Martin Pollack, pisatelj in prevajalec
Iz molka in mrtvega kota pozornosti
Foto: Katarzyna Dzidt/Paul Zsolnay Verlag, Wien
04. 08. 2011
Martin Pollack (1944), ki ga pri nas poznamo po romanu Smrt v bunkerju (Slovenska matica, 2005), je bil rojen v gornjeavstrijskem Bad Hallu. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Je velik poznavalec poljskega jezika in prevajalec iz poljščine v nemščino, med drugim je prevedel dela Ryszarda Kapuścinskega. Do leta 1989 je bil urednik dopisništva Spiegla na Dunaju in v Varšavi. Leta 2007 je prejel častno nagrado avstrijskih založnikov za strpnost v mišljenju in dejanju, lani nagrado Georga Dehia, na letošnjem knjižnem sejmu v Leipzigu pa je za svoj roman Kaiser von Amerika (Zsolnay, Dunaj 2010) prejel ugledno nagrado za razumevanje v Evropi.
»Tihotapljenje knjig ima v Evropi dolgo, lepo tradicijo, v carski Rusiji so se s tem pogosto ukvarjali židovski trgovci, ki so prepovedane knjige tihotapili čez mejo med svojim blagom.«
Slovenskim bralcem ste znani kot avtor romana Smrt v bunkerju, kjer ste se pri rekonstruiranju dogodkov, ki jih opisujete, morali soočiti z zgodbo vašega očeta dr. Gerharda Basta, rojenega leta 1911 v Kočevju, pozneje pa SS sturmbannführerja in člana gestapa, ki je bil med drugo svetovno vojno odgovoren za številne poboje na Slovaškem in v Galiciji. Leta 1947 so v nekem bunkerju na avstrijsko-italijanski meji odkrili njegovo truplo, našli so ga umorjenega, za vas pa je to bil začetek odkrivanja zločinskosti vašega očeta. Je bilo to odkritje za vas, prepričanega pacifista, zelo boleče? Ste ga morali prav zato pretvoriti v roman?
Za pripoved o svoji družini sem se odločil zato, ker se mi je zdelo pomembno, da prekinem dolgoletni molk, še prav posebej v Avstriji. Tam se je vse predolgo molčalo, vse preveč se je zamolčalo, prekrilo z molkom. Seveda to velja tudi za druge države, toda jaz sem pač Avstrijec, zato govorim o svoji deželi. In ta molk za nas ni bil dober. V knjigi Smrt v bunkerju ne opisujem zgolj figure svojega očeta, poskusil sem napisati nekaj takega kot zgodbo o mentaliteti: Kako se je lahko zgodilo, da se je neka družina, v tem primeru moja, odločila za pot, ki se je končala v nacionalsocializmu in najhujših zločinih? Ob tem se mi je zdelo pomembno, da v zgodbi posežem tja do 19. stoletja, ko je moja družina še živela v Laškem na Štajerskem. Že takrat so mnogi Nemci oziroma Avstrijci gojili velikonemško idejo, povezano z odklanjanjem slovenskih sosedov, samo zato, ker so ti zahtevali gospodarsko, politično in kulturno enakopravnost. To velikonemško, protislovansko razmišljanje je potem skoraj avtomatično pripeljalo v nacionalsocializem. Pravim: skoraj avtomatično, toda moj dedek in oče sta se za to odločila po svoji svobodni volji. Nihče ju ni silil k temu. Nihče ni prisilil mojega očeta, da se je leta 1932 pridružil SS, leta 1938 pa gestapu. To je storil prostovoljno, iz prepričanja. Toda pri tem je pomembno vlogo seveda odigralo tudi okolje, iz katerega je izhajal. Moja družina, kot vemo, žal ni bila izjema, bile so številne druge, ki so podobno razmišljale, šle po podobni poti. Pomembno je, da sem vse to lahko opisal.
Kaj ste se pri tem naučili o človeku, ki je bil vaš oče, in kaj o sebi? Kaj se mora premakniti v človeku, da druge in drugačne preprosto izbriše z obličja zemlje? Ali pa da izbere pot razumevanja drugačnosti, za katero ste se kot človek in literarni ustvarjalec odločili vi?
