Vesolje je lahko nastalo iz nič. Za knjižno uspešnico o nastanku vesolja pa je potreben ščepec božjega
Hawkingovo zadnjo knjigo, The Grand Design (Veliki načrt), ki jo je napisal skupaj z ameriškim fizikom Leonardom Mlodinowom, so tako tik pred izidom napovedali na celi strani Timesa, naslovnico pa si je zaslužilo sporočilo znanstvenika, da vesolje za rojstvo ni potrebovalo stvarnika. Sijajna iztočnica za goreče ateiste, da tik pred obiskom papeža Ratzingerja na Otoku razglasijo novo zmago znanosti nad vero. Tisti, ki bo Veliki načrt kupil zavoljo stvarnikove vloge pri nastanku vesolja, se bo uštel. Hawking (mimogrede, od leta 1986 je član Papeške akademije znanosti) mu je v knjigi, ki jo je večina kritikov slabo ocenila, namenil dva stavka.
Njegovih kolegov, ki so že večkrat napisali, da je vesolje nastalo brez božje pomoči, pa časniki o tem niso poročali na naslovnicah, je veliko. Eden izmed njih, Paul Davies, je spoštovanega profesorja spomnil, da je že Pierre Simon de Laplace (1749–1827) na Napoleonovo vprašanje, kakšna je vloga Boga v njegovih matematičnih izračunih o nastanku vesolja, odgovoril: »Jaz ne potrebujem te hipoteze.« V knjigi Zlatolaskina uganka – Vesolje po meri človeka, ki jo je letos izdala založba Modrijan, Davies razumljivo pojasni vsaj tri znanstvene hipoteze, zakaj je vesolje primerno za življenje.
Astronomi se večinoma strinjajo, da je naše vesolje nastalo pred približno 13,7 milijarde let z velikim pokom. Običajni ljudje bi seveda želeli izvedeti, kaj je bilo tisto, kar ga je sprožilo. Paul Davies ima jasen odgovor: nič. Zato, ker časa pred velikim pokom sploh ni bilo.
Človek bi bil lahko očaran nad to mislijo, če do teh spoznanj ne bi prišel sveti Avguštin že v 5. stoletju. Le da je namesto velikega poka postavil Boga, ki da je vesolje ustvaril hkrati s časom. Prazna večnost, v kateri bi se nenadoma pojavila materija, ni obstajala. Ne za svetega Avguština ne za sodobne fizike. Vendar se človek kljub temu sprašuje, od kod prihajajo vsi ti bistroumni zakoni, podprti z obilnimi matematičnimi dokazi, ki pravijo, da se je vesolje pojavilo iz nič?
Če je skušala religija podati prvo sistematično razlago vesolja, ni presenetljivo, da je ta poskus znanosti (seveda precej pozneje) precej bolje uspel. Religija je tako že pred časom izgubila bitko povsod, kjer so znanstvene razlage prišle v konflikt z verskimi, je prepričan Davies. To še ne pomeni, da je znanost odgovorila na vsa vprašanja. Kdo je torej fizikalne zakone vtisnil kot nekakšen pečat ob rojstvu vesolja, če za to ne potrebujemo Boga, kot pravi Hawking?
Oče teorije o kvarkih Murray Gell-Mann ima za to pripravljeno analogijo: Če se življenje lahko pojavi iz zakonov fizike in naključij, se razum prav tako lahko pojavi iz nevrobiologije, tako da nam ni treba predpostavljati dodatnih mehanizmov in skritih vzrokov. Če se bo človeški razum razvil do te mere, da bo lahko spoznal vse zakone narave, bo skrivnost razkrita.
Štiri osnovne fizikalne sile (močna in šibka jedrska sila, gravitacija in elektromagnetizem) so vse povezane z obstojem življenja. Že neznatna sprememba katere koli od njih bi bila dovolj, da bi vesolje postalo neprimerno za življenje. Zato se zdi vprašanje, ali niso nemara nekatere zakonitosti narave, ki jih je človek povzdignil v fizikalne zakone, le nekakšni zamrznjeni ostanki iz časa, ko je nastalo vesolje, logično.
