Nič več samoumevna ljubezen
Carmen L. Oven: Sprehajalka Gospodovega psa. Mladinska knjiga (Zbirka Prvenci), Ljubljana 2012, 173 str., 22,95 €
29. 07. 2012
Iz knjige Carmen L. Oven Sprehajalka Gospodovega psa veje močan duh potopisnega. Avtorica, za katero je očitno, da je stopila iz lastne kože in privzela tretjeosebno karakterizacijo pod imenom Mila, je v ospredju in se levi v rahločutno opazovalko okolja, v katerem se je znašla s svojim partnerjem Danetom. Mila (ne vedoč) nosi otroka, medtem ko Dane korespondira z odsotno, pa vendarle prisotno ljubeznijo onstran. »Ob njem ji je telo gorelo, ne da bi netila iskre. Njuna živost je trajala, dokler se skozi tedne njegova radoživa spontanost ni začela leviti v stalna odhajanja, Milina divjost v nemir, njuna naveza pa v suženjstvo«, zapiše pisateljica na samem začetku. Poleg Daneta in Mile ter seveda njunega razhajanja na Svileni poti, je tretji lik v tej knjigi pokrajina, skozi katero par potuje, torej čez Turčijo v Iran in potem Mila v lastni režiji še v Egipt.
Pripoved se kljub psihološkim rezom zelo konkretno oprijema dogodkov, krajev in ljudi na poti. Tisto, kar knjigo rešuje pred fragmentarnostjo, je inovativno podobje, predvsem pa plazovi emocionalnega dogajanja med Milo in Danetom. Na trenutke si želimo, da bi pobudo prevzel »krivec« tega razpadajočega razmerja, čeprav potem zgodba verjetno ne bi bila tako osredotočena sama nase in celo poduhovljena. V prvem planu Carmen L. Oven je namreč predvsem popotno izkustvo in posledično tudi duhovna rast. Od tod naslov knjige – Sprehajalka Gospodovega psa. Osrednja junakinja dolgo časa ne razume, za kaj pri tej misli pravzaprav gre, toda potem vendarle doživi razsvetljenje – postani sprehajalka tistega, kar nosiš v sebi, zapiše Iranka Mili v posvetilu, torej sprehajalka jaza, ki ni zmeraj le zvesti pes.
Avtorici prvenca se pozna, da je strastna bralka sufijskih mistikov, če ni celoten smisel tega potovanja motiviran z željo priti v mesto pesnika Hafisa. Za Milo odtujevanje od nekdanjega ljubimca pomeni pot sprejemanja in odpuščanja. Skozi duhovno ogrodje, ki lepi knjigo in jo dela kompaktno, mestoma zasvetijo tenkočutna avtoričina opažanja o deželah in ljudeh, ki jih z Danetom srečujeta na poti. Čeprav je samoosredotočena ali pa morda ravno zaradi tega, je hkrati tudi tenkočutna prisluškovalka drugim kulturam. Carmen L. Oven se s tem ne vpisuje le v tradicijo slovenskega potopisnega pisanja, temveč hkrati pritrjuje vsem tistim, ki sugerirajo, da ženske popotnice lažje prodirajo v druge kulture in zato tudi ustvarjajo bolj avtentična poročila, zapiske itn.
»Prvenec Carmen L. Oven je pravzaprav knjiga o drugačnih, ne več samoumevnih vlogah žensk in moških, torej knjiga o nič več samoumevni ljubezni.«
Čeprav je prvenec Carmen L. Oven tekoče branje, ob vseh detajlih, z določeno mero pristnosti, pa bi knjiga vseeno lahko imela več strukturnih poudarkov. Celota stoji na enem liku, torej na Mili, medtem ko Dane komaj spregovori. Njegova perspektiva je nejasna – zakaj potuje z Milo, če ljubi drugo itn. Zdi se sicer, da se pisateljica zaveda enoglasja v svojem delu in da tudi zaradi tega ustvari čustveno tako razslojen lik. Toda s tem ko nameni celoten prostor Mili, ga odreče drugim. Proti koncu pisateljica zmanjša razdaljo med sedanjostjo, v kateri je Mila skupaj z Ahmedom, beduinskim posvojencem, ki ljubi konje in morda nikoli ni obstajal, in preteklostjo, v kateri sta razhajajoča ljubimca, vendar tudi ta strukturni poseg zopet razreši predvsem Milino psihologijo.
Ravno ob izbrisu Danetove sledi in postavljanju Ahmeda na njegovo sled – izris nežnega Ahmeda sugerira vse tisto, česar Dane nikoli ni znal ubesediti –, se zavemo, da je zreli prvenec Carmen L. Oven pravzaprav knjiga o drugačnih, ne več samoumevnih vlogah žensk in moških, torej knjiga o nič več samoumevni ljubezni.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