Veliko je stvari, ki jih ne morem razumeti, tudi po obsežnem raziskovanju ne. Tako ne morem razumeti, da je moj oče moril nedolžne ljudi. Jude, Poljake, Slovake. To ni imelo nič opraviti z vojno, to je bil umor. In to se izmika mojemu razumevanju. Mislim pa, da vem naslednje: moj oče in mnogi drugi, ki so ravnali podobno kot on – moj stric je bil na primer udeležen pri izgonu Slovencev –, niso bili nobeni psihopati, nobene pošasti, kot nam jih prikazujejo v nekaterih filmih. Bili so povsem normalni ljudje, ki niso imeli na sebi nič demoničnega. Prav to pa dela stvar tako grozljivo in nedoumljivo. Sam nimam pravice, da bi izrekel sodbo o svojem očetu, nisem državni tožilec ali sodnik. Zgolj potrudil sem se lahko, da sem povedal zgodbo, ne da bi pri tem kaj zamolčal. To je bilo zame precej težavno in boleče. Sodbo mora izreči bralec. Od časa do časa pa si vendar postavim vprašanje: Kako pa bi ravnal jaz, če bi bil na njegovem mestu, v takratnem času? Žal moram odgovoriti: Ne vem. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da lahko o teh dogodkih odkrito govorim in pišem, ne da bi kaj zakril, kot je bilo to precej časa v navadi v naši deželi.
V svojem romanu Smrt v bunkerju ste zapisali: »Pri nas si nismo nikoli postavljali nobenih vprašanj – in to je bil problem!« Kakšno funkcijo ima molk v zgodovini človeštva? Ali drži, kot trdi recenzent vaše knjige Marjan Kordaš, da je molk najbolj priročno sredstvo za revizijo zgodovine? Molči človek zato, ker si na vprašanja ne zna ali si noče odgovoriti?
»Prav nič mi ni do tega, da bi realnost slikal v lepih barvah. To se mi zdi nepošteno, literarno pa nezanimivo.«
Mi smo molčali, ker smo bili tako vzgojeni in ker je bilo tako najbolj udobno. Vprašanja so pogosto moteča, boleča, vprašanja lahko koga prizadenejo. Mnogo ljudi o hudih rečeh molči zato, ker je bolj preprosto. In ker menijo, da dogodkov za nazaj sicer ne morejo izbrisati, jih pa morda lahko izbrišejo iz spomina ljudi. To je seveda zmotno. Nekoč vse pride na dan, tudi če so stvari še tako mučne in boleče. Če se izrazim v prenesenem pomenu: poiskati moramo vse stare grobove in jih odpreti. Seveda to ni prijetno, a temu se pač ne da izogniti, to nam ne more in ne sme biti prihranjeno. Tega smo se v Evropi naučili iz zgodovine. Naučili smo se, da se molk in potlačenje pogosto sprevržeta v novo sovraštvo in novo nasilje.
Znani ste po tem, da zgodbe v svojih romanih zelo natančno rekonstruirate. V vašem zadnjem romanu, Kaiser von Amerika (Ameriški cesar), ste na podlagi večmesečnega skrbnega brskanja po arhivih in s številnimi osupljivimi detajli povedali pretresljivo zgodbo o Galiciji, nekdanji sirotišnici habsburške monarhije. V njej opisujete emigracijski cunami okrog leta 1900, ko so se Galičani masovno izseljevali v Ameriko, da bi ušli mizerni revščini pred domačim pragom. Kaj vse je bil človek iz Vzhodne Evrope pripravljen narediti, da bi se rešil svoje bede?
