Peklensko popotovanje
Draga, počakaj, sem na poti (Due Date). Režija Todd Phillips. ZDA, 2010, 95 min., Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš.
15. 12. 2010
Todd Phillips je tisti ameriški režiser, ki je lani poskrbel za enega najbolj množičnih krohotov filmske sezone. Verjetno se še spomnite Prekrokane noči (The Hangover, 2009), zgodbe o štirih mandeljcih, ki na fantovščini v Las Vegasu izgubijo ženina, v postžurerskem deliriju pa spomin. Ko se dan pred poroko zbudijo, razmetani po tleh huronsko razsute hotelske sobe, ni nikomur jasno, kje je eden izmed njih izgubil zob, kaj počne v kopalnici tiger in čigav je dojenček v omari. In kar je najhuje – nikomur se ne sanja, kam je izginil ženin, ki ga je treba še isti dan dostaviti na poroko, po možnosti v enem kosu.
»Dovolj zabavno za preganjanje dolgčasa, a brez presežka.«
Draga, počakaj, sem na poti (Due Date) je precej manj dodelana in precej bolj povprečna smejalka, ki se trudi ujeti zadnji val navdušenja nad predhodnim hitom. Phillips je ohranil osnovno temo moškega »bondanja« (tokrat ne le v horizontalni, ampak celo v vertikalni smeri, z umrlimi očeti in nerojenimi sinovi) in glavno maskoto Prekrokane noči, Zacha Galifianakisa, ekscentričnega stand-up komika v vlogi žolčastega, aseksualnega, boleče naivnega Ethana, medvedkastega bradača nedoločljive starosti, spolne orientacije in inteligenčnega kvocienta. Idiotskega, a dobronamernega škodljivca s slabo trajno in prebliski genialnosti, ki vedno poskrbi, da gre vse narobe. Ethan ima avto, njegov novi znanec Peter (Robert Downey, Jr.), nervozni arhitekt brez denarnice in brez prevoza, pa se mora v kratkem času prebiti na drug konec celine, da ne bi zamudil rojstva svojega prvorojenca.
Nadaljevanje je predvidljivo: popolnoma nekompatibilna lika se na poti vzajemno živcirata in zapletata v vse mogoče neumnosti, dokler na koncu ne prispeta srečna in pobratena na cilj. Na oguljeni matrici visi precej postanih štosov (naj omenim samo akrobatiko s pepelom pokojnega očeta, ki ga Ethan za potovanje priročno zapakira v prazno pločevinko za kavo – je sploh kdo podvomil, da se bo nesrečni oče prej ko slej znašel najprej v avtomatu za kavo in nato še v skodelici svojega sina?), med katerimi pa se najde tudi kakšen preblisk zares dobre komike – sicer zelo ostre, črne, mejno prebavljive komike, ki ni za vsak želodec, a vas vsaj osupne, če že ne dobro nasmeje.
Prekrokana noč je bila divja, absurdna, moralno oporečna in anarhična, pa tudi sveža, večplastna in zelo precizno tempirana. Z vsakim novim razkritim indicem se je rešitev zdela le še korak dlje in situacija le še bolj zapletena. Ni bila le nadzabavna komedija, ampak tudi zagonetna detektivka. Draga, počakaj, sem na poti ni ne eno ne drugo, je le povprečno smešen in ne preveč izviren film ceste, katerega največji adut sta glavna igralca, ki svoj del posla opravita dostojno, čeprav se bomo celo Galifianakisa naveličali, če ga bomo gledali v vedno istih vlogah. Dovolj zabavno za preganjanje dolgčasa, a brez presežka. Morda bo mlačen vtis popravila Prekrokana noč 2, ki naj bi na spored prišla že prihodnjo pomlad.
(Kritika je bila objavljen v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
