Uroš Zupan, pesnik, esejist in prevajalec
Sveta niso spreminjali z besedami
Pred časom ste mi dejali, da je poletje edini letni čas, ki je vreden človekovega življenja. Je začetek letošnjega poletja obetaven?
Poletju bi dodal še pomlad, pravzaprav tisto, kar se zgodi marca, ko se noč in dan izenačita in potem sledi potovanje proti slepeči svetlobi, neposredno v njeno naročje, seveda z vsemi zaviralnimi momenti, ki se dogajajo na tej poti. Paradoks je, da se ta svetloba začne drobiti in ugašati, ko se vse skupaj šele odpre. Po kresni noči se dan ponovno krajša. Začetek poletja in hkrati tudi postopno sestopanje z vrha slepeče svetlobe sta več kot obetavna. Je zelo toplo, zrak ob večerih naselijo vonjave noči: lipa, kovačnik, pokošena trava, nepravi jasmin, vrtnice dodajo svoje. Točno okrog kresa pa zraku in mojemu spominu vlada en sam vonj, in sicer vonj drevesa, ki se imenuje pajesen, ailant, božje drevo. V tem vonju, ki ga pravzaprav ne znam opisati in je nekako vlažen, sladkast, privlačen in odbijajoč hkrati, predvsem pa je erotičen in spominja na telesnost, je zame shranjeno bistvo tega obdobja v letu. Če je toplo, je vse laže in bolj enostavno. Mogoče si je v mraku natakniti natikače ali pa bos oditi ven in se dotikati zemlje, trave, pločnikov in opazovati prižiganje in ugašanje kresnic, in mogoče je razmikati zrak in se čuditi vsemu stvarstvu, ki se raztaplja v blagosti in prijaznosti in je bilo narejeno za nas in samo za nas. Seveda bi rad, da bi to trajalo celo leto in bi imel potem lažen in varljiv občutek, da živim v statičnem brezčasju in se ne staram.
Z začetkom poletja je sovpadalo tudi evropsko prvenstvo v nogometu. Ste spremljali vse tekme? Ste še vedno, kot ste se nekoč oklicali, »nogometni filozof«, ali ste kdaj za hip prestopili tudi na navijaško stran?
Tekme sem spremljal, skoraj vse. Ne, spremljal sem čisto vse. Včasih sem pri večernih, ker imam kokošje navade in zgodaj vstajam, tudi malo zakinkal. Bolj kot v vlogi navijača sem bil v vlogi opazovalca, filozofa, če hočete – opazovalca in zagovornika ideje nogometa, ki se mi zdi zanimiva za gledanje in me ne dolgočasi; napadalen nogomet, kjer ni veliko taktiziranja, igra pa se ga s čim manj dotiki in v globino.
Poleg športa vaše eseje izrazito zaznamujeta še dve stvari: glasba in literatura, pri čemer se zdi, da je glasba vaša daleč največja strast. Katero je vaše zadnje glasbeno odkritje?
Glasbenih odkritij je precej, pokrivam velik spekter. Nisem več kot poštarski konj s plašnicami na očeh, ki priznava samo eno in edino religijo, ampak sem postal bolj odprt, kot sem bil pred tridesetimi leti in več. Nekaj imen, da ne bo vse tako v zraku; zadnji del »trilogije« Milka Lazarja Koda Chopin, potem zadnja plošča dua Silence Musical accompaniment for the end of the world, plošča Richarda Hawleya iz leta 2009 Truelove's Gutter in plošča Jonathana Wilsona Gentle Spirit. Ta dokazuje, da tistemu, na čemer sem zrasel, ne morem ubežati, niti nimam nobenega namena, da bi mu ubežal; gre za moderno različico Laurel Canyon muzike, hipijevske, psihedelične glasbe, ki korenini v glasbi s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let. Vokalne harmonije, večglasno petje, počasnost, lebdenje, večplastnost, nekakšna preslikava pacifiške modrine, kalifornijskega zraka in puščavske svetlobe v glasbo.
Je zvok najneposrednejša vez s preteklostjo, ali se mu ob bok lahko postavita tudi svetloba in vonj?
