V trdo kuhano jajce in helikopter
22. 09. 2010
Skrajno mučno je gledati, kako se pet finalistov na »očeh vesoljnega sveta« spopada z dvomi in pričakovanji. Rekel bi celo, da je to, glede na status, ki ga uživa ta »napol eksotična in skoraj ljubiteljska dejavnost, imenovana pisanje«, skrajno poniževalno.
I.
Tekmovanje v umetnosti? Določanje, kdo je boljši in kdo je slabši, kdo je koga prehitel, včasih za kilometre, mogoče svetlobna leta, drugič pa zgolj za odtenek, saj je odločal fotofiniš, gobec konja pred gobcem konja, sapa pred sapo? Če se iz brezzračnega prostora in medzvezdnih temin malo spustim na zemljo, moram uporabiti drug jezik in drugačne podobe; kdo je boljši, včasih odloči en glas v žiriji, ki tehtnico prevesi na eno stran, čeprav je že vse kazalo, da se bo nagnila na drugo.
Ampak bodimo natančnejši in bolj specifični: med tekmovanji v umetnosti me zanima tekmovanje v poeziji. Ker pa se ta tekmovanja najbolj materializirajo in manifestirajo v podeljevanju nagrad, me zanima tudi podeljevanje nagrad. A bodimo še natančnejši in bolj specifični: zanimata me tekmovanje in podeljevanje nagrad za knjige, napisane v slovenščini, in to enkrat na začetku tretjega tisočletja?
Moj prvotni namen je bil pravzaprav precej drugačen od tega, kar počenjam zdaj, ko se iz sfere posamičnosti selim v sfero splošnega. Z nekakšnim panoramskim pogledom naj bi zajel vseh pet knjig poezije, ki so bile nominirane za letošnjo Veronikino nagrado, podeljeno potem konec avgusta, in okrog rdeče niti, ki bi si jo za to priložnost »izmislil«, napisal, kaj si o teh knjigah mislim. Kakšne se mi zdijo.
Na to sem prvič pomislil, ko sem videl, da imam večino nominirank doma, saj sem jih dobil v dar in jih, kot radi delamo s knjigami, ki jih dobimo v dar – zdijo se nam nekako samoumevne in do njih ne čutimo podobne obveze, kot jo čutimo do knjig, ki smo jih kupili –, površno preletel. Svoje dejanje bi namreč zelo težko opredelil z besedo »branje«, kaj šele kot »natančno branje«. Da bi bila zadeva še sramotnejša, sem si o njih, v nevezanih pogovorih z znanci, upal dati tudi kakšno precej pavšalno sodbo, oprto zgolj na pričakovanja, ki jih imam do nominiranih pesnikov in pesnice. V svoje lastno opravičilo: sodbe so bile oprte na revijalne objave in minulo delo.
Potem pa sem vzel v roke svinčnik (pisanja po knjigah, tako tujih kot svojih, nikoli nisem imel za zločin) in se knjig lotil, kot naj bi se jih lotil pozoren urednik ali pa tisti, ki navadno bere še natančneje od urednika, prevajalec. Začel sem jih polniti s svojimi posebnimi znamenji, ki jih včasih napišem (narišem) ob dobrih pesmih (zvezdice), z vprašaji in klicaji, ki jih zapišem ob slabših, se pravi tistih, o katerih dvomim, zgolj s klicaji in podčrtanim tekstom, ki jih zapišem, ko vidim, da smo se znašli na tankem ledu, ali pa z ničimer, ko vse pustim nedotaknjeno, to pa največkrat pomeni, da smo se znašli v precej gosti temi.