Ljudje so naredili vse, da bi se rešili bede. Mnogi so bili popolni nevedneži, nepismeni, niso imeli pojma, kaj je Amerika, ne kje leži. Nase so bili pripravljeni prevzeti neverjetne napore in veliko so tvegali, da bi prišli v obljubljeno deželo, v kateri se cedita med in mleko. V svoji stiski in nevednosti so bili mnogokrat na milost in nemilost izročeni brezobzirnim posrednikom in goljufom. Podobno, kot se danes dogaja številnim migrantom. Tudi te zaznamujeta beda in brezizhodnost. Tudi ti upajo, da bodo nekje drugje, na primer v Evropi, našli boljše, dostojno življenje. To dela zgodbo, ki jo pripovedujem v Ameriškem cesarju, tako tesnobno, saj najdemo v njej veliko vzporednic z današnjim časom: umazano početje posrednikov, trgovanje z ženskami, stisko in bedo izseljencev. To se v več kot sto letih ni kaj bistveno spremenilo, kar se mi zdi zaskrbljujoče.
O Galiciji ste pisali tudi že prej. V zbirki Europa erlesen/Izbrana Evropa, ki jo izdaja celovška založba Wieser, ste skupaj z esejistom Karl-Markusom Gaußom pripravili literarna potepanja iz te pokrajine. Zbirka nosi naslov Bogata dežela revnih ljudi. V čem je Galicija posebna dragocenost Evrope?
Galicija je bila sijajen eksperiment sožitja raznih ljudstev, jezikov in kultur. Toda ta eksperiment se je ponesrečil. Ne nazadnje zaradi nesposobnosti in ignorance avstrijske uprave. Najpomembnejši razlog za neuspeh pa je bila seveda krepitev nacionalsocializma, ki je Evropo posledično pahnil v katastrofo. Nacionalizem oziroma nacionalizmi so se razbesneli tudi v Galiciji, prihajalo je do številnih konfliktov, ki so zastrupili sožitje med ljudmi. Socialni in nacionalni spori med Poljaki in Ukrajinci pa tudi antisemitizem so v iztekajočem se 19. stoletju prihajali vse bolj v ospredje. In potem je avstrijska kronovina Galicija zaradi posledic prve svetovne vojne izginila z zemljevida. Toda kot ideja, tudi kot literarna pokrajina, živi še naprej. Pri tem moramo paziti, da Galicije ne bi razglasili za nostalgizem, kot se to v Avstriji pogosto dogaja. Odpovedati se moramo poskusom, da bi na konflikte in napetosti, ki so gotovo obstajali, zlili sladkoben roza preliv, da bi jih s tem prekrili. Tudi v tem primeru sem za to, da se povedo vse zgodbe, tudi in predvsem tiste, ki so manj razveseljujoče in temačne. V zvezi s tem so mi očitali, da je moje pisanje poskus uničenja mita o Galiciji. To ni bil moj namen, a prav nič mi ni do tega, da bi realnost slikal v lepih barvah. To se mi zdi nepošteno, literarno pa nezanimivo.
Založnik Lojze Wieser trdi, da so knjige − tako kot vaši literarni junaki − tudi migranti.
To je slikovita prispodoba. Da, tudi knjige so lahko migranti. Knjige bi celo morale biti migranti, popotniki, ki hodijo čez meje. Morale bi prestopati meje, ne glede na politične razmere, ki vladajo na eni ali drugi strani. Še dobro se spominjam časov, ko smo, kot posredniki, knjige ilegalno prevažali čez mejo, skrite v prtljažniku našega avtomobila, mimo budnih pogledov carinikov in policistov. Obstajale so tudi knjige, ki so bile prav posebej natisnjene na čisto tankem papirju, da jih je bilo mogoče lažje tihotapiti. Tihotapljenje knjig ima v Evropi dolgo, lepo tradicijo, v carski Rusiji so se s tem pogosto ukvarjali židovski trgovci, ki so prepovedane knjige tihotapili čez mejo med svojim blagom. Mnogim migrantom se danes godi podobno, samo da današnjih posrednikov ne vodijo visoke, plemenite misli, temveč goli dobiček. Od migrantov, ki jih ilegalno prepeljejo čez mejo, si želijo le čim večji zaslužek.
V času železne zavese je Evropa kritizirala komunistične režime Vzhodne Evrope, češ da so svojim prebivalcem prepovedovali svobodno prehajanje meja, danes pa ista Evropa, zdaj Evropska unija, sama določa svoje vzhodne meje. Vi zagovarjate nujno razširitev tako politične kot tudi kulturne evropske zavesti na Vzhod zunaj meja Evropske unije?
