Ob Lipuščkovi knjigi Sacro egoismo
Sveto samoljubje sveta
30. 07. 2012
Čeprav Uroš Lipušček ni tako vsestransko pozoren in skrben tematizator nekdanjosti kot W. L. Shirer, J. Horvat ali J. Fenby – ta tri novinarsko-zgodovinarska imena morejo biti zgled komurkoli v obeh navedenih vrstah uporabe črk –, je njegovo delo Sacro egoismo zaradi širine obravnave vredno vsestranske pozornosti.
Ena najtrdneje in najširše zakoreninjenih predstav o zgodovini je, da jo pišejo zmagovalci. Jo res? Je ne tematizirajo zgodovinarji? Tudi inteligenten zmagovalec, ki se znajde v tej vlogi – s čimer ne mislimo nujno poklica –, je s peresom v roki nekaj drugega kot triumfator na bojnem polju. Predvsem je pisec. Na tem mestu pa si gre priklicati v spomin misel Edwarda Gibbona, da civiliziranca od krdela divjakov, ki so se nesposobni povzpeti do znanja in premisleka, najbolj temeljno loči raba črk. V 18. stoletju je bilo to nemara samoumevno. Dandanes ni več.
Pisanje je v časih pomnoževalnega kopiranja in kombinatorike fragmentov, ki niso sklenili samo epohe besede, ampak tudi slike, verjetno redkejše kot v dobi avtorja Zatona in propada Rimskega imperija. Povzpetje do znanja in premisleka je v množici pripovedi ljudi z vsakovrstnimi diplomami že kar izjemno; učeni bedaki, ki se zbirajo v uničevalna krdela, so – kakor je poudaril že K. Čapek – ena največjih nesreč civilizacije. Med zgodovinarji so takšni ljudje tisti, ki menijo, da morajo o preteklosti pisati kot zmagovalci. Samo pomislimo, kako nezanimiv bi bil Cezar, če bi tako tematiziral svoje nasprotnike – in kako banalen bi bil, če bi o svojih podvigih ne pisal. Njegova osvajanja, ki se po obsegu uničevanja v Galiji lahko primerjajo s tridesetletno ali drugo svetovno vojno, bi bila ob ves (tako ali tako dvomljivi) lesk; po več kot 2000 letih bi posegi v zgodovino, ki se jih je lotil s tolikšno predrznostjo, pritegovali samo še pozornost lovcev na kuriozitete. Brez dvoma bi obveljali za napoved mračnih podvigov Adolfa Hitlerja. In če Cezarja med literati potem ne bi opazila Bertolt Brecht in Thornton Wilder, bi bila njegova postava tako senčna, kot so spisi tistih zgodovinarjev, ki se v tematizaciji minulih dogodkov ne posvetijo intelektualno in pripovedno optimalnemu opisu nekdanjega dogajanja. Vsi jih poznamo. Tudi če vizualno in akustično obvladujejo našo sodobnost do te mere, da morate zavreči televizor, če se vsaj trikrat na teden ne pojavijo na malem zaslonu – ker je aparat očitno pokvarjen, da ne kaže njihovih vsevednih podob –, niso zares pomembni. Historiografija je v prvi vrsti vendarle gibbonovska raba črk. Oscar Wilde se ni motil, ko je zatrdil, da zgodovino lahko dela vsakdo, pisati pa more o njej le velik človek.
»Nezavidljiv slovenski položaj po 1. svetovni vojni je bil v veliki meri posledica sklenitve londonskega pakta.«
Premiki slovenskega zgodovinopisja?
V zadnjih letih se je v slovenskem zgodovinopisju zgodil pomemben premik: od tematizacij dotlej še deviških področij in uveljavljanja novih raziskovalnih paradigem se je pozornost ponovno obrnila k tradicionalnim form(ul)am. Šlo je za politično dirigiran proces. Odločujočim faktorjem Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS), ki se v svojem odločnem postopanju ne pustijo motiti ne ustavi ne zakonom, je v območju zgodovinopisja pomembno le to, da projekte dobijo marksistično izročilo negujoči duhovi. Zanje je značilno, da vse obstoječe zanikajo, črke pa rabijo – kot Karel Veliki – zgolj za svoje igre moči in obvladovanja, ne pa v gibbonovskem smislu. Tako zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete ob šelestenju tolarskih tisočakov in evrskih stotakov, ki jih dobivajo od ARRS, že od 1999 dalje pišejo SLOVENSKO ZGODOVINO, do danes pa niso uspeli izdati še niti enega njenega zvezka. Mero (ne)vrednosti njihovega početja so medtem dali češki strokovnjaki, ki so se zelo učinkovito lotili uresničevanja projekta Velké dějiny zemí Koruny české. Božo Repe, ki od začetka 2009 s podobno sposobnostjo in rezultati kot Rajko Bratož pred njim naravnava busolo zgodovinarjem s FF, pač ve, da se po dialektičnomaterialistični ideologiji cilj vedno uresniči šele jutri. Zato SLOVENSKE ZGODOVINE na noben danes (še) ni (bilo). Negacionistična pač ne more nastati, zaresne pa ne sme biti. Eksperti ljubljanske FF se pač čutijo zavezane uporabi črk Karla Marxa, ki je leta 1849 detektiral nikoli obstoječo koroško narodnost ... Težava je tudi v tem, da je Primož Trubar že leta 1555 omenjal enotno slovensko deželo (v ednini, tako v svoji materinščini kot v nemškem ustrezniku). Dejstvo, da je M. Sever že v terezijanski dobi izrecno nagovarjal naš narod, je pa sploh nezaslišana pregreha proti malikovanju marksističnih mitov o neobstoju mnogih slovanskih nacionalnih skupnosti.
