O knjigi Znotraj šale: Kako s humorjem reprogramirati um
Romanje k pravemu smehu
06. 09. 2012
Ljudje se smejimo na dva načina. Iz očitnih vzrokov – vljudnosti, oportunizma, usmiljenja – se ljudem pogosto smejemo, čeprav nas prav nič ne zabavajo. V tem primeru k smehu prispeva le zigomatska mišica, ki nam ustne kotičke potegne navzgor. Drugo, »pravo« vrsto smeha, je precej težje posnemati, čeprav tudi to ni nemogoče: ob njem nam na obrazu deluje tudi mišica orbicularis oculi, ki nam naguba področje okoli oči, predvsem pa je za ta smeh značilno, da prihaja, kot se reče, »od srca« – natančneje, iz pristnega občutka, da je nekaj zabavno. O tem, kako in zakaj se je ta občutek razvil, razpravljajo avtorji knjige Inside Jokes (Znotraj šale).
Prva postaja: čustva
V nevroznanosti je dolgo časa veljala predpostavka, da so čustva le podsistem, ki mu vlada »računalniško«, matematično mišljenje. Vendar taki možgani v realnih okoliščinah ne bi preživeli: informacij je preveč, računanje bi vzelo preveč časa in odločitve bi prišle prepozno. Avtorji knjige zato trdijo, da so čustva vrhovni usmerjevalci naših dejanj in še pred njimi – mišljenja. Kako bi sploh vedeli, da si dve informaciji v našem svetu nasprotujeta, če nas ne bi na to opozoril notranji občutek zmede in neskladja? Ali bi še bili tako trdno prepričani v pravilnost našega sklepanja, če ob tem ne bi občutili občutka skladnosti? In ali bi se sploh še gnali za novimi in novimi informacijami, če ne bi občutili radovednosti? Epistemična čustva naše mišljenje usmerjajo, ga potrjujejo oziroma mu nasprotujejo, kadar so naša sklepanja napačna.
Kljub temu pa nas ne krmarijo povsem zanesljivo. Prekomerno pijemo in kadimo; uživamo v igrah na srečo; lenarimo, ko bi morali trdo delati; skačemo čez plot. Ali ne bi mogla čustva usmerjati tudi teh dolgoročno škodljivih dejanj? Težko. Zaključki, na podlagi katerih čutimo, so namreč zaradi pomanjkanja ali preobilja informacij v okolju pogosto napačni. Proti svoji nepopolnosti se lahko včasih borimo s premišljenimi in usmerjenimi napori – Odisej se je privezal na jambor, da ni zaplaval v naročje pogubnih siren –, povsem dosledno »popravljanje« pa je bolj ali manj nemogoče.
Druga postaja: prepričanja
Glavna funkcija možganov je selekcija pomembnih podatkov iz okolja, na podlagi katerih organizem tvori pričakovanja. Obseg podatkov, ki jih aktivno obdelujemo, in čas, ki ga temu posvetimo, mora biti nujno omejen, saj bi sicer naleteli na t. i. »Hamletov problem«, problem neskončne neodločenosti. Nevroznanstvenik Gilles Fauconnier je izdelal koncept mentalnih prostorov: to so »območja« delovnega spomina, v katerih se koncepti in percepcije, ki jih je v človeku vzbudilo okolje, semantično povežejo v celovit razumevanjski model situacije. Ti prostori niso nekaj, kar bi že izdelano čakalo v dolgoročnem spominu, temveč se ustvarjajo v vsaki situaciji sproti. Možgani torej ne čakajo, da bi imeli dovolj podatkov, ampak svoje razumevanje ustvarjajo sproti, dokler jim novi podatki ne razkrijejo, da ga morajo tako ali drugače prilagoditi oz. spremeniti.
Naša dejanja so torej usmerjana z različnimi prepričanji. V vsaki situaciji so nekatera prepričanja aktivna: z njimi v tistem hipu operira kratkoročni spomin in jih aktivno uporabljamo pri mišljenju. Ostala prepričanja medtem čakajo v dolgoročnem spominu, dokler jih določena situacija ne »prebudi«. Prepričanja v dolgoročnem spominu so naša splošna vednost, neke vrste »nadomestni svet«, ki s svojimi predstavami dopolnjuje informacije, ki nam jih ponuja zunanja realnost. Če nas nihče in nič ne spomni na ljubljanski nebotičnik, o njem ne bomo aktivno premišljevali, kljub temu pa bomo vedeli in verjeli, da še vedno stoji na Slovenski.
