Poslovni diskurz in akademska kultura
Foto: Jože Suhadolnik
20. 10. 2010
Magnifice rector, doctissimi collegae, dilectissimi commilitones, ductores huius ratis quae est nostra civitas.
Ta nagovor je mišljen brez ironije, pa tudi brez starosvetnega klečeplazenja. Mišljen je kot poklon tradiciji. Tako kot znanosti noben državni akt ne bo razvrednotil v dobičkonosno »inovativnost«, tradicije akademskih disciplin nihče ne more diskvalificirati v »branjenje statusa quo«. Če je treba, zavestno sprejmem vlogo dinozavra in »raziskovalca neuspelih kultur«.
»Drznost« in »družba znanja« sta promocijska slogana. Nič posebno pohujšljivega: brez tega v politiki ne gre. Celo naše združenje si je z naslovom prireditve prilastilo delček marketinške inspiracije. Sploh ne mislim, da slovensko visoko šolstvo in raziskovanje ne potrebujeta drznih novosti. Skrbi me nekaj čisto drugega. Nasproti drznosti obstaja strah – strah, da bodo vladne strategije že obstoječim pojavom lokalne samovolje dale institucionalno podlago. Da bodo napovedane drzne novosti predvsem legalizirale staro pre-drznost.
Univerzo na Primorskem in njeno Fakulteto za humanistične študije razumem kot laboratorij akademskega kapitalizma. Ta je nekatere evropske univerze že pripeljal na rob uničenja. Vendar koprske prakse, od razprodaje fantomskih diplom na fakulteti za menedžment do omejevanja ustavnih in celo temeljnih človekovih pravic na Fakulteti za humanistične študije, nekoliko presegajo pojave, ki bi jih utegnili pripisati gibanju vremenskih front. Toda o tem pozneje.
V vladnih dokumentih akademska avtonomija pomeni avtonomijo univerze kot institucije. Vse lepo in prav, dokler se država izmika vlogi prosvetljenega vladarja in univerzi odreka očetovsko skrbništvo. Toda ali je to sploh res? NAKVIS, državni organ s skoraj neomejeno močjo v visokem šolstvu, je nova iznajdba. Uradniki Gospodarske zbornice nikdar doslej niso žugali fizikom in hetitologom, češ da jim »ni do posla«, zdaj pa taki ljudje kot člani Sveta za znanost in tehnologijo smelo načrtujejo naš intelektualni razvoj.
Koliko pa je država na življenje univerze vplivala doslej? Zadnja leta izključno z uredbo o financiranju, pa še tu samo z namigom, da je treba na javne stroške podeliti čim več diplom. Država ni spodbujala privatizacije v obliki samoplačniškega izrednega študija, ampak jo je samo dopuščala. Prav tako ni zapovedovala imperializma množičnih in komercialno privlačnih študijev. Toda nekateri univerzitetniki so to nespodobno državno spodbudo vzeli resno in jo ponotranjili. Koprska fakulteta za menedžment je samo najbolj spektakularen primer, v resnici pa je razprodaja univerzitetnih listin, z doktorati vred, del naše vsakdanjosti. Zato sprejemam ministrov izziv, ko nas pogosto sprašuje, ali je univerza sposobna za avtonomijo. Da je sposobna, je vsekakor dokazala. Pa je dokazala tudi, da je avtonomije vredna?
Še spomladi sem se spokojno ukvarjal z recepcijo latinske poezije v francoskem neoklasicizmu. Zdaj so moj hobi sistemi financiranja visokega šolstva. Naj na kratko pojasnim, kako to deluje pri nas. Vse je odvisno od števila vpisanih študentov in izdanih diplom. Študenti so kratko malo konvertibilna valuta. Nekateri univerzitetni uradniki celo mislijo, da je mogoče delovno obveznost enačiti s številom študentskih glav. Najočitnejša posledica je degradacija študija. Ne edina. Na fakulteti, na kateri delujem, je ta finančna ureditev usmerjala tudi prenovo programov. Oddelki so drug v drugem prepoznali tekmece za delež študentske črede in – z redkimi izjemami – sestavili ozko specializirane programe z minimalnimi 5 odstotki zunanje izbirnosti. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani je ta hip samo še ohlapna in ne najbolj prijateljska konfederacija oddelkov; celo znotraj oddelkov poteka besen boj za pedagoške ure. Velik del krivde za to nesmiselno tekmo je mogoče prevaliti na državo. Del tudi na tradicionalni fevdalizem strok, ki ga je Bologna okronala z idejo o univerzi kot proizvajalki človeškega kapitala za trg dela. Vendar to še ni vse. Kmalu finančna stiska, bodisi realna bodisi nedokazana (nedokazana zato, ker se vedno najdejo desettisoči evrov za promocijo in reprezentanco, od majic in kulijev do neokusnih spektaklov z Mariem Galuničem in študentkami, preoblečenimi v hostese), postane izgovor za ideološke posege v sestav disciplin in vsebino našega dela. Tarče teh posegov so po moji vednosti in izkušnji tri: nekoristna teorija, neubogljivost in ukvarjanje s starinami.
»Racionalizacija« je na ljubljanski filozofski fakulteti v zraku že nekaj časa. Izbirnost, morda edino kolateralno korist bolonjskih reform, bi najraje kar odpravili. Še prej »neuporabne« študije, kot je klasična filologija. Ker so pričakovani prihranki neznatni in ker finančno stanje baje ni kritično, razumno sklepam, da gre za ideološki pohod utilitarizma in komercializacije. Upam, da se motim in da je moj dekan z napovedjo zmerne »profanizacije in prostitucije« mislil čisto nekaj drugega.
