Trst je lep, vendar ga ni lahko razumeti
Foto: Igor Zaplatil
14. 07. 2010
Nekatera mesta so posebni kraji. Neodvisno od materialne eksistence vzdržujejo imaginacijo. Izbrano mesto je za nekoga porok presežne izkušnje.
Pomislimo na Samarkand, na Timurlenga in Srednjo Azijo, na Rim, kamor vodijo vse poti, na Jeruzalem, Marakeš, na Calvinova nevidna mesta; na učitelja in mlado Meto s podeželja v romanu Cvetje v jeseni. Nekatera izmed teh mest so propadla (Troja, Kartagina), druga živijo in vzdržujejo imaginacijo, v kateri se prepletajo simbolne, duhovne, magične, pa tudi zgodovinske, politične in nacionalne ideologije. To je mogoče, ker mesto ni le empirična entiteta, ampak preplet idejne in semantične koreografije, ki presega zazidan prostor in vzdržuje živeč »kraj«. Ohranja izvir izročila (Nazaret, Meka, Benares) in obliko moderne utopije (Manhattan, Las Vegas, Dubaj).
Jadransko, a ne sredozemsko
Med mesta, ki so zaznamovana z imaginacijo, sodi tudi Trst. O njem je veliko napisanega in najbolje ga poznamo italijanski in slovenski ljudje, čeprav z različnimi pogledi in drugačnim razumevanjem. Trst je eno najlepših mest v Evropi, življenje v njem, posebno za slovenske ljudi, pa ni bilo enostavno. Posebnost, ki je pripomogla k izjemnosti tega mesta, je poleg zgodovine njegov geografski položaj. Trst in Ljubljana sta s svojo zgodovino, ki jima je bila sorodna (rimska kolonija, srednjeveška deželna/municipalna avtonomija, stoletna pripadnost habsburški Avstriji, nacionalni preporod v 19. stoletju), po drugi strani pa zelo različna, dober primer opredeljenosti kraja in njegove kulture s prostorom. V Trstu, kjer je izvirno govorico, ki je bila zmes latinske osnove, ladinščine in furlanskih besed, beneško-tržaški dialekt izpodrinil šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje, so imele ozemeljske danosti odločilno vlogo. Ustvarile so razmere, po katerih se Trst razlikuje od istrskih mest, pa tudi od Benetk, svojega lastnega zaledja (fevdalne Kranjske) in Gorice.
Trst je jadransko mesto, vendar v njem ni veliko sredozemskega duha. Arhitektura, kulturni in politični slog življenja, razpoloženje kraja in njegove mere (avstrijski klafter) kljub morju bolj kakor na Sredozemlje spominjajo na srednjo Evropo. Trst je lep, vendar ga ni lahko razumeti. Zanj je značilna, rečeno s tujko, heterotopija.
Mesto je nastalo kot rimska kolonija v 1. st. pr. n. št. Na izbranem koncu v zalivu, med obalo in gričem sv. Justa, so leta 46 pr. n. št. Rimljani ustanovili mesto Tergeste. Okraj pa imenovali Marca Julia. Rimska zgodovina ni pustila posebnih sledov. Ohranila pa je simbolno vrednost, ki so jo poznejše rekonstrukcije uporabljale za politične namene. Celotna Julijska krajina ima vrednostno težo, ki spontano prehaja iz zgodovinskega polja v ideološko in strateško politično. Slovenskemu človeku iz Celja in Maribora, pa tudi iz Ljubljane je treba to posebej povedati. Ker Trst leži na vzhodni meji italijanskega etničnega ozemlja, ki je občutljiva in težko določljiva, ker topografske meje (Soča, razvodje Jadranskega in Črnega morja, Kraški rob) ne ustrezajo etnični poselitvi, so motivi rimske dobe na zahodnem slovenskem etničnem ozemlju dobili poudarjeno ideološko vlogo. Razpon motivov je širok in sega od anekdot, dvomljivih historičnih pričanj do vzdrževanja politično uporabne in angažirane simbolike.