Predlogi za zahodno mejo po 1. svetovni vojni
Da je zgodovinopisna situacija pod kontrolo, skrbi aparat pod nadzorom direktorja ARRS Francija Demšarja, ki slovi po brezkompromisni privrženosti svojim fizikalnim kolegom (t. i. veliki projekti so že dolgo pridržani samo za nehumaniste), nošnji smokinga (zaradi česar se nepoučenemu človeku utegne zazdeti kot natakar, ki prinese, kar se mu naroči) in vnetem golfiranju (zato ga je mogoče videti med nepogrešljivimi tramovi družbe). Mož, čigar življenjepis je primerljiv z biografijo čudežnega dečka (bil je obrambni minister, veleposlanik pri vladi Ruske federacije, kandidat na državnozborskih volitvah, ob milenijskem prelomu pa se je v krogih, ki imajo njegovo genialnost za neizogibno dejstvo, omenjal celo kot potencialni predsednik vlade), se samo v eni vlogi ne more znajti: ni mogoče, da bi bil (bodoči) bivši šef ARRS. Brez njega ta administrativni trust ne funkcionira. Če bomo kdaj hoteli imeti znanost v podobi dinamične divje mačke in ne nasedlega kita, bo treba to institucijo preprosto ukiniti. Dejansko gre za povsem odvečno politično gnezdo, ki samo veča trajnostni razvoj onemogočajočo entropijo. Za podelitev tega ali onega projekta članom različnih teles ARRS, njihovi žlahti, ideološkim pomagačem, železnoročnim šefom in uslužnim miljenčkom res ne potrebujemo malone 120-noge birokratske falange ter kopice ocenjevalnih kolaborantov, katerih znanstvena teža je velikokrat nižja od kalorične vrednosti lišaja v alpskem visokogorju. Takšna reč se lahko mirno prepusti kakšni ad hoc sestavljeni korupcijski komisiji.
Prelahka roka in prezrtje ključnih zgodovinskih študij
Študija Uroša Lipuščka Sacro egoismo je zgolj tematsko povezana z aktualnimi smermi razvoja slovenskega zgodovinopisja. Da avtor ni poklicni zgodovinar in ni v ničemer odvisen od upognjencev, ki s prezira vredno doslednostjo na terenu izvajajo politiko ARRS, je samo njegova prednost. Čeprav Lipušček ni tako vsestransko pozoren in skrben tematizator nekdanjosti kot W. L. Shirer, J. Horvat ali J. Fenby – ta tri novinarsko-zgodovinarska imena morejo biti zgled komur koli v obeh navedenih vrstah uporabe črk –, je njegovo delo zaradi širine obravnave vredno vsestranske pozornosti.
Razumljivo je, da avtor tako kompleksne študije, kot je Sacro egoismo, ne more prebrati ravno slehernega dela, ki se nanaša na vprašanja v zvezi z londonskim paktom in italijansko intervencijo v 1. svetovni vojni. Spisov o teh vprašanjih je za nekajletno raziskovanje preprosto preveč. Kljub temu pa je neupoštevanje že izdanega Sonninovega dnevnika in korespondence, spominov S. Buriána, V. E. Orlanda in F. S. Nittija ter študij H. Hantscha) in R. J. Boswortha Lipuščkovi knjigi v očitno škodo. V njej bi precej lažje pogrešali prezrtje mnogih drugih del, ki so navedena v literaturi.
