morda sem krivičen. Njegov glas je zvenel zelo drobno in plašno, na trenutke aspirirano, z resonanco, ki je bila poudarjena na nenavadnih mestih. Tudi igralsko me ni prepričal (pa naj si je še tako krilil z rokami v Če Glasba); Večerna hvalnica se mi je zdela prav depresivna.
Vendar se je po Lamentu vzdušje (tako na odru kot tudi v dvorani) povsem spremenilo! Med vsemi napakicami pevca je do konca koncerta vztrajala le izjemno slaba dikcija. V ariji Ko v zemljo me položijo se je Scholl resnično vživel v vlogo, se tudi razpel, in v trenutku se mu je z rotečim izbruhom pridružila Accademia.
Po premoru me je pevec prepričal! Vse zgoraj opisane pomanjkljivosti so praktično izginile. Schollov glas se je čudežno pozdravil in postal ogromen. Celo do te mere, da je bil na trenutke že prav nehistorično izpostavljen. Predvsem me je navdušil z že omenjeno arijo Duha hladu, kjer je skupaj z orkestrom ustvaril zares ledeno vzdušje. Dramsko pa je najbolj prepričal s pesmijo Oh, samota in to prepričljivost vzdrževal do konca koncerta.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