Knjige sem jemal v roke in jih bral in polnil s čačkami. Nekatere sem bral tudi po večkrat, ob različnih urah in v različnih razpoloženjih, a ene nisem mogel prebrati. Nekajkrat sem se z vso razpoložljivo voljo in upanjem knjige lotil, vendar zaman. Prostor, ki ga je poskušala ustvariti gmota besed, se je sproti sesipal sam vase. Knjiga me ni bila nikoli sposobna prisiliti do takšne pozornosti, da bi lahko sledil tekstu, ne da bi zraven razmišljal o drugih stvareh in se predajal svojemu lastnemu sanjarjenju. Tega sanjarjenja seveda ni spodbudilo branje, ampak dolgčas ob branju. Mogoče celo nekakšna živčnost, telesni občutek neugodja, ki sem se ga s sanjarjenjem skušal otresti.
Dovolj sem sicer vešč, da bi lahko »luknjo« zapolnil z nekaj sofisticiranimi stavki, konec koncev bi bil pogled na knjige panoramski, a se mi nekako ni zdelo etično, da se velikodušno razdajam s sodbami o knjigi, ki je nisem mogel prebrati. Hkrati pa sem tudi dovolj star, da si ob prebranem ne dovolim več zapisati, da sem nekaj bral, nekaj nejasnega čutil, verjetno na koži, a se v tem trenutku nikakor ne morem spomniti, kaj sem bral, ker se pač v mreži, ki jo ob vsakem branju nastavim tekstu (predvsem pesmim), ni nič nabralo. Človek mora ob branju nekaj čutiti, to je jasno, a hkrati mora nekaj ostati tudi v mreži. Če nič drugega, vsaj nekaj sapo jemljočih podob.
II.
Kako pravzaprav določiti, katera pesniška zbirka (vedno gre bolj za pesniške zbirke kot pa knjige poezije) je boljša od druge? Kakšni so kriteriji, po katerih se lahko orientiramo, kajti čeprav beseda teče o poeziji, vse le ne more biti popolnoma v zraku (subjektivno), kot si ljudje radi predstavljajo in mislijo. Celotna stvar je seveda precej subjektivna, ampak šele ko se nam uspe prebiti do ravni, ki nam omogoča, da lahko zavzamemo osebna stališča in z njimi povezana intimna zanimanja. Šele takrat se lahko postavljajo vprašanja, ali je boljši Strnišev Tu je bil tiger, ali Zajčev Machu Picchu, ali pesem Jureta Detele Apostolova pesem po prihodu božjega duha, ali nekateri Jesihovi soneti. To so sicer posamične pesmi, saj mi poezija stoji na posamičnih pesmih in knjigah Izbranih pesmi, a vseeno; kaj dela eno pesniško zbirko boljšo od druge?
To vprašanje sem postavil prijatelju in precej hitro mi je odgovoril: »S poezijo je enako kot s ploščami (včasih smo tako rekli longplejkam). Tista, ki ima več dobrih komadov, je boljša.« Odgovor je precej dober in natančen, a treba mu je dodati vsaj še kakšno variacijo in izpeljavo. Opazil sem namreč, da so se v bližnji preteklosti nagrajevale knjige (tako z Jenkovo kot tudi Veronikino nagrado), ki se niso mogle ravno »pohvaliti« z izrazito dobrimi pesmimi, antološkimi, kot se temu rado reče, ampak se jim je uspelo predvsem gibati znotraj nekakšne nerazburljive solidnosti. Vsebina zbirk je ujela enoten ton, amplituda med smešnim (skoraj brezzveznim) in sublimnim je bila majhna. Če sem natančnejši: tako smešno kot sublimno bi v teh knjigah bolj težko našli. Zdelo se je, da so žiranti iskali enotnost, od katere ni bilo velikih odstopanj. Nenadni bleski, heterogenost in raznorodnost pa so jih begali in navdajali z neugodjem. Še večkrat pa so ostajali povsem neopaženi.
Vprašanje, ki se postavlja, je, koliko potencialnih bralcev poezije, tako tistih, ki imajo neko moč in socialno funkcijo, kot tudi popolnoma laičnih, je sposobnih prepoznati nenadne bleske oziroma – če se zdaj še bolj pomaknem h koreninam – koliko jih je sploh sposobnih prepoznati dobro napisano pesem. »Malo« karikirano: koliko jih je sposobnih ločiti med v trdo kuhanim jajcem in helikopterjem?