Aktivnost prepričanj je lahko višja ali nižja, vendar pa so le aktivna prepričanja tista, zaradi katerih lahko pride do presenečenja. Ko nam natakar v restavraciji prinese pokrit krožnik, bomo pod pokrovko vsekakor pričakovali nekaj, kar bi lahko označili kot jed: če pod njo odkrijemo živega zajca, bomo presenečeno odskočili. Če bi se nam to zgodilo v situaciji, kjer na kontekst restavracije ne bi niti pomislili, prepričanje o jedi ne bi bilo aktivno, zato bi bili dosti bolje pripravljeni na to, da se pod pokrovko lahko znajde karkoli, in tudi manj presenečeni, če sploh, nad svojim odkritjem.
Razlikovati moramo tudi med gotovimi in negotovimi aktivnimi prepričanji. Kot pove že ime, ločnica razlikuje tista prepričanja, o katerih smo se zmožni spraševati in morda o njih podvomiti, od tistih, ki smo jim popolnoma predani. Ko kapitan z ladje vrže sidro, je močno prepričan, da je to nekje pritrjeno na ladjo; če gre za sidrom še vrv, ki v celoti izgine v vodi, je kapitan močno presenečen: njegovo močno, predano prepričanje je pravkar doživelo pretres. In če ga z obale opazuje naključni opazovalec, se mu morda celo smeji.
Cilj
Informacij iz okolja je ogromno: naša prepričanja so zato vedno le približki in pogosto napačna. Da bi vzdrževali skladnost vseh informacij v našem sistemu vednosti, moramo napačna prepričanja odpravljati čim hitreje. To je zahtevno umsko delo, ki ga nemara ne bi želeli izpolnjevati, če nam ne bi prinašalo tudi odlične nagrade: občutka zabavnosti in njene posledice, smeha.
Namen humorja je torej odkrivanje napak v mišljenju. Seveda niso vse napake zabavne. Predvsem je pomembno, da napačna prepričanja v naše misli vstopijo dovolj prikrito in da se jih zavemo v hitrem preblisku. Če nam nekdo pripoveduje šalo, pri tem pa prezgodaj in nespretno razkrije njeno bistvo, nam bo prehitro jasna tudi naša napačna predpostavka in šala ne bo delovala. Prav tako ni šala nikoli zabavna, če je ne razumemo in nam jo morajo počasi in z več logičnimi koraki razložiti. Kot je povedal Max Eastman, teoretik humorja: »Prava razlaga šale ne le da ne zveni smešno, ampak tudi ne zveni kot prava razlaga.«
Še bolj pogosto kot sebi se smejemo drugim ljudem: ena najbolj stereotipnih podob humorja je junak burleske, ki spregleda olupek in pogrne po tleh. Tujim nezgodam se lahko smejemo, ker znamo predvidevati tuje mišljenje in izpeljevati napake v njem. Ravno zato se jim lahko tudi bolj pogosto smejimo: tudi če njihove misli v resnici niso take, kot predvidevamo, bomo o njih ohranili naše lastne predstave. Pomembno je tudi, da nam za druge pogosto zmanjka empatije, ki občutek humorja ponavadi zaduši: če sami pademo po tleh, nam zaradi bolečine ne bo prav nič do smeha, drugi ljudje pa lahko padajo, jih skupijo v najbolj občutljive dele telesa in se znajdejo v kar najbolj neugodnih situacijah, mi pa se jim bomo smejali in smejali ...
Avtorji opozarjajo še na tretjo vrsto humorja, ki jo imenujejo bipersonalni: v njej se zavemo tako svoje napake kakor napake drugih. »Mama, mi lahko daš pet evrov za staro gospo v parku?« reče hčerka. Mama je ganjena nad njeno dobrosrčnostjo in izvleče denarnico. »Toda ali gospa ne more več delati?« jo vpraša. »Seveda lahko,« odvrne deklica, »bonbone prodaja.« In bralec se zave napake, ki jo je skupaj z mamo napravil tudi sam.
Malica in druge radosti
Humor je v svoji evolucijski funkciji podoben drugim evolucijskim nagradam. Ena izmed teh je užitek ob vsem sladkem, ki nas vodi do energijsko bogate hrane; druga je ganjenost ob ljubkosti otrok, ki nas napeljuje k temu, da zanje skrbimo; tretja je seveda seksualni užitek. »Če ne bi bilo nagrade,« piše Daniel Dennett, »zakaj na svetu bi se le razmnoževali? Posel je umazan, ampak nekdo ga mora opraviti!« Podobno kot humor nas torej pozitivni občutki ob spolnosti, sladki hrani in ukvarjanju z otroki vodijo v vedenje, ki je lahko energijsko zahtevno, a je evolucijsko gledano tudi izjemno koristno.