Zvok je ena od najmočnejših vezi s preteklostjo, govorim predvsem o zvoku, ki je utelešen v glasbi, ne toliko o glasovih iz okolja. Ni pa zvok najneposrednejši, niti ni najpomembnejši. Najpomembnejši je zame vonj. Iz vonja bi lahko izpeljal podobne zaključke, kot jih je Marcel Proust iz okusa, če bi to seveda znal. Sem pa pred kakšnima dvema mesecema, okrog prvega maja, jasno začutil, da je bila osnovna kulisa vedno ista; kombinacija svetlobe, barv v okolju (naravi), vonjev, premikov v zraku. Tisto, kar se je spremenilo, je vsebina. Z vsebino mislim pričakovanja, skoraj pričakovanja skrivnosti, ki jih imamo kot otroci, predvsem pa kot mladostniki, a nam nikoli ni zares jasno, kaj naj bi te skrivnosti bile. Te potem odtečejo v življenja drugih, mlajših ljudi in tudi oni nikoli ne izvedo, kaj naj bi te skrivnosti bile. In nekateri od nas se potem vračamo na kraje, kjer so se ta pričakovanja zgodila, da bi odkrili, kakšne skrivnosti smo čakali. O tem je Louise Glück napisala izjemno pesem z naslovom Kresna noč.
V svojem literarnem ustvarjanju ste se že zelo mladi začeli vračati v preteklost, spomine, otroštvo. Ali mislite, da se bo z leti vaša zagledanost v preteklost še stopnjevala?
Ja, že na samem začetku, ko sploh še nisem imel nobene knjige, sem iz stiske zbežal na kraj, ki mi je dajal tolažbo in me pomiril; v preteklost. Pravzaprav sem bolj kakor na kraj in v čas želel v stanje duha, ko mi je življenje delovalo kot nekakšen naliv sladkorne pene in je bilo vse odprto in ni bilo zares nobenih strahov, razen mogoče pred naravoslovnimi predmeti v šoli. Če so že bili, in seveda so bili, tudi tisti pred smrtjo, pa so bili podobni podnebnim pasovom, skozi katere potujemo. To se je zgodilo v pesmi Dežna sutra. Človekovo vračanje v preteklost je verjetno kombinacija različnih dejavnikov, recimo značaja, trenutnega počutja, zdravja, stvar strahu pred starostjo in smrtnostjo. Mogoče je povezano s poklicem, ki ga človek opravlja, in jaz opravljam takšen poklic, da si to lahko privoščim, saj se vse velike zgodbe začenjajo z – nekoč se je zgodilo. Pravzaprav se nikoli nisem zares sprijaznil s sedanjostjo. Idealna podoba sveta, ki sem jo nosil v sebi, je bil svet mojega otroštva, ampak takšnega sveta kot odrasel človek nisem doživel. Mogoče je vse skupaj čista fikcija, ki sem jo sestavil iz filmov, knjig in glasbe. Mogoče ne. Bil sem nostalgičen po nedoživetem. Po nekakšnem zlatem veku. Če pa bi živel v tem zlatem veku, ne bi hotel živeti takšen, kot sem zdaj, ker sem preveč poškodovan, ampak bi si želel imeti naslednje lastnosti: otroško verjetje v nesmrtnost, fizično in duševno zdravje mladeniča in pa pamet odraslega človeka. Vendar pa je ta nostalgija prerasla v nekaj drugega, vsaj jaz si to rad tako prestavljam in v to verjamem. Czesław Miłosz temu reče apokatastaza, beseda, ki obljublja gibanje v nasprotno smer. Gibanje, ki naj bi pomenilo obnovo. Potemtakem ima zame vse dvojno eksistenco; v času in tudi takrat, ko časa več ne bo. Zagledanost v preteklost se bo še krepila. Ne glede na očitke mladih ljudi, ki bodo dvigali in spuščali palce, in ne glede na morebiten poraz in obskurnost.
So na literarno obujanje otroštva vplivali tudi lastni otroci?
Ne vem, če so ravno vplivali. So mi pa pomagali, da vidim določene odnose, občutke, ravnanje, mehanizme, ki bi mi ostali skriti, zakopani, pozabljeni. Otroci so v čudežu, odrasli smo bili izgnani iz čudeža; a včasih se v tem čudežu naredi razpoka, in če v tistem hipu, ko se to zgodi, stojimo dovolj blizu in smo dovolj pozorni, lahko vonji, ki prodrejo skozi razpoko, oplazijo tudi naše nosnice. Meni se to včasih zgodi. Seveda je vse, kar sem povedal, lahko tudi popoln solipsizem.