Moja situacija je eksemplarična. Naj se sliši še tako protislovno, toda s temi nespodobnimi navedki najbrž krnim poslovni ugled svojega vodstva, ki si po svojih najboljših močeh prizadeva za nove tržne vire. Seveda samo v primeru, če univerza ni več skupnost profesorjev in študentov, temveč podjetje; če avtonomija ne pomeni več svobode poučevanja in znanstvenega ustvarjanja, temveč varovanje poslovnega uspeha in ugleda menedžerjev.
Koprska FHŠ je zgled, ki vleče. Letos poleti sta dekana ljubljanske in mariborske filozofske fakultete brez vidnega motiva poslala pismo podpore rektorju Univerze na Primorskem dr. Radu Bohincu. Krčenje prostora humanistike v Kopru sta označila kot »ustrezen odgovor na trenutno finančno stanje«, odpuščanje kot »kar najmanj bolečo« rešitev, »javno oglašanje« odpuščenih pa kot »neustrezno«, z argumentacijo, da so iz samo »ekonomskega« naredili »politični problem«. Iz tega besedila diha čudna birokratska neobčutljivost. Zame je to strašljiv in nezaslišan novum. Ne samo zato, ker gre za skupno stališče dveh največjih humanističnih fakultet, ampak zato, ker je ta dogodek čez poletje preobrazil javno podobo slovenske humanistike. Revščina, ki vlada v slovenskem visokem šolstvu in znanosti, kajpak ni »zgolj ekonomski«, ampak eminentno političen problem. Že mogoče, da dekana tega ne razumeta, toda če se že javno oglašata, naj se oglašata ustrezneje: morda z javno izjavo, da se ne odrečeta niti enemu delovnemu mestu in da zahtevata dodatna sredstva za peti letnik. Zarotniška srečanja akademskih poslovodij, ki javno utišujejo odpuščene kolege, so neposreden dokaz, da »racionalizacija« ni ekonomski, temveč politični ukrep. Ne nuja, temveč vrednota. Racionalizacija je – onkraj ekonomske dialektike med dobičkom in stroškom – orodje ideološke represije. To je bilo očitno že spomladi, zdaj pa so maske padle: redni profesor Braco Rotar je pred kratkim dobil opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja, ker je podpisal neko peticijo.
Če je to institucionalna avtonomija univerz, potem natančno vem, česa nočem. Korporativno upravo že imamo, in to mimo statutov in pravil. Imamo tudi omejevanje akademske svobode, celo temeljne pravice do svobode izražanja. Policijske ure še nimamo, objavljen pa je bil javni razglas o neustreznosti javnega oglašanja, in to kljub prepovedi plakatiranja v prostorih Filozofske fakultete.
Dovolj bridkega duhovičenja. V resnici sem ogorčen in me je za univerzo sram. Oxfordska univerza izdaja časopis, ki je med drugim namenjen kritični javni diskusiji o delovanju univerze. Ta publikacija je bila ob razpravah o centralizaciji in omejitvi vloge kolidžev pred nekaj leti zelo nespoštljivo kritična do vicekanclerja, ki je vodil poskus reforme. Nikomur ni prišlo na kraj pameti, da bi sumničavo oprezal za kritiki in njihove konstruktivne diskusije označeval kot »nepooblaščene kavarniške razprave«.
Moja teza je preprosta: notranja avtonomija univerze kot akademske skupnosti izhaja bolj iz tradicije kot iz statutov in pravilnikov. Prostor javne univerze pravno ni zelo natančno reguliran; kolegialnost ni pravna, temveč je etična kategorija. Zato so birokrati po definiciji neakademski ljudje. Toda v akademskem prostoru je ravno zaradi njegove tradicionalne ohlapnosti veliko priložnosti za vzpostavitev pollegalnih razmerij moči, za vsakovrstne pritiske, za klientelizem, za mobing. Več priložnosti kot pa v strože reguliranem poslovnem svetu. Profesor Rotar je poleti o tem napisal: »Dekana sta priskočila na pomoč dekanji FHŠ pri ustrahovanju odslovljenih delavcev, kar kaže vsaj to, kakšen odnos imata do kolegov na svojih institucijah. Pravzaprav gre za žuganje tem kolegom, kakor da bi g. Ivan Zidar podpiral go. Hildo Tovšak pri goljufanju in zatiranju njenih delavcev (pa je ni) in s tem grozil zaposlenim v svojem podjetju.«
Kot bi jo, pa je ni. Dekani slovenskih univerz pa medtem že prisluškujejo pogovorom v okoliških kavarnah in jih kot zgled nespodobnega vedenja prebirajo na sejah senata. Kolegi poslušajo in se prav po šentflorjansko zgražajo. Zame je škandal govorjenje o »profanizaciji in prostituciji«. Za večino je škandal, da se jaz nad tem javno zgražam.
Še ena komaj verjetna anekdota. Zgodaj poleti sem pohod »racionalizacije« na svoji fakulteti ustavil tako, da sem opozoril na nespoštovanje sklepa prejšnje seje senata. Ker sem pobudo sočlanom senata posredoval po elektronski pošti (sic!) in je »začela krožiti« (sic!), sem bil javno obtožen »revolveraškega hujskanja«.
Če je to pranje umazanega perila, potem je perilo vsaj res zelo umazano. Ali pa sem preveč zadrt, da sem v neslanih grožnjah z najstarejšo obrtjo in strelnim orožjem zaznal prefinjen smisel za humor? Doslej sem bil staromodno prepričan, da k humanistiki sodi, če že ne kultivirana človečnost (humanitas) in socialna občutljivost, vsaj nekaj bontona. Zdaj pa mi ne preostane veliko drugega, kot da se namesto za akademsko avtonomijo in svobodo zavzamem vsaj za poslovno etiko.
Pogledi, 20. oktober 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