Od konca antike se je v Trstu ohranil tako imenovani numerus tergestinus, to je bila lastna milica za zaščito mesta kot urbane enote na robu civilizacije. V dobi Frankov so oblast prevzeli škofi, pojavila se je upravna diverzifikacija. Oporo so dajala stara mesta, v slovenskem svetu pa prve oblike plemstva, kosezi in župani kot predstavniki samouprave v »župah«. Na slovenskem ozemlju sta se oblikovala fevdalni sistem zemljiškega gospostva in plemstvo kot njegov poglavitni družbeni nosilec, v istrskih naseljih pa mestne upravne enote, ki so se oprle na municipalno dediščino in iskale oporo v Benetkah, ki so v tej funkciji nadomestile Rim. V Črnem Kalu sta se dotikala dva svetova.
Med beneškim levom in habsburškim protektoratom
Benetk ne smemo idealizirati. Nadzor nad Jadranom so vzpostavljale s trdo roko, z zakoni, galejami in napadalno politiko. Beneška republika je Jadransko morje imela za svoje ozemlje: za plovbo je bilo treba dobiti dovoljenje, plačati mitnino in carino za blago. Vse, kar v morju kdo pridobi, je last Republike. Posebno sol. Dobile so nadzor nad istrskimi mesti in beneškega leva, simbol svetega Marka, zavetnika Benetk, vidimo v Kopru, Piranu, Cresu, Zadru in tudi v Gorici. V Trstu nikoli. Pravzaprav lahko razumemo obe mesti, na severu Jadrana in na njegovem jugu, Trst in Dubrovnik, ki sta si prizadevala za neodvisnost od vladajoče Serenissime. Z drugo pomorsko republiko Genovo sta si delili nadzor nad Sredozemljem in do odkritja atlantskih poti pokrivali večji del pomorske trgovine. Na Jadranu so bile Benetke brez dvoma gospodar in v tem smislu lahko razumemo oznako »mare nostrum«. Trst nima s polji bogatega zaledja, tako kot je to značilno za Benetke. Osnovni proizvodi so bili sol, oljke, vino in izdelki kamnoseške obrti (iz kamnoloma pri Nabrežini). Zaradi terjatev in kazenskih akcij Benečanov so leta l382 občinski možje odšli v Gradec in Leopoldu III. izročili v dedno posest mesto Trst, ki je postalo habsburški protektorat. Podpisali so dogovor, po katerem imajo Tržačani svobodno pravico izvolitve mestnih svetnikov in magistrature, vojvoda pa ima v mestu poslanika kapitana in nalogo obrambe mestnih interesov in državne pripadnosti.
Izbira je bila posrečena. Občinsko oblast v Trstu je nadzoroval tako imenovani patriciat, ki ga je sestavljalo trinajst vplivnih družin, tako imenovane casade. Njihove kamnite grbe naj bi bil izklesal kamnosek z Nabrežine, Frane Krpan. Patriciat vplivnih družin je bil zaprtega tipa in je skrbel za kontinuiteto mestnega jedra, ki ga v Trstu zaznamuje konservativna zapora, saj je bilo mesto obkroženo, na kraški planoti in v predmestju, s slovenskim prebivalstvom. Za pomorsko trgovino Habsburžani niso imeli takoj posluha. Vzrok so bili otomanski vpadi na Kranjsko in napetost za nadzor današnjega slovenskega ozemlja med Habsburžani, grofi Celjskimi in madžarsko dinastijo Hunjadin. V ta čas sodijo peripetije viteza Luegerja, ki ga na območju, kjer so že argonavti iskali prehod iz Podonavja na Jadran, poznamo kot Erazma Predjamskega. Friderik III. je po koncu Celjanov prišel v Trst in leta 1470 potrdil pravice in dolžnosti svoje hiše do mesta. Toda Benetke so bile velesila, z mrežo diplomatov in razvito državno strukturo. Papež Aleksander III. jim je zaradi učinkovite obrambe pred Turki poveril ekskluzivno pravico na morju in visoko kazen za kršitelja, ki bi onkraj Savudrije plul brez dovoljenja in carine (prostor je pomemben!). Leta 1508 so Benečani zadnjič osvojili Trst. Zavest o pomembnosti je narastla in cesar Maksimilijan I. je verjel, da » imamo Trst lahko za predzidje dežele Kranjske ... Pravo sejmišče Krasa, Kranjske, Štajerske in Avstrije« (Fölker, Cergoly: Trieste, provincia imperiale) To pa so velike besede. Slutnja je bila pravilna.
