Pogovor s pesnico in pisateljico Stanko Hrastelj
Kritična misel se ne podreja diktatom
Foto: Jože Suhadolnik
29. 05. 2012
Stanka Hrastelj je v literarno javnost vstopila leta 2005 z nagrajenim pesniškim prvencem Nizki toni. Temu je sledila odmevna in pretresljiva pesniška zbirka Gospod, nekaj imamo za vas, ki je dobila svoj »prozni podaljšek«, roman Igranje, za katerega je avtorica prejela nagrado modra ptica pri založbi Mladinska knjiga. »Nič v povezavi s tem romanom ni bilo igrivega,« pravi Stanka Hrastelj, ki skozi svoje literarne figure kritično razkriva patološko sliko današnje družbe.
Doslej ste bili javnosti znani predvsem kot pesnica. Po dveh uspešnih pesniških zbirkah in nekaj kratkih zgodbah ste se prvič preizkusili v daljši prozni formi. Kakšne razlike ste občutili in pred kakšnimi zagatami ste stali?
Prehod v prozo ni bil načrtovan, tudi moj postopek in pristop k pisanju se nista bistveno spremenila. Šlo je bolj za spontani zdrs, pa še ta se verjetno izraža v končni podobi, na formalni ravni. V mojem pesniškem (naj raje rečem pisateljskem?) razvoju se je veliko večji prelom zgodil med prvo in drugo zbirko poezije, od poudarka na ritmu, metaforah, podobah k iskanju svojskega izraza v navidezni neprizadetosti ob bolečih in tako rekoč mejnih stvareh, kot so samomor, duševna bolezen, splav, umiranje. Opevanje sem prerasla v drugi knjigi, kjer s pomočjo ironije kažem mišice in kričim: »He he, nič me ne boli!«
Lotili ste se precej težke in redke tematike. Marinka, protagonistka romana, zboleva za shizofrenijo, ki ji postopoma okupira življenje in zamaje njeno realno podobo sveta. Zakaj ste tematizirali to problematiko, ki jo »uvajate« nenazadnje že v zbirki Gospod, nekaj imamo za vas?
»Čudi me, da na eni strani nemalo avtorjev vznemirjajo alkoholizem, droge, homoseksualnost, medtem ko ob splavih, samomorih, starostni demenci in podobnem ostajajo precej hladni.«
Glede teme nisem imela zadrege, roman Igranje je v tem smislu prozni podaljšek Gospoda. Takrat pa so bile zadrege in dileme ogromne. Roman je sicer metaforična zgodba očetove bolezni, vendar so osebe v njej izmišljene, so le orodje pripovedi. Pisala sem sicer kot prvoosebna pripovedovalka, da potenciram osebno dramo, a Marinka kljub vsemu ne obstaja, se me osebno ne tiče, lahko sem jo gnetla in oblikovala po mili volji. Pri Gospodu je bilo vse drugače. Pisala sem o očetu, njegovi shizofreniji, nasula sem več intimnih epizod iz družinskega življenja, nad katerim je ta bolezen ves čas visela, pisala sem o resničnih samomorih sorodnikov. Ni se tako enostavno odločiti za objavo verzov »pretvarjam se, da si mrtev«, medtem ko je oče živ. Ampak jaz sem morala pisati o tem, ni šlo drugače.
Zdi se mi, da so teme kot duševne bolezni, samomori in staranje v sodobni, vsaj na videz demokratični družbi še vedno tabuizirane oz. načrtno spregledane. So zato toliko bolj zanimive za literarno obdelavo?
Meni osebno se zdijo tako za avtorico kot bralko vse teme enako zanimive; bolj me vznemirja način, zanima me, kako se jih obdeluje. Gotovo pa je v družbenem smislu pomembno o tem govoriti. Detabuiziranje brez dvoma prinese pomembne pozitivne spremembe. Na domačem literarnem polju ostaja kar nekaj stigmatiziranih tem še nedotaknjenih. Seveda je prav, da avtorji obdelujejo teme, ki so jih osebno nagovorile, in ne tistih, o katerih se še ni pisalo. Vendar tudi mene čudi, da na eni strani nemalo avtorjev vznemirjajo alkoholizem, droge, homoseksualnost, medtem ko ob splavih, samomorih, starostni demenci in podobnem ostajajo precej hladni.
Marinka pristane na psihiatriji. V zadnjem poglavju jo srečamo na terapiji, v pogovoru z zdravnikom, ki ga želi »preslepiti«. Konec in vprašanje o njeni ozdravitvi ostajata odprta. Edina stvar, ki jo Marinka v življenju izpelje, je prav ta, precej homogena, kronološko urejena in reflektirana prvoosebna zgodba, ki se znajde pred bralcem. Se Marinka torej »reši« s pisanjem?
Tudi psihiatri so ljudje, nič manj kot bolniki. Eni so bolj, drugi manj sposobni, imajo kdaj slab dan. Morda tisti odlomek deluje kot kritika, a ni tako enoplastno. V njem psihiater seveda hoče pomagati, hoče najti rešitev, a Marinka se čuti ogrožena že, ker je stol v ordinaciji postavljen drugače, kot bi ona želela, ker zdravnikov glas ni čisto takšen, kot bi želela, motijo jo njegovi gibi, izraz, dihanje … Ne manipulira z njim, le brani se. Ker dobro poznam očetovo percepcijo okolice, ljudi, ne nazadnje zdravnikov, vem, v kakšno hudo stisko so ga spravile neznatne malenkosti, ki jih človek sicer niti ne opazi. V tem konkretnem odlomku je Marinka že »ozdravljena«, a še vedno počne, kar je počela ves čas – igra, pretvarja se, trudi se, da bi jo zdravnik videl kot zdravo in normalno osebo.