Kaj pa vas navdihuje v sedanjosti? Ali je kakšen impulz sedanjosti vsaj približno tako močan, kakor so impulzi preteklosti?
Sedanjost me ne navdihuje na način, na katerega me navdihuje preteklost. Do stvari je treba vzpostaviti distanco, da se pokažejo v luči, ki bi ji lahko rekli vsaj delno verodostojna. Ta delna verodostojnost nam sploh omogoča uvid in potrebno distanco, da lahko pišemo. Vedno so se mi zdeli teksti, ki so pisani brez prespanja, odmika, sumljivi. Takšne vrste teksti so kritike predstav ali pa koncertov, napisane eno uro po koncu dogodka. Isto dozo sumljivosti imajo pesmi, ki jih dan po tistem, ko jih napišemo, pošiljamo v morebitno objavo. Vsaj pri meni je tako. Zakaj le delna verodostojnost? Ker se ostri robovi z leti ponavadi skrhajo in smo stvari pripravljeni olepševati. Vendar je to ena različica. Obstaja pa še druga, diametralno nasprotna prvi; z odmikom smo sposobni priznati in razkriti tudi temne skrivnosti, zaradi katerih nas je bilo v preteklosti sram in smo jih tajili, ker so nas v lastnih in tujih očeh delale manjvredne, inferiorne. Danes nas priznanja teh temnih skrivnosti ne morejo več prizadeti. Moja prva LP-plošča je bil denimo Abbin album Greatest Hits. To bi pri petnajstih težko priznal, saj bi tvegal izobčenje iz takratne fantovske družbe. Še en primer: v osemdesetih se je na hodnikih Filozofske fakultete govorilo lacanovsko latovščino. Ničesar nisem razumel. Tega seveda nisem upal priznati, saj bi veljal za neumnega. In le malo ljudi je srečnih, če veljajo za neumne.
S Sutrami ste dobili status »kultnega avtorja«. Kako je živeti s to oznako?
Sutre so se zgodile nenadoma, brez pričakovanj. Pisal sem poezijo, živel v Trbovljah, bil sem ločen od vseh tedanjih šol, združb in tokov, če so sploh obstajali. Imel sem enega bralca in nekaj knjig poezije, ki so me naučile, da ni vse, kar se natisne, dobro. Več let sem potreboval, da sem to ugotovil. Z razdalje gledano in, če sem pošten, gledano s položaja tistega, kar se je zgodilo pozneje, je bilo to obdobje (druga polovica osemdesetih) najsrečnejše, najbolj užitka polno obdobje v mojem pisanju. Nisem imel velikih ambicij, ne po tem, da bi moje pesmi natisnili, kaj šele po tem, da bi jih prevajali. Na ramena si nisem natovoril skoraj ničesar. Moja edina ambicija je bila, da bi napisal kolikor toliko dobro pesem, ki bi mi jo v kateri od slovenskih revij tudi objavili. Izid knjige, dve nagradi, za tisti čas precejšnja medijska pozornost in hvala starejših stanovskih kolegov so me seveda ujeli nepripravljenega ter me porinili v nekakšno slabo napisano kvazimistično poezijo, ki sem jo pisal kar nekaj časa. Iz nje sem se rešil, ko sem dobil malo ironične distance do svojega lika in početja. Ter hkrati tudi do slovenske literarne scene. Ta lik so si kombinirano izmislili mediji in govorice, jaz pa sem jim seveda verjel. Živeti z oznako kulten, če je seveda obstajala, se je meni zdelo fino in samoumevno, mislim pa, da sem bil za okolico zelo naporen. Ego se mi je razrasel do nepredstavljivih razmer. Danes me pri Sutrah zanima predvsem, ali mi po več kot dveh desetletjih katera od pesmi, ki so objavljene v knjigi, še deluje. Ampak to je tako ali tako osnovni problem vsake knjige, naj bo kultna ali ne. No, verjetno je pri kultni še toliko bolj pereč.
In katera pesem deluje najbolje?
Najbolje deluje Psalm – magnolije v aprilskem snegu, čeprav je mestoma rahlo neroden.
Kaj je tisto, zaradi česar si delo (avtor) prisluži pridevnik »kulten«?
