Dave Eggers: Ocean ustvarjalnega miru
14. 07. 2010
Kdo je ameriški pisatelj, scenarist, aktivist, urednik, založnik in sploh super tip, ki se mu da očitati le to, da se mu ne da ničesar očitati?
Dave Eggers, rojen 12. marca 1970, je imel enaindvajset let, njegov brat Christopher pa osem, ko sta oba njuna starša v razmiku le nekaj mesecev umrla za rakom. Eggers se je odločil, da bo sam skrbel za bratca, pustil je študij novinarstva na University of Illinois, nato pa sta se iz družinskega doma blizu Chicaga skupaj preselila v Berkeley v zvezni državi Kalifornija. Eggers je o njunih preizkušnjah napisal knjigo The Heartbreaking Work of Staggering Genius (Srce parajoče delo opotekajočega se genija), ki je izšla leta 2000 in nemudoma postala ne le velika uspešnica, temveč tudi finalistka izbora za Pulitzerjevo nagrado.
Po tem preboju je Eggers napisal še tri neliterarna dela, tri literarna, skupaj z bratom še nekaj otroških knjig (pod psevdonimom Dr. in Mr. Doris Haggis-on-Whey, ki je že sam zakladnica duhovitih dvoumnosti), pa še dva že posneta filmska scenarija. Poleg tega je ustanovil center, ki otroke uči pisanja in mentorstva in ki je prerastel v mrežo šol po vsej državi, ter založbo McSweeney’s, v kateri deluje kot urednik in poslovni direktor.
Po vsem tem ni bilo nič nenavadnega, da se je Gregory Cowles v svojem blogu Papercuts na spletnih straneh New York Timesa vprašal, kar je verjetno zanimalo vse, ki se ukvarjajo s pisanjem in založništvom: »Je Dave Eggers najbolj zaposlen človek v literaturi?«
Iz kuhinje v trgovino z gusarskimi pripomočki
Po velikem uspehu Srce parajočega dela tako na trgu kot pri kritikih je Eggers leta 2002 svojo (zelo) majhno založbo preselil iz svoje kuhinje v Berkeleyju v znameniti del Mission v bližnjem San Franciscu. Najel je lokal z veliko izložbo ter s svojimi prijatelji pisatelji in učitelji zagnal neprofitno mentorsko, pisateljsko in založniško organizacijo 826 Valencia. Lokalni predpisi so zahtevali, da morajo vsi lokali na tej ulici imeti nekakšno komercialno dejavnost, in Eggers je zato v prednjem prostoru vzpostavil trgovino z gusarskimi pripomočki: lesenimi nogami, črnimi očesnimi prevezami za enooke gusarje, pa z načrti skritih zakladov, kompleti pripomočkov zoper skorbut in podobnim. Čeprav je bilo vse skupaj mišljeno kot šala, je trgovina kmalu začela prinašati dobiček in pokrila tako stroške poslovanja kot osebja.
Ta enkratna organizacija omogoča brezplačno pomoč otrokom od šestega do osemnajstega leta, ki si želijo ali morajo izboljšati svojo sposobnost pisnega izražanja, delajo pa tako s takimi, ki jim angleščina ni prvi jezik, kot s povsem drugačnimi, denimo s takimi, ki bi se želeli lotiti svojega prvega romana. Mentorji so prostovoljci in delajo samo individualno po dve uri na teden. Kmalu so se na 826 Valencia obrnile lokalne šole in organizacijo zaradi pomanjkanja sredstev zaprosile za pomoč pri vodenju šolskih mentorskih programov in glasil. Do danes je ta mreža narastla na več sto šol po vsej državi in deluje v Los Angelesu, New Yorku, Seattlu, Chicagu in Bostonu, imenuje pa se 826 National.