»Če drži moja teza, da sta življenje in razum osnovni lastnosti vesolja, lahko pričakujemo, da sta v vesolju zelo razširjena, podobno kot druge osnovne strukture (galaksije, zvezde, atomi). Če pa je življenje na Zemlji neke vrste čudaški kemični odpadek, ki ni posledica nobenih globljih načel, temveč neverjetnega zaporedja dogodkov, potem je bržkone omejeno na osončje. Možna sta dva preizkusa trditve, da je življenje osnoven, pomemben in univerzalen fenomen. Prvi je iskanje drugih življenjskih oblik v vesolju, ki so nastale neodvisno od življenja na Zemlji. Drug način pa je iskanje dokazov, da se je življenje na Zemlji začelo več kot enkrat: morda se nekje v Zemljini biosferi še vedno razcveta kaka alternativna oblika mikrobov. Če bi prišlo do katerega od omenjenih odkritij, bi to kazalo, da je življenje nekako vgrajeno v naravo vesolja,« razmišlja Davies, ki je tudi vodja ene od raziskovalnih skupin pri organizaciji SETI (Search for Extra-Terrestrial Intelligence), kjer skušajo vzpostaviti komunikacijo z zunajzemeljsko inteligenco.
Angleški fizik Brandon Carter se je pred skoraj štiridesetimi leti prvi med fiziki lotil nenavadnih »naključij« v vesolju. Za to je uporabil metodo, ki ji filozofi pravijo analiza v nasprotju z dejstvi. Kaj bi se zgodilo, če bi bili fizikalni zakoni le malce drugačni, kot so? Njegovi izračuni so pokazali, da življenja ne bi bilo in vesolja ne bi nihče opazoval. Srečno naključje, da se je v tako urejenem vesolju lahko razvil človek kot opazovalec, je imenoval antropično načelo.
Tudi John Wheeler, ki mu je Davies posvetil Zlatolaskino uganko, je prepričan, da lahko vesolje ustrezno pojasnita predvsem kvantna mehanika in obvezni opazovalec. Ta postane soudeleženec pri oblikovanju fizične stvarnosti. Dobil je možnost, da zdaj in v prihodnosti oblikuje naravo fizičnega sveta celo v preteklosti, vključno z davno preteklostjo, ko opazovalci še niso obstajali. Ta radikalna ideja daje življenju in umu kreativno vlogo v fiziki in ju naredi za nujen del kozmološke zgodbe. Linearno logično zaporedje vesolje – življenje – razum bi morali po Wheelerjevem prepričanju skleniti v zanko vesolje – življenje – razum – vesolje. Tako vesolje razloži opazovalce in opazovalci razložijo vesolje. Pri čemer opazovalci niso nujno le ljudje, pač pa so to katera koli razumska bitja v vesolju.
Paul Davies nam po temeljitih in precej poljudnih opisih zapletenih fizikalnih pojmov ponudi tri znanstvene razlage, zakaj je vesolje primerno za življenje: srečno naključje, izbor opazovalca v okviru teorije o mnogoterem vesolju in lastno zavedanje, ki ga je vesolje načrtovalo s kvantnim mehanizmom vzvratne vzročnosti ali kakega drugega še neodkritega mehanizma. Prvi dve ne odgovarjata na pomembno vprašanje, zakaj vesolje obstaja, ker vsebujeta nerazložljivo začetno točko, ki jo Davies ironično imenuje lebdeča superželva, in jo je treba vzeti kot dano. Tako se zdi, da lahko le ideja o samoustvarjalnem vesolju preseže vprašanje, zakaj je vesolje primerno za življenje in pojasni, zakaj sploh je.
Tudi če ne poznamo dovolj matematike in fizike, da bi razumeli vesolje, lahko na koncu sprejmemo Daviesovo optimistično načelo: življenje bo preživelo, se razširilo po vesolju in pridobilo še več znanja o delovanju narave. Če bo šlo vse po sreči, se lahko celo zgodi, da nas bo to v prihodnosti privedlo do popolnega samorazumevanja. »Zdi se očitno, da se vesolje ne more ustvariti in razložiti, ne da bi se razumelo. Če vesolje teče na bistroumni kozmični kodi in če obstoj kode pripišemo samokonsistentni, samorazlagalni zanki, mora biti stanje vesolja na neki točki njegove evolucije enako bistroumno, kot so zakoni, na katerih sloni.«
Seveda se lahko pokaže, da so vsi znanstveni pristopi, ki jih je Davies opisal in pojasnil v knjigi, nezadovoljivi. Ko jih znova pregleduje, se celo njemu zdijo na trenutke smešni in brezupno neprimerni. To ga pahne v črnogledo slutnjo, da smo prišli do točke temeljne brezizhodnosti, ki je posledica omejenosti človeškega uma. »Prastara vprašanja o obstoju lahko izhlapijo, izpostavljena le omamnim razmišljanjem bioloških bitij, ujetih v mentalne prisilne jopiče, podedovane po evolucijskih klofutah. Vse okrasje bogov in zakonov, prostora, časa in snovi, namena in načrta, racionalnosti in absurdnosti, pomena in skrivnosti lahko pomete in zamenja presenetljivo odkritje, o katerem sploh še ne sanjamo.«
Pogledi, 22. september 2010