Seveda to še ne pomeni, da je koristno tudi za nas kot posameznike in da se naših osnovnih potreb ne da izrabljati. Naša »sladkosnednost« je prišla v prazgodovinskih okoliščinah, ko so bile zaloge energijsko bogate hrane redke, še kako prav, a nam danes ne služi več najbolje: zaloge hrane so večje, kot jih potrebujemo, a nas to ne ustavi, da se ne bi naphali z njo. Proizvodnja sladke hrane je zato donosen posel, ki ne bo kar tako izumrl, prav tako kot sta donosna pornografija ali dizajn disneyjevskih risank, ki posnema otroške poteze. Oglaševalci vsega sveta znajo izrabljati vse naše prvinske instinkte in prodajati ne le izdelke, ki naše potrebe zadovoljujejo, ampak tudi izdelke, ki jih kupujemo, čeprav jih (vsaj načeloma) ne moremo negovati, pojesti ali se z njimi pariti.
Bistvena lastnost sladkorja je občutek sladkosti, ki nam ga povzroča, sprejemamo pa ga v zelo raznolikih oblikah. Podobno ima lahko »različne okuse« tudi humor. Njegovo bistvo je vselej odkrivanje in popravljanje napačnih prepričanj, vendar poleg tega obstajajo mnogi »aditivi«, ki lahko iz njega iztisnejo še več užitka. Med najbolj »iskanimi« in zadovoljujočimi so »umazane šale«, torej dobre šale s seksualno konotacijo: v takem izvrstnem koktajlu sta zmešani kar dve evolucijski nagnjenji. Prav tako nas ponavadi precej razveseli, če nam uspe s šalo dokazati svojo superiornost nad drugimi – umetnost, ki jo je dobro obvladal Oscar Wilde. Na uspeh šale lahko delujejo celo nesrečne okoliščine, seveda če nam šala pokaže, da smo o svetu mislili napačno in se nesreča naenkrat spremeni v veselje. Po drugi strani pa, kot že rečeno, preveliko sočustvovanje z lastno ali tujo nesrečo humorju odvzame večino njegove moči: kot je povedal v Eseju o smehu že Henri Bergson, je za humor potrebna »trenutna anestezija srca«.
A zakaj ravno smeh?
Smeh pravzaprav ni preveč varna stvar – sploh ne v naravnih okoliščinah, kjer nas lahko slišijo plenilci in si tako prismejemo nesrečo. Poleg tega je včasih fizično izčrpavajoč – ali ne bi namesto smeha raje počeli česa lažjega?
Avtorji domnevajo, da ima smeh svojo funkcijo, ki se je razvila iz t. i. signala za lažni alarm. Mnoge živali imajo različne alarme za različne nevarnosti, nekatere med njimi pa z določenimi glasovi obveščajo svoje bližnje tudi o tem, da nevarnost, ki so se je zbali, pravzaprav ne obstaja. Iz takega alarma se je morda razvilo tudi sopihanje, s katerim se mladi šimpanzi oglašajo med igro. To je pravzaprav vaja za odraslo življenje – lovljenje je na primer vaja za lov ali uspešen pobeg pred plenilcem – in bi hitro lahko postala preveč agresivna, če ne bi šimpanzi z oglašanjem drug drugemu ves čas sporočali, da tokrat še ne gre zares.
Prvotna funkcija smeha bi torej lahko bilo opozarjanje na take vrste napak, seveda pa se je skozi evolucijo prilagodil tudi drugim funkcijam. Ena izmed teh je dokazovanje inteligentnosti: ali smo dovolj pametni, da se znamo izborno šaliti? Ali smo dovolj pametni, da šalo razumemo? Ali smo, navsezadnje, dovolj pametni, da ob neokusni šali svoj smeh prikrijemo?
Pridiga
Kaj lahko torej knjiga sporoča med vrsticami – tistim, ki se smejemo, in tistim, ki nas poskušajo nasmejati? Za prve, torej bolj ali manj vse, morda tole: če je občutek zabavnosti evolucijska nagrada prav tako kakor hrana ali spolnost, je prav gotovo tudi tega lahko preveč. Znan, že skoraj paraboličen je eksperiment laboratorijske miške, ki si je s pritiskom na gumb lahko vedno znova povzročala telesne užitke, a na koncu umrla od lakote. Gumbov, na katere lahko za hitre užitke – zabavne posnetke, slike, zgodbe – pritiskamo sami, je danes precej, a to pač niso gumbi za dolgoročno in dolgotrajno zadovoljstvo.
Tu naj se visokoleteči del pridige konča. Ostane nam še praktičen, a dragocen nauk, ki ga lahko iz knjige potegnejo vsi kovači zabave: bistvo smeha – če avtorjem seveda verjamemo – je samo eno, vse ostalo pa so dodatki, ki sami po sebi ne morejo povzročiti želenega občutka. Nesmešno namigovanje na spolnost ali druge telesne funkcije, gola reprodukcija stereotipov, jedko zabavljanje čez politiko, včasih celo pod pretvezo »vzvišene«, »umetniške« satire – take in podobne, zgolj vsebinske opredelitve same po sebi ne bodo nikogar nasmejale. Humor je zahtevna veščina, pot do odličnosti je dolga in njeni mojstri so le redki.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