Lipušček mestoma piše s prelahko roko. Tako na str. 33 Bismarckovo Nemčijo napačno imenuje prvi rajh; dejansko je bila drugi. Avtorjeva predstava o hipohondrskem »železnem kanclerju«, ki je dandanes mnogim ljudem samo še ime za vrsto slanika, je zgrešena. Berlinski kongres 1878 ni bil višek Bismarckove zunanjepolitične dejavnosti, marveč njegov edini resni neuspeh, saj si Nemčija na tem srečanju ni mogla zagotoviti trajnega razumevanja Velike Britanije, zasadila pa je dvom v prijateljstvo z Rusijo, ki se je potem, ko je drugemu rajhu zavladal postavljaški Viljem II., zaradi strahov imperatorja Aleksandra III. in premislekov zunanjega ministra N. K. Giersa do 1894 razrasel v zvezo uradnega Sankt Peterburga s Parizom (prim. G. F. Kennan, The Decline of Bismarck's European Order in The Fateful Alliance). Prav tako je precej površno tematiziran odnos diplomacije Nikolaja II. do Slovencev pred 1. svetovno vojno (str. 161 in dalje). Res je, da zunanji minister S. D. Sazonov zanje ni bil zainteresiran, saj je njegova politika dovolj uspešno pritegovala na svojo stran poprej z Dunajem in Berlinom povezano Italijo in Romunijo, kar je bilo kompatibilno z interesi zavezniške Francije, to pa ne pomeni, da sta povsem enake misli gojila tudi zelo vplivna poslanika A. P. Izvolski v Parizu in N. G. Hartwig v Beogradu. Prvi je bil Sazonovov predhodnik, drugi najresnejši tekmec. Gotovo uradni Rusiji Slovenci niso pomenili kakšne zunanjepolitične prioritete, toda povsem nezanimivi zanjo le niso bili. Za čisto publicistični prijem je šteti poudarjanje ljubezenskih težav H. H. Asquitha v času sklepanja londonskega pakta (str. 221 in dalje); zagledanosti britanskega ministrskega predsednika v fatalno lepotico Venetio Stanley se lahko zahvalimo predvsem za prvovrstno pričevanjsko gradivo, medtem ko sama affaire de coeur na pogajanja antantnih sil z marchesejem Guglielmom Imperialijem di Francavillo ni imela vpliva. (Mimogrede: zunanji minister vlade kralja Jurija V. viscount Grey je tedaj imel resne težave z vidom, ne diplomatskih; v 56. letu življenja je sir Edward svoje oči označil za več kot tretjino starejše – prim. študijo G. Macaulaya Trevelyana Grey of Fallodon.) Na str. 317 čudi označevanje Mihaela Vošnjaka za »uglednega goriškega odvetnika«. Dejansko je bil tehnik ter deželni in državni poslanec, skupaj z bratom Josipom pa se je proslavil tudi kot oče slovenskega zadružništva. Takšne zdrse bi kakemu napovedovalcu zgodovine z ljubljanske FF še lahko spregledali, Urošu Lipuščku pa jih ne moremo, saj je vendarle precej resnejši pojav na alpsko-jadranskem historiografskem nebu. Da se njegova dovolj globoka analiza italijanske notranje in zunanje politike v času sklepanja londonskega pakta – nemara bi bilo dobro podčrtati povsem taktično naravo odstopa ministrskega predsednika A. Salandre po podpisu sporazuma z antantnimi silami (sredi maja 1915), saj je premeteni capo del governo vedel, da nihče ne bo tvegal poskusa s sestavo antiintervencionističnega kabineta – znajde ob očitno prepovršno zapisanih stavkih, je velika škoda.
Kritično do Srbije in Rusije
Lipuščkov poznavalski pogled je posebej kritičen do Srbije in Rusije. Avtor od teh dveh slovanskih držav, ki sta imeli ob širših ciljih seveda tudi čisto svoje interese, pričakuje veliko večje razumevanje za Slovence kot od drugih mednarodnopravno priznanih subjektov. To je upravičeno le v kontekstu poteka 1. svetovne vojne, poprej pa ne. N. P. Pašić je namreč šele z deklaracijo ob sestavi nacionalne (koncentracijske) vlade v Nišu decembra 1914 razglasil za vojni cilj Srbije osvoboditev ne samo svojih rojakov, ampak vseh Južnih Slovanov habsburške monarhije; tedaj je kraljevina Karadjordjevićev tudi v smeri zahoda dokončno prešla nacionalni Rubikon (pri prodiranju na jug in vzhod ga je prestopila s potrpežljivo politiko M. Đ. Milovanovića že pred 1. balkansko vojno). Rusija je s takšnim ciljem uradno soglašala leta 1917, po strmoglavljenju režima imperatorja Nikolaja II., tj. v obdobju začasne vlade, ko sta resor za zunanje zadeve vodila P. N. Miljukov in M. I. Tereščenko. Če se uradni Beograd in Sankt Peterburg/Petrograd nista vedno menila za Slovence, to ni nujno škodovalo njunim vitalnim interesom; dejansko prav Lipuščkova knjiga jasno pokaže, da jima je takšno ravnanje odnose z Italijo zgolj olajševalo. Tu pa se pokaže nekaj drugega, bistvenejšega – velikanski pomen državnopravno priznane suverenosti naroda, ki s svojo državo sploh dobi možnost, da se na sejmu sveta predstavlja in zastopa sam.
