Kako se je Nasa ustrelila v nogo in pri tem ranila znanost
15. 12. 2010
Začelo se je 29. novembra, ko je ameriška vesoljska agencija Nasa na svoji spletni strani objavila sporočilo, da bo 2. decembra tiskovna konferenca, na kateri bo pet raziskovalcev spregovorilo o »astrobiološkem odkritju, ki bo vplivalo na iskanje dokazov za obstoj življenja zunaj Zemlje«. Do četrtka, ko vsak teden izide ugledna ameriška revija Science, je za vse, ki so sodelovali pri raziskavi in pisanju članka, veljala prepoved komuniciranja z mediji. Novinarji so klicali astrobiologe in kozmologe, ki so skupaj z njimi ugibali, na katerem planetu bi utegnili odkriti določene oblike življenja. Usul se je plaz, ki je ob aferi WikiLeaks tri dni zaposloval večino medijev.
V četrtek smo izvedeli, da imajo Nasini astrobiologi v laboratoriju nenavadno bakterijo, ki so jo prinesli iz kalifornijskega jezera Mono in lahko namesto fosforja za gradnjo svojih molekul uporablja arzen. Znanstveniki, med katerimi je izstopala Felisa Wolfe Simon, ki je raziskavo vodila in je tudi prvopodpisana pod članek, so precej zbeganim novinarjem z velikim navdušenjem opisovali, kako bo treba šestim elementom (ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo), ki so osnovni gradniki življenja na Zemlji, po novem dodati še arzen. Felisina govorica telesa in njeno vzneseno govorjenje, na trenutke podobno nastopu kakšne vnete amaterske gledališke igralke, sta kazala, kako mlada znanstvenica uživa v soju medijskih žarometov. V enem izmed odgovorov na novinarska vprašanja je dejala, da ne želi razkriti prav vsega, saj že pripravlja drugi članek, ki bo razkril nove podrobnosti tega neverjetnega organizma. Zdelo se je, da se mladi astrobiologinji kariera neustavljivo odpira kar pred našimi očmi.
Medtem ko so tehnični uredniki umikali ilustracije zunajzemeljskih bitij, novinarji pa so skušali bralcem pojasniti pomen izjemnega odkritja, so se na nekaterih blogih že začeli pojavljati prvi dvomi. Najprej so se spravili nad ugotovitev Nasine astrobiologinje Pamele Conrad, da jim bo ta nenavadna bakterija, ki so jo poimenovali GFAJ-1 (menda pomeni kratica kar poziv, naj ambiciozni raziskovalki vendarle zagotovijo službo: Give Felisa A Job), pomagala pri iskanju življenja v vesolju.
Povedali smo že, da so bakterije iz kalifornijskega jezera Mono prenesli v Nasin laboratorij. Tam so jim postopoma odvzemali fosfor in dodajali arzen. Organizme so prisilili, da so živeli in se razmnoževali z vse manj fosforja in vse več arzena, dokler jim ni uspelo vzgojiti serije, ki se je razmnoževala kljub temu, da bakterije niso imele na voljo skoraj nič fosforja, česar ne zmore noben drug znani organizem na tem planetu. Pri tem moramo upoštevati, da se ta organizem ni sam odločil za zamenjavo fosforja z arzenom, ampak so ga z njim »posilili«, četudi mu fosfor precej bolj ustreza. Ustvarjanje takega organizma v laboratoriju je navzlic temu znanstveni dosežek, pravijo vsi strokovnjaki, vključno s tistimi, ki članek kritizirajo. Poleg pripomb k metodologiji tudi ni povsem jasno, kako je z njegovo DNK. Kritiki namreč domnevajo, da ogrodje DNK ni zgrajeno iz arzena, temveč je z njim le kontaminirano. To pojasnjujejo z dejstvom, da bi tak DNK v vodi razpadel že po desetih minutah. Gre torej za organizem, ki pred nas postavlja več vprašanj kot odgovorov.
Znanstvenike je najprej razjezilo, da so morali za dostop do članka v reviji Science prva dva dneva plačati, saj je navadno do člankov z izjemnimi odkritji dostop prost. Pred dobrim letom je tako ta revija, ki na spletu brezplačno ponuja večinoma le kratke izvlečke objavljenih člankov, pri člankih o odkritju naše doslej najstarejše prednice Ardi naredila izjemo: vseh enajst člankov v posebni številki je bilo na voljo zastonj. Mikrobiologinja na Univerzi British Columbia dr. Rosemary Redfield je članek kljub temu prebrala že v četrtek. Kritika na njenem blogu (http://rrresearch.blogspot.com/2010/12/arsenic-associated-bacteria-nasas.html), ki jo je objavila dva dni zatem, je bila uničujoča. Raziskovalcem očita pomanjkljiv nadzor pri testiranju laboratorijskih vzorcev, prav tako ima precej pripomb k metodi. Po njenem prepričanju DNK te bakterije ni sestavljena iz arzena, temveč je z njim zgolj – okužena. Sprašuje, ali ni morda Nasa površnih znanstvenikov izkoristila za lastno promocijo. Zdaj pripravlja strokovno utemeljen ugovor, ki ga bo poslala reviji Science. Njena kolegica z Univerze Colorado Shelley Copley je kritiko strnila v en sam stavek: Članek sploh ne bi smel biti objavljen.
