Črna masa, prozorna masa
12. 01. 2011
Ne vem točno, kaj mi je bilo, da sem pred nekaj tedni odtipkal v okence na YouTubu tisto geslo, če sem natančnejši, ime in priimek. Mogoče je bil kriv vonj v zraku, ki je opozarjal, da se bliža nekaj neizogibnega. Da se bližata zima in sneg. Mogoče pa kaj čisto tretjega, nerazložljivega, povezanega z nenadnim navdihom.
Najprej sem poskusil s tretjim možem Brigitte Bardot, znanim nemškim plejbojem Gunterjem Sachsom, ki je leta 1969 posnel glamurozen dokumentarec o smučanju: Happening in White. A o filmu na portalu ni bilo ne duha ne sluha. Potem sem se spomnil na Jean-Clauda Killyja in sem ga gledal, kako smuča po celem snegu med drevesi, kako se potaplja v belino in spet dviguje iz nje in je vse skupaj videti kot v mojem prvem Jamesu Bondu V službi njenega veličanstva, kjer je dvojnik Georgea Lazenbyja smučal med drevesi in po bob stezi, se zraven izogibal kroglam in na koncu rešil svet. Potem pa sem vtipkal ime Ingemar in priimek Stenmark in naletel na posnetke, ki sem jih nazadnje videl pred več kot tridesetimi leti. V času, ko velika evforija, povezana s smučanjem, Slovenije še ni zajela. Ko zaradi smučarskih tekem še ni odpadal pouk, se niso prekinjale partijske seje in nujne operacije in Zoran Predin še ni pel komada o junakih planinskega čaja.
Precej hitro sem ugotovil, da sem naletel na dogajanje, ob katerem športnim novinarjem po nenapisanem pravilu zmanjka jezika in prispodob in se zatečejo v sfero umetnosti, največkrat h književnosti, k točno določeni literarni zvrsti, in izrečejo stavek: »To je poezija.« Kajti beseda poezija, čeprav je verjetno niso nikoli zares brali, jih nezavedno asociira na prostor, v katerem se dogaja nekaj popolnega, nekaj odmaknjenega od resničnosti, nekaj, česar ni mogoče umazati z zemeljskimi tegobami, nekaj, kar nasprotuje fizikalnim zakonom in se seli na področje fantastike, oplemeniteno pa je z dih jemajočimi: lepoto, skladnostjo in gracioznostjo.
Ko sem bil otrok, zim nisem sovražil. Takrat nisem imel svojih najljubših letnih časov ali pa še krajših časovnih intervalov; najljubših mesecev, kot jih imam zdaj, ko bi najraje živel v toplih krajih, kjer ni letnih časov in se narava ne spreminja in imajo ljudje, ki tam živijo, iluzijo, da čas ne mineva, da so potopljeni v statično brezčasnost. Vse, kar mi je prišlo na pot, sem nevede sprejemal s hvaležnostjo (zgodilo se mi ni nič zares groznega) in moja domišljija je imela nenavadno lastnost; ves čas je bila pripravljena potapljati se v lastno sanjarjenje.
Danes je moje »razmerje« z zimo popolnoma drugačno. V zadnjih letih sem jo začel povezovati s turobnostjo, mrazom, pomanjkanjem svetlobe, krčem, bolečinami, z negativnimi lastnostmi, ki se razrastejo in nasičujejo moj um in so tako močne, da odplavijo in izbrišejo tudi tista velika razodetja, bajeslovne kulise, ki jih zima prinaša: oster zrak, škripanje snega pod nogami, pokanje zamrznjene povrhnjice na njem, jasnina, sonce v ledenih svečah, zvezdno nebo – vonj, ki je prazen.
A iz mojega otroštva so v povezavi z zimo ostala predvsem ta razodetja, estetski spektakli in pa nekakšen občutek pripadnosti, da ne rečem: idile. Živel sem v majhnem mestu in zima in majhno mesto sta v nekem oddaljenem kotičku mojega duha še vedno sopomenki. Tam sem zimsko idilo za vedno poročil s kratkimi razdaljami in pešačenjem.