Razcvet svobodnega pristanišča
V 16. stoletju je mesto užilo določen razmah po zaslugi slovenskega prebivalstva, ki je poselilo predmestno okolico in vzdrževalo vinograde, pastirstvo, oljčne nasade, ribištvo, poljedelstvo in obrt. V ta čas sodi bivanje Primoža Trubarja v Trstu pri škofu Bonomu, ki je Trubarja posvetil v duhovnika. Oba ljudska jezika, slovenski in italijanski, sta sobivala v mestu in okolici. Stikov med Trstom in slovenski zaledjem je bilo več, kakor si mislimo. Poleg pretoka idej in trgovine so v mesto prihajali les ter zvonovi in drugi kovinski izdelki iz Krope, Idrije in Železnikov.
Cesar Karel VI. je 18. marca 1719 v Trstu razglasil svobodno pristanišče. Uredba je Trstu prinesla izjemen razmah in omogočila razcvet, ki je mesto v zalivu dvignilo na evropski vrh. Prosto pristanišče je pomenilo oprostitev dajatev in prosto plovbo. Temu so sledile možnost skladiščenja blaga (emporij) in svoboda veroizpovedi, to pa v katoliški Avstriji ni bilo samoumevno. V mesto so se priselili podjetniki različnih narodov, Grki in Srbi, ki so se umaknili pred Otomani; Nemci, Dalmatinci, Italijani od vsepovsod, Armenci, Turki, Judje. Kultura v mestu se je spremenila in dobila trgovske lastnosti. Ta čas so Benetke doživele dokončen polom.
Desetletja Marije Terezije (1740–1780) so mesto razširila čez potočni zaliv (Canal grande), njen sin Jožef II. pa je mesto pripeljal do kozmopolitske ravni. Leta 1755 je začela delovati borza. Marija Terezija je vpeljala šolstvo, obrt in trgovino. Ker je bilo mesto, brez deželnih obvez, podrejeno cesarski vladi, je Jožef II. v Trstu dovolil delovanje prostozidarskih lož. Skušal je vsiliti nemški jezik, a to v Trstu ni šlo. Trgovinska menjava in borza sta še naprej uporabljali beneško italijansko govorico, prisotno v Sredozemlju. V tem času je tržaški beneški dialekt, ki so ga govorili vsi, dokončno prevladal. V mestni identiteti pa se je ponovil vzorec: označuje ga zapora, ki se istoveti z domnevno civitas, ki jo spremlja gluhost za vse, kar je »extra muros«. Tržaškost, tako imenovana triestinità, se istoveti z identiteto znotraj mesta, zunaj »obzidja« pa so živeli predvsem Slovenci. Tako smo priče zanimivemu fenomenu, ko so se številne tujerodne skupnosti (Grki, Srbi, Dalmatinci, Nemci, Judje) zlahka istovetile z mestom in prevzele tržaški italijanski jezik, okoliško slovensko prebivalstvo pa so imeli za drugo in tuje. Ta fenomen danes, z novimi prišleki (Romuni, Srbi, Kitajci), ni bistveno drugačen.
