Življenje podeželskega jugo bonda
Jurij Hudolin: Vrvohodec. Spremna beseda Drago Bajt. Študentska založba (Zbirka Beletrina), Ljubljana 2011, 217 str., 25 €
18. 06. 2011
Z romanom Vrvohodec Jurij Hudolin zaokrožuje trilogijo, v kateri si vloge podajajo prepoznavni akterji z družbenega roba. Junake druži sorodna antiherojska, uporniška drža, nihilističen odnos do sveta in skrajna brezobzirnost do sebe, še bolj pa do drugih. Družba je zreducirana na skupek črno-belih likov, med katerimi je največja faca tisti, ki zaseda najvišjo stopničko v hierarhiji moči. Ali tisti, ki ga največ nese. Vrvohodec beleži anamneziranje osemdesetih let (1930–2010) »vzponov, padcev in dipsomanije« strastnega čašičarja Franka Konečnika, v katerem preko številnih namigov (ami 6, žena, ki se s sinom seli h gostilničarju v Panule itd.) prepoznamo alter ega očetovskih figur iz prejšnjih dveh romanov. S premikom težišča na prej obrobni lik se spremenita tudi pripovedna lega in časa dogajanja: pripovedovalec je tokrat prvooseben, glavnina dogodkov pa zgoščena v konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let. Hudolin se z izbiro izpovednega tona giblje na domačem terenu lastne pesniške poetike, časovna distanca pa mu zagotovi umik iz (domnevne) sfere avtobiografskega. Sprememba taktike je tako najverjetneje premišljena, vprašanje pa je, ali je tudi učinkovita.
»Dokumentirana podoba Konečnika je razumljivo drugačna od tiste samopromocijske, servirane bralcu, vendar je razkorak med povedanim in prikazanim večinoma prevelik.«
Zgodba se odvija na dveh ravneh. Osrednjo sestavlja prvoosebna izpoved Franka Konečnika, velike pijandure in gostilniškega filozofa, harmonikarja razvpitih bratov Vrčkovnik ter šefa prevzgojnega centra v Kazensko-poboljševalnem domu Molotovka v Rovtah, drugem največjem zaporu v Jugoslaviji; drugi, manj izrazit sloj predstavlja nekaj redkih odlomkov iz Konečnikovega dosjeja, ki bralca seznanijo z zakulisjem dogajanja. Med enim in drugim kozarcem je Konečnik namreč jugo verzija tajnega agenta, špicelj, ki svojo nalogo opravlja tako učinkovito, da ga še bralec komaj detektira. Tovrstna montažna naracije bi lahko bila v boljši izvedbi močna točka romana, tako pa izpade kot relativno (ne)zanimiv poskus popestritve nizanja enoličnih popivkarskih prigod. V Zupanovem Levitanu je zapor gojišče tisoč in ene zgodbe, medtem ko se Molotovka spogleduje s spalnim naseljem. Dokumentirana podoba Konečnika je razumljivo drugačna od tiste samopromocijske, servirane bralcu, vendar je razkorak med povedanim in prikazanim/storjenim večinoma prevelik. Dosjeji so (pre)redki in preskopi, da bi delovali kot upoštevanja vredna protiutež osrednjemu dogajanju, Konečnikova pripoved pa je kljub avtorjevemu prepoznavnemu, sočnemu slogu gostobesedna, dolgovezna ter nemotivirana. Tako na primer ni jasno, v čem naj bi bila Konečnikova izrednost (razen v natolcevanju), »herojska eskcesivnost« (razen v pitju), ki naj bi ga vzpostavljala kot upravičenega do statusa romanesknega junaka. Ker gre za prvoosebno pripoved »nestabilnega« subjekta, ki večkrat poudari lastno nezanesljivost (»jasno je, da sem lažnivec non plus ultra«), je določena mera površinskosti in nedorečenosti v pripovedi razumljiva, a postane nadležna v trenutku, ko prevzame celoto. Alkoholizem pač ni zadosten motiv za razcepljeno življenje Franka Konečnika. Podobno velja za njegove kompanjone – Tone, Roka in Žeja so baje hudi kalibri, baje vpleteni v neke hude posle, za katere pripovedovalec, po lastnem zatrjevanju, jasno, ni nikoli izvedel, prav tako ne bralec, ki ne razume, kakšna je v resnici funkcija teh likov, zakaj se pojavljajo brez pravega reda in povoda ter tako iz igre tudi izpadajo. Literarne osebe so zaradi pretirane samovolje, s katero so vpeljane v dogajanje, ploske, tudi – in predvsem – Konečnik. Njegovo življenje se razvrsti v nekaj samozadostnih prigod, povezanih v romaneskno formo zgolj in samo zaradi njegove udeleženosti. Vrvohodec je tisti, ki zaradi svoje drznosti (ali objestnosti) zmeraj znova tvega življenje – ni pa jasno, kaj tvega Konečnik. Res izgubi službo, pravzaprav več služb, družinska idila mu dvakrat propade, zapija se in daje nasploh vtis velikega luzerja. Toda vse to se dogaja mimo njega, brez pravih vzrokov in resnih posledic. »No, piši, zakaj pa ne … snovi imaš verjetno na pretek,« pravi sekretar Deki prijatelju Franku nekje na sredi romana. »Če kdo, pa ti gotovo ne živiš dolgočasnega življenja.« Glede na zapisano bi sodila drugače.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