Seveda zveni lepo in učeno, da ne rečem gromoglasno, če se pisanje o poeziji začne z Besedo, Bogom, Idejo in potem nadaljuje z antičnimi filozofi, bitjo, bivajočim, mistiki, Heglom, strukturalisti ... Vendar pa vse skupaj postane precej problematično, da ne rečem skrajno škodljivo in za zunanjega opazovalca begajoče, če se vse to težko, transcendenco obstreljujoče topništvo uporablja za obrambo in utemeljevanje slabo napisanih pesmi. Nisem čisto prepričan, ali je to specifično slovenska bolezen, zagotovo pa je v Sloveniji precej razširjena.
S pesmimi je podobno kot z avtomobili: o njihovih voznih lastnostih, o njihovem vedenju na cesti je mogoče govoriti šele, ko se z njimi lahko peljemo. Če nimajo koles, motorja, bencina, potem to ni mogoče. (Tukaj puščam ob strani vse sofisticirane detajle, ki jih je mogoče odkriti in najti v avtomobilih, in se osredotočam samo na bistveno in najbolj opazno.) Seveda pa moramo vedeti, kam kolesa sodijo, tako da jih ne iščemo v kabini, kje je motor, kje se natoči bencin, kakšne funkcije imajo vse te zadeve, fino pa je tudi, če znamo avto voziti. Če tega ni, lahko govorimo le o določenem namenu, če ga seveda prepoznamo. Nikakor pa ne o realizaciji, ker do nje ne more priti. Najslabše in najbolj zavajajoče pri vsem skupaj je, če s sabo pripeljemo svoj veliki, gromoglasni top in potem dvigamo število nedolžnih žrtev tako imenovanega prijateljskega ognja.
III.
Ko sem prebiral knjige (ne vseh v celoti) in razmišljal, kaj bi se dalo o tekmovanju v poeziji napisati, sem na spletnem portalu Airbeletrina opazil anketo (zanimivo bi bilo, če bi bila to stavnica, saj bi se lepo vklopila v kontekst tekmovanja, sploh s kvotami in denarnimi vložki, in bi jasno dokazovala, da poezija ne zaseda nekakšnega kraljestva, ki bi se raztezalo onkraj krute resničnosti zemeljske tekmovalnosti), katera knjiga naj bi dobila Veronikino nagrado. Na dan, ko je bila nagrada podeljena, je anketa izginila. Ob zadnjem pogledu nanjo je glasovalo kakšnih 70 ljudi.
Ne morem se čisto odločiti, ali je to veliko ali malo. Vsekakor je to malo, če pomislim na Hansa Magnusa Enzensbergerja in njegovo znamenito konstanto: število 1354, ki naj bi pomenilo število bralcev poezije v določeni kulturi, ne glede na njeno velikost. Vsekakor je to malo, če pomislim, koliko pesniških zbirk vsako leto izide v Sloveniji. Številka je precej blizu številu dni v letu. Ali pa je mogoče to celo veliko, če pomislim na povprečen obisk kakšnega živega branja poezije ali pa literarnega večera, ki ne sodi pod blagovno znamko in v mašinerijo, imenovano Ljubljana – Svetovna prestolnica knjige 2010, kamor so ljudje dobesedno drli, po mojem mnenju sicer bolj zato, da bi se udeležili »dogodka«, kot pa zato, ker bi se nenadoma prepoznali za strastne in zavzete bralce.