Eggers je za svoje delo z 826 National prejel eno izmed treh nagrad TED za leto 2008 (www.tedprize.org/dave-eggers) za »organiziranje članov skupnosti, da so se osebno vpletli v življenje lokalnih šol«. Denarno nagrado je v celoti doniral mreži. Istega leta ga je Utne Reader, »the best of the alternative press«, vključil med »50 vizionarjev, ki spreminjajo svet«. Leto prej je dobil tudi 250 tisoč dolarjev vredno nagrado fundacije Heinz za »enkratne dosežke posameznikov v umetnosti in humanistiki«. Že leta 2006 pa je prejel tudi nagrado National Book Critics za literaturo za dnevniško-biografski roman What Is the What: The Autobiography of Valentino Achak Deng, v katerem je opisal zgodbo enega izmed 27 tisoč osirotelih sudanskih dečkov, ki je iz svoje rojstne vasi na jugu Sudana prek begunskega taborišča v Keniji prišel v Atlanto. Ta enkratna – in delno kontroverzna (Eggers kot pisec avtentičnega Dengovega pričevanja) – literarna formula se je izkazala za dolgo in čustveno izčrpavajoče, a na koncu za oba izpolnjujoče triletno potovanje.
Pred kratkim je za knjigo Zeitoun dobil tudi nagrado Courage in Media, ki jo podeljuje Svet za ameriško-islamske odnose. Spet gre za stvarno pripoved o nenavadnih izkušnjah priseljenca iz Sirije med divjanjem hurikana Katrina. Februarja pa je časnik Los Angeles Times »pisatelju in založniku« Eggersu kot prvemu podelil svojo novo nagrado Innovators Award za njegovo »vsestransko in navdahnjeno predanost literaturi«.
Kaj in kako piše Eggers?
V svetlem, dinamičnem Srce parajočem delu Eggers pripoveduje izvirno, duhovito in življenje potrjujočo zgodbo o smrti in tem, kaj pomeni biti sirota, z vso jezo, frustracijami, odtujenostjo – a obenem tudi ponovnim odkrivanjem radosti in življenjske sile.
Tako rekoč fanatični metakomentar ima vseskozi kompleksen podtekst, ki je običajna, četudi večinoma neposrečena sestavina postmodernističnega pisanja, vendar ga Eggersu (komaj) uspeva nadzirati, verjetno zaradi smisla za samoironijo in samozavedanje. V svoji obsesivnosti in usmerjenosti navznoter gre včasih nekoliko predaleč – tega marsikateremu pisatelju nismo pripravljeni odpustiti – vendar je to neločljivo povezano z njegovo izkušnjo/zgodbo in je njeno resnično bistvo.
Tudi zato večina njegovega kasnejšega dela kaže trdno odločenost, da se obrne navzven, ven-iz in onkraj samega sebe in svoje lastne perspektive. To je najopazneje v What Is the What, ki je izšel štiri leta kasneje in kjer gre bolj za domiseln žurnalizem kot za roman. To je seveda nujno, kajti le glas, ki je dozorel, vzpostavil distanco in ki zna tako prisluhniti kot razložiti, si lahko upa pripovedovati o številnih ravneh (ne)človeških preizkušenj, kakršne je preživel Valentino Deng.
»Na začetku, ko je bila zgodba zapisana v bolj stvarni tretji osebi, mi je v njej manjkal glas, ki sem ga slišal na posnetkih najinih pogovorov,« pripoveduje Eggers. »Ko sem se odločil pisati v Valovem imenu, sem hkrati rešil oba problema: jaz kot avtor sem izginil, bralec pa je dobil dodano vrednost z njegovim zelo osebnim načinom pripovedovanja.«
Roman You Shall Know Our Velocity! (Spoznali boste našo hitrost!) in zbirka zgodb How We Are Hungry (Kako smo lačni) se osredotočata na trideset-in-nekaj stare Američane, ki se poskušajo prebiti iz samih sebe in stran od svojih mučnih klavrnosti. Po navadi odpotujejo v tujino in se potopijo v druge kulture, to pa njihove obsesije postavi v bolj objektivno perspektivo. Pripovedovalec se je dosledno preselil iz prve v tretjo osebo, z njim pa tudi nenehna avtorefleksija.
