FABULA 2012
Intervju: pisatelj Hanif Kureishi
Foto: Sarah Lee
10. 03. 2012
The Times je Hanifa Kureishija leta 2008 uvrstil med petdeset največjih sodobnih britanskih pisateljev. Pričujoča trditev bi prav lahko bila eno od kukavičjih jajc, podtaknjenih med ducat stavkov, od katerih eden ne drži – slušatelji na tečaju tujega jezika pa ga morajo v testu najti in podčrtati.Ampak pri Kureishiju bi naleteli na mino: čeprav njegovo ime še malo ne zveni angleško, je s svojimi deli prav toliko ambasador kulture in civilizacije britanskega imperija kot kdorkoli drug, ki ne z imenom ne z videzom ne more skriti, da je rojen na Otoku. Le da je Velika Britanija, ki jo Hanif Kureishi popisuje v svojih romanih, kratkih zgodbah, filmih in gledaliških igrah, neka druga Britanija – takšna, kakršne prej niso poznali niti Britanci sami. In so zato s tem večjo slastjo ugriznili v malce kislo, a sočno jabolko, s katerim jim je postregel Kureishi: priseljenci iz držav, ki so nekdaj bile dragulj v kroni britanskega imperija, potem pa so se od njega odcepile, so si v angleških mestih ustvarili svoje življenje, katerega podrobnosti staroselcem prej niso bile znane.Kureishi, rojen očetu iz premožne družine iz Madrasa (ki se je pozneje preselila v Pakistan) in britanski materi, je v Budi iz predmestja, romanu, izdanem leta 1990, razkril celo toliko (ne)prijetnih podrobnosti, da so se nekateri člani njegove družine pozneje javno pridušali, češ da je njihove zgodbe prodal. Nikoli ne bomo zagotovo vedeli, ali je res izdal vse družinske skrivnosti ali ne, vsekakor pa njegovemu pisanju ne gre očitati, da mu manjka humorja. V Črnem albumu, ki je izšel pet let pozneje, se še vedno ukvarja s priseljenci in njihovimi težavami, točneje islamskim fanatizmom. A sčasoma, od Intimnosti preko Nekaj ti moram povedati (glavni junak je psihoanalitik, ki se spopada s krizo srednjih let) do zadnje v slovenščino prevedene zbirke kratkih zgodb Polnoč ves dan, se je njegova pisateljska radovednost preusmerila s kolektivnosti, z družbe kot celote, na posameznika in njegove intimne travme. Obrat, ki ima verjetno več kot s spremembo družbenih razmer opraviti z njegovim osebnim zorenjem, zlobnejši bi rekli staranjem. V svojih delih se tako vse manj obrača k družbenim temam in vse bolj obdeluje tiste pojave in trenutke, s katerimi se spopadajo tudi drugi Otočani njegovih let in družbenega statusa. Poimenovanje »britanski pisatelj« zato še zdaleč ni neumesten, naziv »poveljnik reda britanskega imperija«, kar ni nič več in nič manj kot nededni plemiški naziv pa – formalna potrditev njegovih pisateljskih dosežkov in vzpona po družbeni lestvici. Vzhodnolondonsko predmestje Bromley, kjer je bil rojen leta 1954, je zamenjal za bivališče v mnogo uglednejšem zahodnem predelu Londona. Prav tam, doma, je sedel, ko je po telefonu odgovarjal na vprašanja Pogledov. Nekaj dni prej se je vrnil iz Pakistana.
Pred kratkim ste prišli iz Pakistana. Kako je zdaj tam? V eni od vaših kratkih zgodb sem prebrala, da se v Pakistanu prireja razkošne hišne zabave, kjer alkohol teče v potokih; je takšno dekadenco še vedno zaznati v sodobnem Pakistanu, v Pakistanu Asifa Alija Zardarija (vdovca Benazir Buto, ki so ga zaradi koruptivnosti poimenovali kar g. Deset Odstotkov, op. p.)?
»Pakistan je država v zatonu, država, ki gnije, država, ki je podlegla popolnemu brezupu, od koder se ljudje hočejo kar najhitreje izseliti.«
Pakistan je država v zatonu, država, ki gnije, država, ki je podlegla popolnemu brezupu, od koder se ljudje hočejo kar najhitreje izseliti ali v tujino poslati vsaj svoje otroke. Je država brez prihodnosti. Je tudi monokulturna; v Karačiju, kjer sem bil, ni več judovske skupnosti, ni več hindujcev, so samo še muslimani. Je kot v kakšni vzhodnoevropski državi, dokler je komunizem še bil edina ideologija – saj najbrž sami veste, kako je bilo.
Tema knjižnega festivala Fabula, ki se ga boste udeležili v Ljubljani, je družbeno angažirana literatura. Se vam zdi, da je vaše pisanje družbeno angažirano?