Ob tej anketi me z radovednostjo ni toliko navdajalo to, katera izmed petih pesniških zbirk je favorizirana, ampak bolj tisto, o čemer sem lahko le ugibal: zakaj so ljudje glasovali za določeno knjigo? Koliko jih je vzelo v roke svinčnik in se pozorno potopilo v poezijo, vzelo nevidno sito in gledalo, ali je po branju na njem ostalo tudi nekaj zrnc zlata? Koliko jih je prebralo vse knjige? Ali so sploh prebrali knjigo, za katero so glasovali? Ali je bil kdo tako premeten, da ne rečem pri zdravi pameti, da je preprosto preveril, kdo so člani žirije, in se na podlagi »domnevnega« okusa žirantov odločil, kateri knjigi bo dal svoj glas? Ali so nekateri glasovali za določeno knjigo samo zato, ker poznajo avtorja/avtorico in jim je simpatičen/simpatična?
Zdi se mi, da tudi žirije velikokrat odločajo podobno kot anonimni glasovalci. Sploh če so v žiriji pesniki. Zanimanje pesnikov za poezijo se navadno konča z generacijo, ki ji pripadajo, in ga je mogoče strniti v »evolucijsko pravilo«: Pred nami še mogoče kdo, po nas nikogar več. Tej izpeljavi precej podobna bi bila tudi ugotovitev T. S. Eliota, da pesniki navadno zagovarjajo poezijo, ki je podobna njihovi lastni. Še bolj pa verjetno velja »starostna duhovitost« Czesława Miłosza, da so pesniki podobni skupini ljudi, ki v zrak spuščajo balone – delajo se sicer, da so prijazni in da se razumejo, a vsakdo izmed njih v resnici komaj čaka, da bodo prvemu sosedu in tudi vsem drugim baloni počili.
Če so v žiriji ljudje, ne nujno pesniki, iz generacije modernistov, je precej verjetno, da bo nagrado dobil modernist. Če so tam intimisti ali pa tisti, ki so iz njih izšli, potem bo počaščen intimist ali pa nadaljevalec te tradicije. Če so tam nezadovoljneži in večno zapostavljeni, potem bo lovor šel kateremu iz tistega plemena. Ne glede na to, ali so pesmi istorodnih in »krvno povezanih« dobro napisane ali niso.
IV.
Potem pride dan, ko je vse odločeno. Vedno znova upam, da si žirija ne bo dovolila suspenza à la kresnik in dobitnika zlate medalje šele na kraju samem seznanila, da je prejel zlato medaljo. Isto velja za poražene. Skrajno mučno je gledati, kako se pet finalistov na »očeh vesoljnega sveta« spopada z dvomi in pričakovanji. Rekel bi celo, da je to, glede na status, ki ga uživa ta »napol eksotična in skoraj ljubiteljska dejavnost, imenovana pisanje«, skrajno poniževalno.
Za podelitvijo nagrade je nekaj dni nekdo vesel in drugi nekaj dni razočaran. Nekdo je nekaj mesecev samozavesten in drugi nekaj mesecev v dvomih. V časopisu je kakšna fotografija. Po možnosti na zadnji strani. Mogoče kakšen intervju. Mogoče je kakšna fotografija objavljena tudi v tistih revijah, po katerih listamo, ko čakamo pred blagajno, in jih po tem, ko pridemo na vrsto, da plačamo, potisnemo nazaj v stojala. Nekaj dni je zadeva tudi na teletekstu, in če se bo kandidiralo za štipendijo, bo rubrika nagrade bolj zapolnjena. Mogoče bo imel tisti, ki bo vesel, zaradi nagrade, ki sicer finančno ni visoka, a se vseeno obdavči, težave z davkarijo in bo na koncu ob več denarja, kot pa ga bo z nagrado dobil. A resnično tekmovanje se bo začelo šele čez leta, če bo slovenščina kot jezik še obstajala, ko bosta odločala vrhovni razsodnik Čas in pa razsodnica Distanca, ki ne pripadata nobeni generaciji. In takrat v konkurenci ne bo samo pet knjig, ampak tudi vse tiste (po mojem bo šlo bolj za posamične pesmi kot pa za knjige), ki so bile skozi leta, zaradi neznanih ali pa dobro znanih razlogov, spregledane.
Pogledi, september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
