Stolpnice: ja ali ne? Oboje!
Novi pristopi v urbanizmu gotovo sovpadajo s pomembnimi družbenimi spremembami. Tako se pričujoča debata o stolpnicah v Ljubljani tiče dveh tem: ena je tema stolpnic nasploh in drugo je tema o različnih pojavnih oblikah sodobnega mesta, ki sobivajo in se razvijajo v istem času in prostoru. Pri Kristalki, novi stolpnici v ljubljanskem BTC, se obe temi prekrivata. Kristalka in BTC sta tip razvoja strnjeno grajene strukture izven značilno oblikovanega zgodovinskega mestnega središča, za katerega je značilno, da je funkcijsko in oblikovno določen z velikim merilom bližnje regionalne prometne infrastrukture. V tej luči je pojavnost nove stolpnice v tem območju pričakovana in smiselna.
Kljub temu je preteklo stoletje pokazalo, da stolpnice kot tip gradnje niso ekološke, ne morejo biti ekološke, ker so energetsko preveč potratne. Po vsem svetu že iščejo projektne rešitve, kako bi se ta tip gradnje prilagodil energetskim trajnostnim zahtevam. Skratka, povsod si postavljajo vprašanje, kako narediti stolpnico bolj v skladu z vzdržnim razvojem. To je dejstvo! Kot zagovornica trajnostnega razvoja sem zadržana do tega tipa gradnje. Glede umeščanja stolpnic v Ljubljano je moje stališče umirjeno, sredinsko. Mislim, da ne smemo oditi v nobeno skrajnost – niti da bi rekli, ne bomo gradili v višino, niti da bi mesto preplavili s stolpnicami. Tudi v prihodnje jih bomo gradili, ampak potrebno je vedeti, kje, oziroma upoštevati ustrezna merila za izbor lokacij in pri tem predvsem spoštovati merilo Ljubljane. Merilo Ljubljane pa ni samo staro mestno jedro in tradicionalno grajeno ožje mestno središče, ampak tudi BTC in stolpnice ob Dunajski cesti. To se mi zdi ključno. Po moji presoji Kristalka izpolnjuje oboje – prvič je postavljena v okolje BTC, ki je popolno nasprotje tradicionalnega mesta, zgrajeno je spontano na podlagi potreb kapitala. Oblika celote ni načrtovana s strani stroke, ampak jo je samogenerirala logika profita in potrošnje, ki je bila in je še vedno legitimna razvojna paradigma sodobne družbe. Tudi Kristalka je zgrajena in »oblikovana« v okviru te paradigme. Gre za isti sistem, za isto produkcijo grajenega prostora, gre za skladnost, saj Kristalka znotraj BTC ne bo povzročala nikakršnih motenj; v tistem okolju jo vsi sprejemajo kot izraz napredka v razvoju. To je prvi razlog. Drugi razlog je, da stoji v bližini križišča obvoznice in vpadnice. To je v skladu z neformalnim strokovnim dogovorom in izhodišči zadnjega ljubljanskega prostorskega plana, ki je sedaj veljaven. Po tem dogovoru naj bi bila križišča med vpadnicami in obvoznico ustrezne lokacije za stolpnice. Tako Kristalka izpolnjuje tudi to, poleg tega pa leži na severu Ljubljane, kjer so dobra nosilna tla, primerna za gradnjo visokih stavb.
Ostane nam še njena simbolna vloga: Ali Kristalka simbolizira moč kapitala v mestu tudi zato, ker je najvišja? Torej, da bi njena simbolna govorica opozarjala na pomen kapitala v sodobni družbi in da je kapital najpomembnejši? To je seveda stvar interpretacije! Po mojem mnenju ni nič slabega, da se Ljubljana ponaša z nekim gospodarskim segmentom, ki je tako svetovno prodoren, da mu je s to ideologijo uspelo zgraditi celo novo mesto, tudi najvišjo stolpnico v Ljubljani. Ta dejstva so v prostoru vidna, ne moremo jih zanikati, s tem bi lagali o samih sebi in o času, ki ga živimo. Kar se tiče tradicionalnega mestnega obrisa, ki ga opazujemo od zunaj, Kristalka ne posega vanj. Tradicionalni mestni jedrni skyline, ki ga orisujejo grad in cerkveni zvoniki, Ravnikarjevi stolpnici, Rožnik …, ostaja neokrnjen, ker je Kristalka zelo na robu mesta. Še več, ona gradi skyline nove Ljubljane in ne zdi se, da bi prekrivala kakšne pomembne mestne vedute.
Glede višine bodočih ljubljanskih stolpnic pa se strinjam, da bi morali biti Ravnikarjevi stolpnici na Trgu republike merilo, od katerega se lahko odstopa navzgor, vendar ne pretirano.
S tem vatlom moramo meriti tudi Emoniko. Predvidena lokacija ob prometnem vozlišču regionalnega pomena, ki je delno že pozidano s stolpnicami oziroma je njihova gradnja v teku, kaže, da bi na tem mestu lahko stala stolpnica. Vendar je oblikovanje volumna in mikrolokacijo stolpnice, zaradi neposrednega stika z zgodovinskim mestnim središčem, potrebno uskladiti predvsem z merilom secesijske Ljubljane, z vedutami na grad, Kamniške Alpe in Rožnik ter z višino Ravnikarjevih stolpnic na Trgu republike. Emonika v danih pogojih ne bi smela prevzeti vloge nove dominante mestnega obrisa, kar pomeni, da je v višino omejena.
Mislim, da pri vprašanju stolpnic v Ljubljani ne bi smelo biti več velikih strokovnih dilem, saj smo sprejeli nekatera določila in dogovore. Moramo se držati okvirov, sicer bo mesto postalo sračje gnezdo. Ohranjati moramo tradicionalne vedute na mestni obris in iz mesta na okolico, predvsem tudi vzdolž vseh pomembnih javnih prostorov. Za severni del Ljubljane, kjer so dobri geomehanski pogoji za gradnjo stolpnic, so hkrati značilne tudi čudovite vedute proti Kamniškim Alpam. Če bi izrabili kvalitetna tla za visoke gradnje, ki bi jih nizali v vrsto, recimo vzporedno z obvoznico, je to zelo nevarna strategija, ker bi gradili zid okrog Ljubljane in bi zakrili Kamniške Alpe. Tovrstne ideje so bile aktualne v času priprav na stadion v Stožicah. Tukaj je treba biti pozoren in zdi se, da projekt Šmartinski park to upošteva. Zato verjamem, da je nekritična razprava o gradnji stolpnic v Ljubljani z novim prostorskim planom ukinjena in presežena.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011