Pisatelj je družbeno angažiran, če opisuje družbo, v kateri živi. Tudi Charles Dickens, čigar romane še vedno beremo, je opisoval Anglijo, v kakršni je živel, kakršna je bila za časa njegovega otroštva. To velja za vse pisatelje, najsi bo njihovo pisanje še tako simbolično, kot denimo pri Beckettu. Mislim, da to zadošča – da kot pisatelj popisuješ svoj svet. Spominjam se, da sem kot najstnik razmišljal: če bi ljudje vedeli o rasizmu, ki so mu, takšni kot sem jaz, izpostavljeni v londonskih predmestjih! Potem bi gotovo drugače razmišljali o svetu, sem si mislil. Zato sem pozneje napisal Budo iz predmestja.
V svojih zgodnjih delih ste popisovali družbene pojave, kot so rasizem, težave s spolno usmerjenostjo, socialno neenakost v thatcherjanski Angliji – se vam zdi, da o teh rečeh še vedno velja pisati, ali se je položaj odtlej že izboljšal?
Odvisno od tega, kje živite. Če živite v Karačiju, od koder sem se pravkar vrnil, potem še zdaleč ne. Tam je položaj žensk še vedno zaskrbljujoč, odnos moških do njih pa, lahko bi rekel, kot v srednjem veku. Če ima v kakšni zakotni pakistanski vasi otroka neporočena ženska, pa se ji zlahka zgodi, da jo ubijejo ali vsaj izločijo iz družine. Vsekakor pa je prav, da o določenih temah še vedno razmišljamo, da se o njih razpravlja v medijih in da tudi družba sama razmišlja o tem.
Vseeno se zdi, da se je, vsaj v vaših zadnjih delih – v knjigah Nekaj ti moram povedati in Polnoč ves dan, sploh pa v Intimnosti –, zanimanje z družbe v širšem pomenu te besede preusmerilo na posameznika … Je to posledica sprememb v družbi, ki je vse bolj razdrobljena in se vse bolj zapira v individualizem, ali vašega pisateljskega zorenja?
Ja, to ima opraviti tako z mojim umetniškim razvojem kot s temami, za katere sem se takrat zanimal. Kot ste najbrž videli v igrah Venus in Mother (po kateri je bil posnet tudi film z naslovom Mati in govori o starejši ženski, ki se zaplete v ljubezensko razmerje z mlajšim fizičnim delavcem, op. p.), sem se včasih zanimal tudi za stare ljudi, pa za ljudi, ki so v zatonu, za ljudi, ki se ločujejo ali se prav počasi bližajo osemdesetemu rojstnemu dnevu. Sčasoma pa si moraš najti nove teme, o katerih boš pisal – vse, kar moraš narediti, je, da ostaneš živ. Na začetku sem se torej res zanimal za družbo, položaj žensk v njej, istospolno usmerjenost, in o tem še vedno razmišljam, vendar na drugačen način.
Katere pa so danes teme, o katerih bi veljalo pisati in jih izpostavljati?
Brezposelnost, finančna kriza, pomanjkanje upanja in sidrišč. Vse to so stvari, o katerih ljudje – jaz malo manj – danes pišejo.
Ali verjamete v multikulturnost?
Ja, verjamem. Pravkar sem se vrnil iz Karačija, in kot sem vam povedal, je to postalo mesto, ki je čisto monokulturno. Ni tako kot Singapur ali Hongkong ali Mumbaj, velika mesta tretjega sveta. V Karačiju obstaja samo ena kultura, to je islam. Vse ostale so izkoreninili, družba je popolnoma mrtva. Tam ni ne življenja ne gibanja, umrl je podjetniški duh. Po mojem mnenju je multikulturnost dandanes edina možnost, to je edina družba, v kakršni si ljudje resnično želijo živeti.
Ste morda kdaj obiskali katero od držav, ki so izšle iz nekdanje Jugoslavije?
Ne, kako pa je tam?
No, hotela sem povedati, da je bila Jugoslavija ena takšnih multikulturnih držav, vendar se je projekt multikulturnosti z vojno žalostno končal …
Ja, ko se konča, je katastrofa, nastane več monokulturnih družb. Te pa so mrtve, tam se nič ne dogaja, ni konfliktov, ničesar. Zakaj bi si kdo želel živeti v družbi, kjer so vsi enaki?
Ja, točno to se je zgodilo z Bosno, Hrvaško in Srbijo.
Katastrofa. Eden od mojih bratrancev v Karačiju mi je rekel: »Ne moremo živeti s Hindujci, ne moremo živeti z Judi, ko pa gremo v New York, tam soobstajajo Judje, Kitajci, Hindujci; zakaj tega ne moremo ustvariti tu?« To je čista katastrofa, rekel bi celo, da gre za obliko fašizma. Ena od pogostih zablod je, da posamezniki v družbi, kjer bodo vsi enaki, ne bodo podlegli želji, da bi se začeli med seboj pobijati. Ali da si bodo enaki bolj všeč, kot če bi bili različni. Kar je seveda spet napaka.
Knjigo slovenske avtorice Renate Salecl Izbira (v angleščini Choice) v spletnih knjigarnah oglašujejo z vašim stavkom: »Nimate druge izbire, kot da preberete Izbiro.« (You have no other choice but to read Choice) Zakaj se vam zdi tako dobra?