Morda je prav reportažni slog v knjigi Zeitoun tisti, s katerim Eggers lahko najbolje izrazi oziroma posreduje tako kaj kot kako svojih zgodb ter mu s tem omogoča najboljšo platformo za sodelovanje možganov in srca. Pripoved spet teče zelo neposredno, nosi nas s seboj, kot da bi tudi bralci pluli po poplavljenem New Orleansu, skozi katerega se po hurikanu Katrina prebija glavni junak. A vendar gre za bolj umerjeno, celo zadržano neposrednost in zavzetost – pripovedovalec sicer je čustveno vpleten, a obenem discipliniran novinar pričevalec.
Čakajoč literarnega mesijo
A vse, česar se Eggers dotakne, se le ne spremeni v zlato. Pri vseh svojih dosežkih je lahko tudi (zelo) zmotljiv, kot smo lahko videli v njegovem prvem filmskem scenariju Away We Go (Greva, 2009; režija Sam Mendes), napisanem skupaj z ženo, prav tako pisateljico Vendelo Vida. Kritik Village Voicea je film, ki smo ga pred kratkim lahko videli tudi pri nas, opisal kot »afektirano sentimentalen, preveč papirnat in globoko banalen«. To pa, čeprav je zelo hudobno povedano, večinoma drži: tako zgodba kot dialogi so preveč literarni, sladkobni in kratko malo prazni.
Napadi na Eggersa so pogosto precej osebni, kot da bi bilo nekaj na njem samem in na njegovih zelo osebnih (in hkrati popolnoma nesebičnih) projektih, kar pogreva strasti in iz ljudi izvablja nekakšen škodoželjen in mračen cinizem.
Pogosto se v teh debatah pojavlja tudi septembra 2008 preminuli David Foster Wallace (rojen leta 1961). Zanimivo pa je, da je to po navadi v dvomljivih ali celo povsem nepovezanih kontekstih, tako pa se razgalja otožna zagrenjenost, ki jo je Wallaceova smrt očitno povzročila ali izpostavila v literarnih krogih. Gre za bolezen našega časa, čakanje na prihodnjega (ameriškega, krščanskega, kulturnega) mesijo. Primer podobnega odnosa iz aktualne politične realnosti je, da Američani krivdo za izliv nafte v Mehiškem zalivu valijo na predsednika Obamo, ne pa na naftno družbo BP.
Večji del težav pri kritiziranju Davea Eggersa se pojavi, ko je treba ločiti Eggersa človeka od Eggersa pisatelja – to je seveda zato, ker so stvari, ki jih počne, tako osebne. Eggersu je uspelo doseči široko (a ne populistično) popularnost med ljudmi z mehkejšimi vrednotami; ljudem je enako všeč tako to, kar Eggers počne, in posledično, za kar se zavzema, kot tisto, kar izdaja oziroma kar sam piše. Po drugi strani pa bi se mu v smislu konvencionalnih poklicnih poti dalo očitati, da v nobeni izmed svojih dejavnosti zares ne blesti. Je nekakšen ocean plodovitega ustvarjalnega miru.
To pa je spet v očitnem nasprotju z omenjenim Davidom Wallaceom, ki je bil zbegan, izmučen, artikulirano neartikuliran nori genij; mislec in pisec o skrajnostih, ki je s svojim delom odtujeval, celo spravljal v bes tako kritike kot bralce in ki ga literarni sladokusci ali vdano obožujejo ali kategorično ignorirajo. (Si je pa težko predstavljati, da bi Wallacea kdo prav sovražil – pretežko se je prebiti prek občutka frustriranosti in konfuznosti, ki ga vzbuja njegovo bolj gosto, prav trdno zbito pisanje, da bi prišli do sovraštva; da bi sovražili, moramo poznati svojo pozicijo, pri Wallaceu pa to zahteva enostavno preveč dela, preveč aktivnega branja).