Nezavidljiv slovenski položaj po 1. svetovni vojni je bil v veliki meri posledica sklenitve londonskega pakta. Najbolj brutalno realistični duhovi – kakor M. Brezigar – s tem, da bi skupna nacionalna država (zahodnih) Južnih Slovanov lahko zajela tudi Avstrijsko-Ilirsko Primorje, že 1918 niso računali. Ni pa res, da je za vse polomije, ki so Slovence pahnile v položaj evropskih Kurdov, kriv le zloglasni dogovor med antantnimi silami in Italijo aprila 1915. Vsaj F. S. Nitti je bil 1919 kot predsednik vlade v Rimu pripravljen skleniti sporazum na precej drugačnih osnovah, kot jih je dajal londonski pakt. Jugoslovanska diplomacija te priložnosti ni izkoristila – kar ji je po vsej pravici očital I. Šušteršič, ki ga Lipušček gotovo prehitro odpravlja kot osrednjo osebnost zatohlega in provincialnega kroga katoliških prvakov (str. 279). Takšna oznaka je izraz predsodkov, ne analitičnega preučevanja preteklosti. Šušteršič je med 1. svetovno vojno aktivno deloval v okviru Internacionalne katoliške unije, katere duša je bil M. Erzberger, ki se je proslavil kot eden najdoslednejših kritikov oboroženega obračuna med centralnimi in antantnimi silami, pozneje pa je bil verjetno najtrdnejši steber Nemške republike. Zdi se, da je tudi zato »nekronani vojvoda kranjski« v slovensko-hrvaško-srbski državi videl samo eno od možnosti za rešitev svojega naroda; vsekakor pa je bil njegov pogled vsaj tako širok kot tisti H. Tume (ki v Lipuščkovi študiji ni deležen očitka zaplankanosti, čeprav je celo po razglasitvi Wilsonovih 14 točk, 4 načel in 5 pogojev povsem nerealistično miselno vztrajal pri ohranitvi enotnega srednjeevropskega okvira).
Več vprašanj kot odgovorov
Knjiga Sacro egoismo poraja mnogo več vprašanj, kakor ponuja odgovorov. Kot takšna je slovenskemu prostoru, ki mu usodno manjka razgledov onstran periferije kranjske klobase, potrebna, in to ne le v zgodovinski perspektivi. Koristna je tudi kot vzpodbuda za nadaljnja raziskovanja in premisleke. Lipuščkova študija je nadvse prepričljiv zagovor potrebnosti vrhunske diplomacije: naj so se iz Italije tuji politiki in državniki še tako norčevali – med krilaticami, ki so krožile o njej, je bila menda najbolj zlobna tista, da je država na Apeninskem polotoku podobna dunajskemu zrezku: bolj ko jo tolčeš, večja je –, so zunanji ministri, poslaniki in emisarji rimske vlade vedno briljantno opravili svoje delo. Če se mali generali savojske armade v veliki vojni 1915–1918 niso najbolje znašli, so se njihovi kolegi v frakih tako, da bi se bolje ne mogli. Tudi pozneje so bili italijanski diplomati vrhunski. V primeru Trsta in Gorice so kljub zločinskim ambicijam in ekshibicijam Benita Mussolinija – človeka, ki je razglasil, da ima vedno prav – uspeli ubraniti celo ključne postavke londonskega pakta iz aprila 1915. Seveda jim je pri tem precej pomagala nehotena pomoč togega komunističnega ideologa E. Kardelja, ki ni znal izkoristiti odmika uradnega Beograda od politike približevanja silam osi 27. marca 1941 (celo A. Bebler ni mogel povsem prezreti nediplomatskih napak desne roke maršala Tita in je v svojih spominskih pričevanjih namignil, da so bile zahodne velesile 1946–1947 pripravljene na večje razumevanje jugoslovanskih zahtev, kot pa jim ga je bilo nazadnje treba pokazati; o tem mu je pripovedoval vplivni gaullist M. Couve de Murville).
Na kratko: kdor se uči diplomacijo, naj se jo pri Italijanih – ne sicer izključno in ne v vsem, v mnogočem, zlasti v sklepanju zavezništev, ki so bolj stvar interesov kot prijateljstev, pa. Če je Slovenec, ima človek za to še posebej dobre in pametne razloge. Knez Bismarck, okoli katerega se je vrtela vsa Evropa, ni po naključju imel za svojega največjega sodobnika piemontskega grofa Cavourja, ki je s smešno majhno vojsko dosegel zedinjenje domovine, tj. cilj, za katerega se je on moral mučiti z najboljšo armado na svetu.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