Za katero knjigo točno gre?
Izbira, ki jo je napisala Renata Salecl. Se je spomnite?
Aha, a sem jo priporočil? Je to Renata Salecl, ki je bila nekoč žena Slavoja Žižka?
Ja, prav ta.
No, ker mi je Slavoj všeč. Je prijeten človek.
Ste zato v enem od intervjujev dejali, da boste v kratkem postali marksist?
A to sem rekel?
Ja, pa saj je bilo iz konteksta sklepati, da ste se verjetno šalili …
No, če sem to rekel, sem verjetno mislil kaj v zvezi s tem, da ga razumem, da ne more preseči temeljev večine družb; ni pa to pomenilo, da se veselim proletarske vstaje in revolucije.
Dejali ste, da ste ateist in sekularist. Se vam zdi, da je psihoanaliza v sodobni družbi zamenjala religijo?
Ne vem, zakaj tako mislite. Ne, psihoanaliza je dekonstrukcija religije. Psihoanaliza je religija za negotove v svoji najplitvejši izvedbi. Sicer pa psihoanaliza danes ni tako pogosta, ljudje se odločajo za psihoterapijo, v Veliki Britaniji ni veliko psihoanalize. Psihoterapij je resda več oblik, a nobena nima prav veliko skupnega s psihoanalizo. Psihoanalizo je prakticiral Slavoj, in to na akademski ravni, pa še to bolj v pogovorih kot v pomenu ljudi, ki legajo na kavče in to počno celo desetletje.
Ali filmi in knjige za vas pripadajo dvema ločenima svetovoma? Kako se odločate, v kakšni obliki boste obdelali določeno temo?
Ta čas delam oboje hkrati: pišem knjigo in delam film. Sicer pa je, česa se lotim, odvisno od financ.
Kaj mislite s tem?
No, treba je preživeti in knjigo pišem dlje časa, kot traja, da naredim film. To pravzaprav ni samo umetniška odločitev, malo je povezano tudi s tem, koliko novih oblačil potrebujejo moji otroci. Pisanje je namreč zelo praktičen posel. Pa tudi čaroben. Praktična čarovnija, bi lahko rekel.
Ali še poučujete kreativno pisanje?
Ja, nekaj študentom predavam kreativno pisanje, učim pa tudi na dveh filmskih šolah v Londonu.
Toda ali res verjamete, da se je daru za pisanje mogoče priučiti?
Ja, verjamem. Moji študenti so se v pisanju izboljšali, no, ne gre jim nič slabše, odkar sem jih začel poučevati. Vsi se moramo pri pisanju še česa naučiti, tudi sam se moram pri pisanju še veliko naučiti. Nujno potrebujem sodelovanje z uredniki in prijatelji, ki mi predlagajo izboljšave glede mojega pisanja.
Ali govorite o t. i. proof readerjih, testnih bralcih?
Ne, govorim o urednikih.
Pravijo, da živimo v svetu podob – se vam zdi, da imajo zato vaši filmi večji vpliv na ljudi kot vaše knjige?
Pravzaprav ne vem, kakšen vpliv imajo na ljudi. Vem pa, da je Moja čudovita pralnica kar precej odmevala, ko je prišla v kinodvorane. To je bilo sredi osemdesetih, ko je bila homoseksualnost še tabu tema, in moj film je bil eden redkih, ki je govoril o fantih, ki se imata rada. Še danes se mi dogaja, da k meni pristopi človek, ki pove, kako velik vpliv je ta film imel nanj, da se je zavedel svoje istospolne usmerjenosti in se razkril. Enako je bilo z mojim romanom Buda iz predmestja.
Kaj bi naredili, če bi kateri od vaših sinov hotel postati pisatelj?
Mislim, da si tega ne želijo. Mogoče so želijo delati filme ali pa kaj podobnega, kreativnega, ne pa pisati. Ne berejo in jih pisanje ne zanima. Starejša sta stara osemnajst, mlajši pa trinajst – in tega bi mogoče zanimalo igranje. Vsem pa je skupno, da se želijo dobro imeti: se ukvarjati s športom, biti z dekleti, obiskovati zabave. Ne želijo si sedeti doma in brati knjige.
Nastop v Ljubljani
10. marca, ob 20h, Cankarjev dom, Klub CD
Prevedeno
Buda iz predmestja (The Buddha of Suburbia). Prevedel Miha Avanzo. Cankarjeva založba, Ljubljana 1999
Intimnost (Intimacy). Prevedel Andrej Poznič. Orbis, Ljubljana 1999
Črni album (The Black Album). Prevedel Andrej Poznič. Orbis, Ljubljana 1999
Mavrično znamenje in drugi spisi (London Kills Me; My Son the Fanatic). Prevedla Irena Duša in Boris Jukić. Cankarjeva založba, Ljubljana 2000
Nekaj ti moram povedati (Something to Tell You). Prevedel Miha Avanzo. Vale-Novak, Ljubljana 2009
Polnoč ves dan. Prevedli Breda Biščak in Tina Mahkota. Študentska založba, Ljubljana 2012
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