Vedno znova opozarjam, da imamo danes novo mejo, prav tako ostro, kot je bila nekoč železna zavesa, ki reže telo Evrope. Nekoč smo vsi kritizirali železno zaveso, zahtevali, da se odpre, odstre, zdaj pa smo mi, svobodni in v blagostanju živeči Evropejci, tisti, ki zahtevamo tesno zaprtje meje proti drugim, proti ljudem na drugi strani, ki v nas vzbujajo strah in nezaupanje. Toda strah in nezaupanje sta uničevalski moči, na katerih ne moremo graditi. Ne dajeta nobenega nosilnega temelja za novo Evropo, o kateri sanjamo, h kateri stremimo. Kar potrebujemo, je odprta, svobodna Evropa, v kateri lahko neovirano potujemo, se srečujemo drug z drugim brez birokratskih ovir. Samo v takšni Evropi, v Evropi brez meja, lahko mi vsi, vključno z Ukrajinci, Belorusi, Srbi in Bosanci, pridemo do dialoga enakovrednih. Danes namreč mnoge sosede izključujemo, jih degradiramo v nadležne prosilce, prejemnike miloščine. To ni temelj za odprt dialog različnih kultur in jezikov.
Znotraj Evropske unije se zdaj vsaj formalno spoštuje drugačnost, zunaj nje pa je to še vedno velik problem. V svojem zahvalnem govoru od podelitvi nagrade na letošnjem leipziškem sejmu ste omenili, da je Vzhodna Evropa zunaj meja EU lahko v prihodnje novi sod smodnika, kot se je to pred nedavnim zgodilo na Balkanu?
Moj prijatelj Juri Andruhovič, znani ukrajinski pisatelj, je bil tisti, ki me je opozoril na grozečo nevarnost »balkanizacije«. In Juri žal natančno ve, o čem govori. Mi vsi smo presenečeni, da se je razvoj v Ukrajini po »oranžni revoluciji« tako hitro sprevrgel. Tudi v Belorusiji, kjer je na oblasti zadnji pravi diktator v Evropi Aleksander Lukašenko, se položaj opazno zaostruje. Tiste, ki so v opoziciji, tako kot v časih stalinizma v zmontiranih procesih obsojajo na zapor v taboriščih, vsak poskus upora proti režimu je brutalno zatolčen. Prve žrtve, kot je znano, so vedno naši prijatelji, avtorji in umetniki. Pri tem si ne smemo zatiskati oči, o tem ne smemo molčati. Tudi znotraj Evropske unije prihaja do razvoja, ki bi nas moral skrbeti. Naj spomnim le na položaj na Madžarskem in na težave Romov na splošno, ki pričakujejo učinkovite rešitve. Na tem področju je Evropska unija, ob vsem svojem bogastvu in z velikanskimi priložnostmi, klavrno odpovedala.
Pravijo, da si zna dobra literatura postavljati dobra vprašanja. Kaj bi se še radi vprašali? Na kaj bi si še radi odgovorili?
Tako veliko stvari je še, na katere bi rad našel odgovor, a ne vem, ali se mi bo to posrečilo. Morda tudi ni enoznačnih, dokončnih odgovorov. Prepričan sem, da ni hudo, če nekatera vprašanja ostanejo odprta. Predvsem je pomembno to, da se sploh sprašujemo, kaj postavljamo pod vprašaj, da stvari ne sprejemamo kot nekaj danega. To tudi poskušam v svojih knjigah. Tudi če moram pri tem sprejeti, da na svoja vprašanja ne bom našel odgovorov. Vsekakor ne tako izčrpnih, da bi odpravili vse dvome. V mojih knjigah je – tako kot v mojem življenju – veliko več vprašanj kot odgovorov. Veliko je lukenj, ki jih ne morem zapolniti. Zavestno pustim, da obstajajo še naprej. To se mi zdi normalno, s tem se lahko sprijaznim. Ljudje, ki imajo odgovore na prav vse, na primer večina politikov, mi s svojimi vnaprej pripravljenimi odgovori, izstreljenimi kot iz pištole, gladkimi in popolnimi, takoj postanejo sumljivi.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