Zimo pa sem imel rad tudi zato in predvsem zato, ker sem lahko smučal. Vendar to ni bilo tako smučanje, kot si ga predstavljamo danes (turistični aranžmaji, agencije, Dolomiti, Alpe, Francija, Aspen ...), pač pa smo najprej ob zgodnjem mraku postopali po pohištvenem salonu Lesnina in občudovali nekaj parov smuči, ali pa smo isto počeli v pravkar odprti ekspozituri ljubljanskega Centromerkurja, kjer so tudi imeli nekaj parov smuči. Z začudenjem smo brali imena: Atomic, Blizzard, mogoče tudi Kneissl, malo pozneje K2 ... Ime Elan ni bil tako skrivnostno; zdelo se nam je domače in samoumevno kot vrata in okna Jelovica. Spraševali smo se: »Ali imaš še vedno lesene smučke, ali že metalke, ali tiste, na katerih piše fiberglass? Ali imaš rumeno maso, ali črno, ali pa mogoče že prozorno?«
Osnovnošolci, ki so trenirali smučanje, so bili v naših očeh, ki smučanja nismo trenirali, čisto specifična kasta. Podoben status so imeli samo še tenisači, ampak to je bilo v toplih mesecih. Tisti, ki so trenirali, so bili na Kaprunu, v Selli Nevei. Njihove smuči so se imenovale Lamborghini. Če so bili tenisači v svojih belih opravah videti, kot da prihajajo iz filma Vittoria de Sice Vrt Finzi-Continijevih, potem so bili smučarji videti, kot da prihajajo iz popevke Petra Sarstedta Where do you go to (My Lovely), kjer se pozimi letuje v St. Moritzu. Oboje pa sta ovijala nekakšna aura mondenosti, okus po širnem svetu.
Ostali smo se smučali na travniku pred stolpnico. Bilo je nevarno. Travnik je bil poln igral in dreves. Smučali smo se na strmem travniku nad tovarno Mehanika, a naše osnovno smučišče sta bila v resnici dva travnika v Špitzbergu. Če si hotel priti do njiju, si si moral oprtati smuči na rame, dati klipsnerje v nahrbtnik in se skozi gozd odpraviti v hrib. To je bil fantovski obred, ali pa obred očetov in sinov. Seveda tam ni bilo nobene vlečnice in smo vsi sodelovali v skupinskem štamfanju in se utrjevali v kolektivnem duhu. Ko smo teptali sneg, ni nihče zabušaval. Ko je bilo delo opravljeno, smo dobili progo, na kateri si lahko naredil kakšen ducat zavojev, če si jih seveda znal narediti. Delali smo skakalnice, da bi skočili nekaj metrov. Vedno znova smo se pomikali v hrib. Vedno znova teptali sneg in se potem spuščali petdeset, sto metrov, kot bi se vadili v nekakšnem filigranskem delu; trenirali veščino na majhnem prostoru.
Seveda smo se včasih smučali tudi na »resnih« smučiščih, kjer so imeli vlečnice in sedežnice. Poskušali smo sesti na sidro in končali na hrbtu. Bilo nam je nerodno, a zdelo se nam je čudežno. Ni bilo več treba stopničasto ali pa smrekco štamfati v hrib. Vendar pa nas je tisto primarno zadovoljstvo, resnična nagrada, zares čakalo samo, ko je bil izpolnjen določen ritual. V njem je bilo najprej treba nesti smuči navkreber in potem smo štamfali in delali vedno isto število zavojev in se, če je bilo dovolj snega, spustili po ozki poti skozi gozd, da bi si na koncu pred stolpnico, skoraj doma, sneli smuči in se odpravili v lift in v toploto stanovanj, kjer nam bodo mame skuhale juhe iz vrečk.
V tistih časih sem imel zvezek, kamor sem lepil izrezke iz časopisov. Bili so izključno povezani s športom. Zvezek je bil videti kot nekakšen športni dnevnik v slikah. Ker je imel trde, hrapave platnice, bi se lahko imenoval Knjiga junakov. V njem so bili avtomobilski dirkači: Jackie Stewart v temno modrem tyrrell fordu, Emerson Fittipaldi v črnem lotusu z logom JPS, nogometaši splitskega Hajduka in Johan Crujff, tenisača Björn Borg in Jimmy Connors, plavalec John Naber z brki in nazaj počesanimi lasmi in pa seveda smučarji.
Pogosto se sprašujem, kje je ta zvezek končal. In takrat se mi zazdi, da se je moj svet ustavil pri teh imenih z začetka in srede sedemdesetih, na teh podobah. Ne vem natančno, zakaj, mogoče zaradi tega, ker je bila moja domišljija takrat na višku in se je lahko ves čas potapljala v lastno sanjarjenje. Zdi se mi, da je usoda večine ljudi to, da se svet za nas nekje ustavi, da na neki točki prenehamo sprejemati inovacije in nova imena in vse, s čimer nas bombardira sedanjost. Čas nas preraste kot rano preraste nova koža. Obsedimo v preteklosti.