Italijansko kraljestvo
V 19. stoletju se je prebudilo nacionalno čustvo. V nekaj letih je nastalo italijansko kraljestvo in pod Avstrijo sta ostala le še zgornje Poadižje in naša Julijska krajina s Trstom. Razmahnil se je iredentizem, ki je težil k nacionalni združitvi, slovenske prebivalce pa reduciral na neuko množico, ki se bo asimilirala v italijanski družbi. V prvi polovici 19. stoletja je bila asimilacija zelo močna. Priseljeni trgovci, obrtniki, dekle, delavci, na tisoče oseb iz Furlanije, s Krasa, iz Notranjske, Istre in Dalmacije so se asimilirali in poitalijančili. Sredi stoletja pa je slovensko prebivalstvo, ki je bilo po pismenosti na zavidljivo visoki ravni, začelo doživljati narodni preporod. V okoliških vaseh so se prirejali tabori, udeleževala se jih je velika množica. Ob društveni dejavnosti, tisku (časnik Edinost) in lastnem meščanskem sloju so slovenski prebivalci Trst razumeli kot svoje mesto, ki pripada naravnemu zaledju. Pri tem so slovenski ljudje v Trstu, podobno kakor na Kranjskem, priznavali legalnost državnim oblastem in zvestobo Avstriji. Med obema narodoma, slovenskim in italijanskim, je zazijala nova razlika. Slovenska zavest je naraščala in pridobivala moč, dostojanstvo in ugled, to pa je pri italijanskih nacionalistih vzbudilo nestrpnost in sovraštvo. Na zadnjem uradnem državnem štetju leta 1910 se je v Trstu z okolico med slovensko govoreče prištelo skoraj 60.000 ljudi, med italijansko pa 140.000. Druge skupnosti so bile le manjšinske. Črta ločnica ni bila le jezikovna, niti meščansko ruralna in civilizacijsko etnična, ampak bolj kompleksna in del tistega, kar smo imenovali heterotopija. Iredentisti so družbene probleme, ki so nastajali kot posledica modernega razvoja, prevajali v nacionalno ideologijo. Leta 1904 so Felice Venezian (advokat, mason na 33. stopnji), Giuseppe Caprin (zgodovinar), Theodor Mayer (ustanovitelj dnevnika Il Piccolo), Aristide Costellos, ustanovili ložo Julijske Alpe. Za utrditev italijanske podobe mesta in proti slovenskim taborom je nastajala prava civilna mreža. Iredentistično gibanje je s svojimi ložami zaradi specifične situacije v tedanji Italiji zagovarjalo nacionalno liberalne ideje, ki so bile protiklerikalne. Slovenski prebivalci pa so ostajali zvesti izročilu in Cerkvi, v duhovniku niso imeli le duhovnega pastirja, temveč nosilca narodne besede in zagovornika legalnosti. V tem je posebnost primorske slovenske kulture. Ko gre za Trst, pa lahko razumemo, zakaj so meščanstvo in trgovski, bančni, zavarovalniški in upravni sloji, med njimi vplivne judovske, nemške in grške družine, izbrali mlado Italijo, ne pa stare Avstrije in slovenskega zaledja.
Razplet dogodkov 20. stoletja je potekal po vijugah s tragičnimi zasuki, ki zapolnjujejo strani tako slovenske kot italijanske zgodovine. Navezava na rimski mit se je v Trstu pokazala že ob prvem vzniku fašizma, ko so se v mestu pojavile črnosrajčne škvadre. Arhetip Romula. Uporni slovenski fantje so ga izkusili. Julija 1920 je ob požigu Narodnega doma, zgledne stavbe arhitekta Maksa Fabianija v mestnem središču, kjer so imele sedež slovenske prosvetne in kulturne organizacije, množica na ulicah preprečevala gasilcem dostop do goreče stavbe in od navdušenja huronsko vpila. Kot bi šlo za nekdanji numerus in obrambo »meje«. Kakšne, je težko reči. Med prvimi, ki so v Trstu finančno podprli gibanje fašistov in zaostrili jezikovno »zaporo«, še pred Mussolinijevim pohodom na Rim leta 1922, so bili Banka Italije, tržaški Lloyd, Jadransko združenje Frigyessy, podjetne družine Tripcovich, Cosulich, Gerolimich, vodja urada državne legalnosti Bojanovich, zavarovalnica Generali. Nenavadna mešanica podjetnikov in tvrdke, ki so jih vodile judovske družine.
Trst je lepo mesto, živeti v njem ni vedno enostavno, razumeti pa še teže. Ko sem kot otrok šel od Svetega Ivana do Barkovelj na morje, me je na Ulici Giulia vsakič nagovoril neki napis na trgovini z laki in barvili: VITRIOL. Nisem vedel za kratice tega emblema: visita interiorae terrae rectificando invenit opus lapidem (obisk notranjosti zemlje uredi in poustvari pravi kamen, op. I. Š.). Nekatere stvari danes razumem. A ne vseh.
Pogledi, julij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