Sprašujete, če se reši s pisanjem. Marinka sicer svoje zgodbe ne pripoveduje ali zapisuje, kot bi recimo pisala dnevnik, temveč so posamezna poglavja sondaže njenega notranjega stanja, so reminiscence, refleksije, notranji monologi. Odgovorila bom z vprašanjem: se sploh reši?
Čeprav gre v prvi vrsti za intimno zgodbo, pa imam občutek, da hkrati razkrivate tudi patološko sliko voajerske in izpraznjene sodobne družbe. Enkrat ste dejali: »Shizofrenost je predvsem metafora za stanje duha današnjega časa.« Torej, kakšno je to »stanje«?
Poglejva le par stvari: Cerkev poskuša ustvariti nebeško kraljestvo na zemlji tako, da nam daje jasna navodila glede volitev in referenduma, sama pa se povsem izvzema iz sistema plačevanja davkov; desničarji nas učijo, kaj je naravno (partnerstvo); politične stranke se imenujejo leve in desne, a so domala vsi banda koristoželjnih populistov, vladni načrt za rešitev javnih financ pravi, naj se vsi pokrijemo čez glavo in v temi mirujemo, dokler kriza ne mine.
In umetnost? Ta je najpristnejša oblika svobode, svoboda pa prinese kritično misel, ki se ne podreja diktatom. Tomaž Majer pa se takih boji, no, nad njo gre s topovi in tanki, pa ruši in gazi. Škoda? Ah ne, racionalizacija, varčevanje!
Čemu naslov Igranje? Pravzaprav sama zgodba ni prav nič igriva.
Prav imate, nič v povezavi s tem romanom ni bilo igrivega.
Besedilo posvečate svojemu stricu, nekoč zelo znanemu, a že pokojnemu igralcu Vinku Hrastelju. Glede na družinsko zgodbo bi pričakovala posvetilo očetu. Zakaj Vinku? Kakšno »vlogo« je odigral v vašem življenju?
Moj oče ne rabi posvetil. Vse moje literarno ustvarjanje je hommage njemu, ampak to sploh ni pomembno. Vinko Hrastelj pa je bil osebnost iz javnega življenja in zanj si želim, da ne bi šel v pozabo. Rodila sem se nekaj let po njegovi smrti, žal. Bil je odličen igralec, prejel je nagrado za najbolj perspektivnega mladega igralca na Festivalu malih odrov v Sarajevu, kot oseba pa je bil izredno fina, občutljiva duša. Prepričan je bil, da ga nadzorujejo, kar ni čisto nemogoče, saj se politično ni »ustrezno« opredelil. Kakorkoli, njegova stiska je bila prevelika, pri enaintridesetih je storil samomor. Oče ga ni. O očetu in stricu razmišljam predvsem kot o dveh »mojih« ljudeh z duševno boleznijo, ki sta se borila z mislijo na samomor. Ne da mi miru vprašanje, kaj je za človeka, ki ga je življenje potisnilo tako zelo na rob, da se namerava ubiti, bolj tragično – da to stori ali da živi naprej.
Skoraj nihče ne zaobide vprašanja o finančni nagradi, ki ste jo prejeli za roman, torej o teh 12.000 evrih bruto. Se vam ne zdi to vprašanje malce perverzno, če pomislite na razne nagrade podjetnikom, menedžerjem, na odpravnine slabih direktorjev in poslovnežev? Očitno si kulturniki ne zaslužijo spodobnih plačil …
Ja, menedžerjev res ne sprašujejo, kaj bodo z denarjem. (smeh) A pomemben je kontekst, ali sprašuje novinar resnega ali rumenega časopisa. Tudi vprašanji »Kaj si mislite o višini literarnih nagrad?« in »Kako boste porabili denar?« sta različni. Kombinacija drugega vprašanja in resnega medija pa je res perverzna. Modra ptica je nagrada za delo in ne zadetek na loteriji. Da ne omenjam, koliko ljudi od avtorjev samoumevno pričakuje, da jim bodo podarjali svoje knjige. Splošno mnenje o umetnikih je še vedno, da smo privilegirani. V čem? Jaz živim od literature in moj lanskoletni neto prihodek je znesel 4.520,62 evrov. Zavidljiv privilegij, brez dvoma.
Po razglasitvi nagrade ste dejali, da se vam zdi, da živite v »literarnem raju«. Bi zdaj, glede na aktualno politično dogajanje, revidirali svoje mnenje, kot so ga očitno v zvezi s kulturo politiki po prevzemu oblasti?
Nagrada je zame nebeška mana, vendar sem izraz literarni raj uporabila, ko sem komentirala delovanje javne agencije za knjigo. Dolgo časa je bilo področje knjige precej neurejeno, JAK pa je začela sistematično spodbujati razvoj slovenske knjige, podpirati vrhunske avtorje, znanstveno delo, mednarodno sodelovanje, veliko je naredila za prepoznavnost in ugled Slovenije v svetu. Tudi osebni angažma sodelavcev JAK me je vedno znova pozitivno presenetili. Literarni raj, ker so stvari urejene, ker so dobro urejene in ker jih opravljajo pravi ljudje.
Tako sem govorila pred meseci. Ko pa je položaje zavzela nova vlada, je začela z bliskovito naglico izvrševati državni udar na kulturo, po hitrih postopkih, brez argumentov, brez javnih razprav, avtokratsko. Te Slovenije me je sram in začenjam razumeti ljudi, ki se iz mirnih državljanov prelevijo v atentatorje.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