Takrat so se nosili lasje, ki so pokrivali ušesa. Moji najljubši barvi sta bili modra in rumena in sredi sedemdesetih je imel Stenmark natančno takšno opravo. In seveda je tudi on nosil lase čez ušesa. Od ust do ust so se prenašale legende, da z mesta lahko skoči 370 cm. Gustav Thöni mu je predal krono najboljšega smučarja v tehničnih disciplinah in krono skupnega zmagovalca svetovnega pokala in mi smo ostali prilepljeni na ekrane, ko smo ga gledali, kako se dviguje in spušča, kako rahlo drhti in se rahlo stresa in ne razklepa nog, kako kot kakšen mojster borilnih veščin, ki je skoraj že presegel vse stopnje uporabe fizičnega telesa, ne dela nobenih odvečnih gibov, ne troši energije v prazno, izkorišča zrak in strmino in drsi, kot da se sploh ne bi dotikal tal.
Ponavadi smo tisto, kar smo videli na televiziji, ponovili pri naših igrah. Partizani so uspešno streljali Nemce, Indijanci zvabili kavboje v novo past, ploha izmišljenih strupenih puščic je švignila skozi zrak, nogometne tekme so se, z obveznim komentarjem, še enkrat odigrale na lokalnem igrišču. Skoraj vse je bilo mogoče »odigrati« v »naravnem« okolju, le s Stenmarkovo vožnjo so bile težave. Na snegu ni šlo. Zato smo morali počakati, da je sneg skopnel in je trava dobila tisti zeleni nadih, ki je že čisto na tem, da se bo začel poglabljati, in smo potem v strmino zapičili kole (drevesom in plezalom se ni bilo treba izogibati, pa tudi na nogah smo bili bolj spretni kot na smučeh) in si naredili štartno utico (imenovali smo jo Londžines), da bi po kratkih progah tekali med koli in merili sekunde in desetnike na naših prvih, vodoodpornih urah. Bili smo Piero Gros, Fausto Radici, Hansi Hinterseer ...
Toda, ali je bil kdo Stenmark? Tega se ne spomnim in o tem nisem prepričan. Mogoče se njegovih voženj ni dalo obnoviti niti pri pogojih večje stabilnosti niti ne s precejšnjo pomočjo domišljije, saj smo se vsi zavedali, da ni nobene teorije, da bi bil lahko kdo vedno znova najhitrejši. In mogoče se športni komentatorji res niso motili, ko so ob njegovi vožnji vzklikali: »To je poezija!« Sploh pa se ni motil neznanec, ki je lakonsko komentiral enega od Stenmarkovih posnetkov na YouTubu: »Rolls-royce smučanja.«
Zunaj se je zgodilo tisto, kar je obljubljal vonj. Vse je belo in še naprej sneži. A tega enakomernega obarvanja v spokojnost in stišanja zvokov ne doživljam kot idilo, kajti razdalj med prostori, ki jih bom moral premagati, da bi življenje lahko funkcioniralo normalno, ni več mogoče obvladati samo s pešačenjem.
Smučarskih tekem ne gledam in današnjih smučarjev skoraj ne poznam. Če se, ko brskam po televizijskih kanalih, pri njih slučajno za hip zadržim, zaman iščem neko prastaro gracioznost in eleganco; svet se je svojimi zapovedmi po brutalni moči in absolutni hitrosti naselil tudi sem in alpsko smučanje je postalo eden najnevarnejših športov. Prerasel me je čas in obsedel sem v preteklosti.
Tudi smučam bolj poredko, vsakih nekaj let. Takrat presenečen ugotovim, da je občutek ostal. Nimam smuči s poudarjenim stranskim robom, ampak nekakšno vmesno varianto med »sulicami« in »smučmi s poudarjenim stranskim robom«. Sem med bolj počasnimi smučarji na smučišču. Sem pa tudi najbolj manierističen smučar na smučišču. Tam, kjer drugi delajo po tri zavoje, jih jaz naredim trideset. Ko zavijam, rahlo dvignem notranjo smučko (zadnji del notranje smučke), tako kot je to delal Stenmark na smučeh s prozorno maso, medtem ko sem jaz še imel tiste s črno.
Pogledi, januar 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
