Dva karakterja, en zbor
Vokalni 2. Slovenski komorni zbor, dirigent Steffen Schreyer. Spored: Rahmaninov, Britten. Ljubljana, dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonija, 10. 10. 2010
20. 10. 2010
Slovenski komorni zbor se je na drugem abonmajskem koncetu jubilejne dvajsete sezone predstavil kot zrelo poustvarjalno telo, ki zmore v enem koncertnem večeru peti dvoje tako raznovrstnih del skladateljev, kot sta Sergej Rahmaninov in Benjamin Britten. V prvem (dosti obsežnejšem) delu koncerta so se pevci predstavili z res polno, toplo in zlito barvo, ki je zahtevala tudi nekoliko drugačno tehniko petja od tiste, ki so je vajeni, v drugem delu pa so se predstavili kot svetel, po glasovih individualen zbor, z ravno prav rezkim tonom. Kljub tako različnima barvama jim je ves čas uspelo obdržati homogenost in glasovno izenačenost, ki je bila tu in tam popolna (Slava Bogu pri Rahmaninovu recimo), a nekajkrat porušena (začetni Amen pri altih, pogosto prenasilni basi, tako pri Rahmaninovu kot pri Brittnu). Precej je to homogenost kvarila tudi izbira solistov, ki sta sicer oba izvrstna pevca z več kot solidno tehniko, a vendar za moj okus presvetla (tenor celo prerezek), da bi lahko nemoteče interpretirala solistične dele v Vsenočnem bedenju.
Koncertni večer je zaznamovala tudi (meni vsaj) nerazumljiva pomanjkljivost: netočni vstopi oziroma splošno in prepogosto zanemarjanje skupnega muziciranja pod »diktatorstvom« enega človeka: dirigenta. Skorajda vsi začetki in vstopi vidnejših pasusov (ki so bili, roko na srce, izvrstno frazirani v nadaljevanju) so bili zapackani (Blažena luč, Gospod, zdaj odpuščaš, Velika hvalnica pri Rahmaninovu oziroma Molitev I, Božje veličastvo, deli Molitve II pri Brittnu), prav tako posamezne končnice (Which is the spot-t-t v Roži skrivnostni, recimo), v začetku Tropa I pa so sopranistke ubrale povsem svoj tempo … Nekoliko dvomljiva je bila tudi izgovarjava, tako ruska kot angleška; obe sta zveneli nekako domače, slovensko. Pri ruščini sem pogrešal nekoliko mehkejše l-je (ki so za petje sicer veliko hvaležnejši kot naši trdi) in jasnejšo diferenciacijo med trdim in mehkim d, pri angleščini pa sem pogrešal trše r-je (oziroma jasno slišno odločitev, ali pojejo angleški ali slovenski r) in zaznal nekaj dvomljivih izgovarjav (grandeur). Sicer so to povsem nepomembne opazke, saj je pri zborovskem petju pomembno le, da je izgovarjava poenotena (četudi se poje a kot m), to pa je ves čas tudi bila! To so le malenkosti, ki so zmotile mene, in če sem pravilno razbral sarkastične nasmeške, gručo angleških turistov, ki me je obkrožala.
Dirigent Schreyer je, sploh pri Brittnu, iz zboristov naredil prave igralce! V drugem delu koncerta se je v dvajsetih minutah izmenjalo toliko karakterjev (od poduhovljenosti Molitev ali Nebes prek igrivosti in lahkotnosti v Roži skrivnostni, kjer moški zbor ni bistveno zaostajal za ženskim, do dostojanstvene pompoznosti Božjega veličastva), da bi bil takšnih igralcev vesel tudi kakšen gledališki intendant. Nekoliko več dramatičnosti sem pogrešal pri Rahmaninovu, a se mi zdi, da je bila večina vsebine ali, če hočete, afektov podanih s fraziranjem in res premišljeno dinamiko in (pomembneje!) premišljeno odmerjenimi gradacijami (Blagor mu ipd.).Koncert je pospremil tudi zgledno pripravljen koncertni list, kjer je tokrat ime pripravljalca zbora navedeno. Nekoliko pomanjkljivosti je še vedno pri prepisovanju besedil (Hvaljen bodi, o gospod, ali pa Moja duša te poveličuje, Gospod), pri povsem zadnji skladbi Brittnovega cikla pa se je dogodila tudi vsebinska napaka, namreč: naslov zadnje skladbe ni Heaven-heaven (Nebesa-nebesa), temveč Heaven-haven, torej Nebesa-zatočišče oziroma pristan.
Poleg koncertnega lista je koncert pospremil še predkoncertni pogovor (novost pri nas, stalnica v tujini) v Mali dvorani Slovenske filharmonije, ki ga je moderirala Martina Batič, umetniški vodja zbora, na njem pa nas je Veronika Brvar popeljala po življenjskih poteh obeh skladateljev in ju na posameznih postajah tudi primerjala. Povsem ob koncu pa se je (preskromnemu) občinstvu pridružil še dirigent večera in na kratko predstavil težave, s katerimi se je srečeval med vajami, ter podal umetniško utemeljitev sporeda: deli sta mu preprosto všeč.
Pogledi, oktober 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