Ampak Eggers ni Wallace. Takšnega prostora na literarnem Olimpu si niti ne želi. (Tudi Wallace sam se kajpak ni čisto nič trudil za kultno oboževanje ali kritiške slavospeve.) Kaže pa, da ga nanj potiskajo drugi, čeprav za to ni najti nobene racionalne podlage: njuni poziciji, pa najsi bosta zaželeni ali vsiljeni, sta povsem drugačni: eden (Eggers) je predvsem inovator na področju dobrih del o pisani besedi in okrog nje; drugi pa se mukoma prebija od besede do besedo, da bi preobrazil pisanje. Eggers dela v literaturi, a tako bistvo kot pravi pomen njegovega dela sta v realnem svetu, gre mu za to, da njegova dela odzvanjajo v svetu; Wallaceovo delo pa je bilo samo pisanje, Wallace je bil pisanje.
Eggers je družbeno-kulturno-politična korektnost
Morda najhujša obtožba zoper Eggersa – in delno njegova lastna napaka – je njegova družbeno-kulturno-politična korektnost. Tako, pa smo izrekli: Eggers je DKPK. Vsi njegovi projekti so v svojem temelju pozitivistični, slavijo življenje; v njih gre za prave in celo plemenite stvari. Je sovražnik krivic in zatiranja, zagovornik deprivilegiranih. Je prekleto preveč všečen. In še dosti predobro se ima, medtem ko počne vse to. Res je zrel za to, da bi ga nekdo temeljito premlatil – najhuje pri tem pa je, da bi tudi to znal prenesti.
Eggers je pač neustavljiv in neupogljiv; tako je denimo leta 2008 sprejel vabilo newyorške (da, uganili ste, neprofitne) fundacije apexart in bil kustos razstave Lots of Things Like This (Kup takih stvari) na Manhattnu. Tema razstave je bil humor v umetnosti in med drugim se je lotila tudi vprašanja, ali naj bi bili podpisi oziroma (bolj ali manj literarni) (avto)komentarji umetnin dovoljeni. Med sodelujočimi umetniki so bili tudi Jean-Michel Basquiat, Leonard Cohen, David Mamet in Kurt Vonnegut.
Kako se kdor koli ne bi ogrel za projekte, kakršen je McSweeney’sova Mammoth Treasury of Thrilling Tales (Orjaška zakladnica srhljivih pripovedk), katerih avtorji so Stephen King, Nick Hornby, Elmore Leonard in sam Eggers? Ali pa podobna zbirka Best American Nonrequired Reading (Najboljše neobvezno branje), antologija literarnih in neliterarnih besedil, ki jo vsako leto pripravijo srednješolci v okviru Eggersovih projektov 826 Valencia in 826michigan. Gre tako za literarne kot novinarske tekste, stripe, bloge in vse preostalo, predvsem pa za vsako leto nova pisateljska imena. Eggersovi souredniki posameznih letnih izdaj so bili med drugim Zadie Smith, Beck in Viggo Mortensen; to vse prispeva k temu, da pisanje in literatura prideta blizu čim širšemu krogu ljudi.
Na koncu koncev je osrednji problem Dava Eggersa to, da je predober. Predstavlja in (preveč) dela vse tisto, kar je najboljše v Ameriki danes. Koliko je to njegovo delo smiselno, pametno ali dolgoročno kaj vredno, je težko reči. To vprašanje je povezano z vrsto drugih problemov. Amerika zdaj ni v dobri koži in tega se zaveda. Ne da bi se hoteli preveč na lahko lotevati tako kočljivega in zapletenega problema, a vendar je to narod, ki če si že ni sam izmislil obsedenosti s samoljubjem in/ali samozaničevanjem, ju je pa vsekakor prignal do ravni visoke umetnosti. Seveda narod, ki ga samoljubje/samozaničevanje tako zaznamuje – in še bolj seveda njegovo kulturo – ne more enoznačno ceniti nekoga, kot je Dave Eggers. Eggersov problem – če parafraziramo Sartra – so drugi.
Pogledi, 14. julij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