Časniki so se z »izjemnim odkritjem« po objavi poročila o Nasini tiskovni konferenci nehali ubadati. Zadeva je za običajnega bralca preveč zapletena, da bi mu jo skušali na dolgo in široko pojasnjevati, kemija in mikrobiologija pa tudi nista redni gostji informativnih programov. Afera WikiLeaks je nedvomno privlačnejša tema. Ugotavljanje pomena raziskave Nasinih znanstvenikov je bilo tako prepuščeno strokovnjakom, ki na spletu objavljajo bloge. Na Naso in njene znanstvenike so naslovili številna vprašanja, ki za zdaj ostajajo brez odgovora. Ameriška vesoljska agencija je le sporočila, da bodo njihovi znanstveniki v zvezi z bakterijo odgovarjali zgolj na vprašanja, objavljena v strokovnih publikacijah. Prav ta vzvišeni odgovor državne agencije daje slutiti, da bi lahko prav Nasa botrovala objavi ne povsem utemeljene znanstvene raziskave in pri tem zlorabila tudi zaposlene raziskovalce.
Poglejmo, kdo so ljudje, ki so prvi opozarjali, da z raziskavo nekaj ni v redu. Carl Zimmer, ki ga je New York Times Book Review proglasil za najboljšega pisca o znanosti, ni znanstvenik. Zato je na svojem blogu (http://www.slate.com/id/2276919/) zbral mnenja dvanajstih uglednih znanstvenikov, ki jih članek v Science ni prepričal. Z druge strani Atlantika so se s pomisleki začeli oglašati astrobiologi (dr. Lewis Dartnell), pisci o znanosti (Ed Yong) in drugi. Pomisleke je že 6. decembra na svojem blogu (http://novebiologije.blogspot.com/) pojasnil tudi dr. Marko Dolinar z ljubljanske fakultete za kemijo. Biolog Alexander Bradley s Harvarda pa je Naso opozoril, da po medijskem viharju, ki ga je sama sprožila, precej pomanjkljive raziskave ne more braniti z izgovorom, da bodo njeni raziskovalci odgovarjali le na ugovore v znanstvenem tisku.
Če z vso silo brcnete v zid, vas bo zid po tretjem Newtonovem zakonu brcnil nazaj. Nekaj podobnega se je zgodilo Nasi. Velika proračunska porabnica je pred odločitvijo o tem, koliko denarja ji bo ameriška administracija namenila za raziskave, nujno potrebovala odmevno odkritje. Če medije polnijo novice o pomembnem odkritju Nasinih znanstvenikov, bodo politiki agenciji kljub finančni krizi lažje odrinili še kakšen milijon. Odkritje »čudežne bakterije« se je zdelo najbolj primerno, zato je Nasa v obvestilu o tiskovni konferenci sama namigovala, da bo govor o nečem, kar bo vplivalo na iskanje dokazov za obstoj življenja v vesolju. Samo konferenco pa je potem pripravila čisto po hollywoodsko.
Felise Wolfe Simon in njene skupine nima smisla obtoževati senzacionalizma. Znanstvenik, ki raziskuje zadevo, za katero se zdi, da utegne postati zelo pomembna, se lahko odloči za objavo članka, četudi raziskave še ni opravil do konca. Navsezadnje tovrstne članke objavljajo številne strokovne revije, včasih tudi tako ugledne, kot je Science, ki z britansko Nature pomeni nekakšen Olimp objav v naravoslovni znanosti. Predvsem pa so recenzenti člankov v obeh revijah najpogosteje vodilni strokovnjaki z vseh področij, tako da v povprečju objavijo le desetino ponujenih člankov. Še posebej skrbno preverijo raziskave, ki prinašajo povsem nova spoznanja, zato se kritiki sprašujejo, kako je mogoče, da so recenzenti članek o čudežni bakteriji sploh spustili v revijo.
Morda se sliši paradoksalno, vendar bi bilo najbolje, če se bo pokazalo, da je šlo pri objavi tega članka le za površnost Nasinih raziskovalcev in za malomarnost recenzentov. Tudi najboljši se od časa do časa ujamejo na limanice, ki jih nastavijo preveč neučakani in ambiciozni raziskovalci. Pri bakteriji, ki se hrani z arzenom, ne gre za prevaro, kot jo je leta 2004 v reviji Science uprizoril južnokorejski znanstvenik Hvang Vu Suk, ki je v članku trdil, da je ustvaril prvo linijo matičnih celic iz kloniranega človeškega embria (pri Nature so, denimo, nasedli goljufiji nemškega fizika Jana Hendika Schöna). Najverjetneje gre za kombinacijo ambiciozne raziskovalke in uspehov željnih šefov Nase.
Če pa bi se izkazalo, da imajo vodilni možje Nase pri Ameriškem združenju za napredek znanosti AAAS (American Association for the Advancement of Science), ki izdaja Science, tolikšno moč, da lahko vplivajo ne le na uredništvo, temveč tudi na recenzente, bi bilo to najslabše. Za znanstvenike, za revijo, za njene recenzente, za znanost sploh. Tudi zato bo zanimivo opazovati, kaj se bo v naslednjih tednih dogajalo z odmevi na članek Nasinih raziskovalcev, kako bo ravnalo uredništvo revije in kako vodstvo Nase. Katerim medijem se bo zdelo vredno nadaljevati zgodbo o članku, ki je bil ob redko videnem Nasinem medijskem spektaklu objavljen v najbolj prestižni ameriški znanstveni reviji kljub površni metodi in pomanjkljivim dokazom. In še nekaj: kaže, da bo treba v prihodnje tudi v znanosti vse bolj upoštevati tako bloge znanstvenikov kot tudi spletne objave piscev o znanosti.
Pogledi, 15. december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Stvarno:
|
komentarjev: 1
01.12.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