Pravi prostor. Pravi čas. Pravi trenutek. Sreča. Ne čisto pod vsakimi kriteriji napisana knjiga. Predvsem pa naključje in nekakšno videnje, ki pride od zunaj. Ponavadi se to zgodi, ko pride do zasičenosti, do naveličanosti, in si ljudje, tako stroka kot tisti trije bralci, zaželijo nekaj drugega in drugačnega. Čeprav je to drugo in drugačno včasih slabše napisano od tistega, česar naj bi se ljudje naveličali. Dobro je tudi ujeti duha časa. Pravzaprav je to osnovno. In jaz sem takrat slučajno, predvsem pa zaradi izoliranosti, ki jo je pogojevala provinca, napisal takšno knjigo. Ta knjiga je imela za tiste čase, ko so se pesniške zbirke tiskale med 500 in 1000 izvodi, zelo majhno naklado, mislim, da malo manj kot 350 izvodov. Je pa zelo hitro pošla. Pa ne, ker bi jo razgrabili – del naklade je odkupilo podjetje, v katerem je bil zaposlen moj oče. Te izvode sem potem dobil jaz in jih velikodušno razdelil. Predvsem puncam in predvsem brez večjega uspeha. Je pa obstajala v Konzorciju čakalna lista kakšnih petnajstih ljudi, ki so želeli imeti izvod Suter. Ti izvodi so bili seveda zelo redki. Andrej Blatnik, ki je bil takrat urednik pri Alephu, mi je čez leta priznal, da so naredili napako, ker knjige niso ponatisnili. Danes bi ga seveda križali in mu očitali, da nima pojma, kaj je to tržno obnašanje.
Zakaj so vam (lastni in tuji) literarni večeri tako odveč? Ste eden redkih avtorjev, ki ga pride poslušat za slovenske razmere zavidljivo število poslušalcev.
Od kod vam ideja, da mene pride poslušat veliko poslušalcev? Na zadnjih branjih, gledano v povprečju, jih je bilo med petnajst in dvajset. Če je to za slovenske razmere zavidljivo, potem drži, da imam veliko publiko. No, meni se ne zdi zavidljivo, temveč frustrirajoče. Ampak tukaj je spet paradoks. Lahko so trije poslušalci, pa sta branje in štimunga fantastična, lahko jih je nekaj sto, pa ni nobene kemije in je vse mrtvo. Seveda ljudje, če že nastopamo, raje nastopamo pred večjo publiko kot pred prazno dvorano, sobo, kletjo. Literarni večeri mi zares niso odveč. Imam pa ambivalenten odnos do njih. Včasih rad berem v živo. Včasih imam do tega odpor. Nikakor pa nisem oboževalec štafetnih branj, kjer se na odru zvrsti veliko ljudi in ima vsak minuto in pol časa, da s požiranjem ognja očara občinstvo. Če že berem, si seveda želim tudi spodobnega honorarja, da se mi to nekako splača, da kaj zaslužim. Govorim predvsem o branjih v tujini; doma grem brat tudi zastonj, če simpatiziram z idejo in če se mi ni treba peljati 300 kilometrov v obe smeri. Brez povračila potnih stroškov. Kar pa zadeva tuje literarne večere, vam bom povedal anekdoto: ameriškemu glasbeniku Rayu LaMontagnu so, ko je dobil grammyja za folk album leta, rekli – ja, zdaj boste pa lahko spoznali svoje mojstre: Neila Younga, Boba Dylana ..., saj konec koncev igrate v isti ligi z njimi. Odvrnil je, da nima potrebe po tem, dovolj mu je, če lahko posluša njihovo glasbo. Pa še dve stvari sta. Na živce mi gre publika, ki se lepi na ime in dogodek ter pride poslušat nobelovko, znanega scenarista, ki je bil nominiran za oskarja, ali pa najbolj znanega opazovalca ptičev med pisatelji (da ne bo pomote, gre za vrhunske avtorje), zares pa s književnostjo nima pravega stika. Kako se že temu reče? Intelektualni snobizem, mogoče. Zakaj ta publika ne pride na branja tistih desetih, recimo, da jih je deset, slovenskih literatov, ki lahko priredijo podobno dobro, če ne celo boljšo »zabavo«? Ali bi prišla, če bi za takšnimi branji stala enako močna propagandna mašinerija? Ali smo Slovenci zgolj in samo podcenjujoči, že skoraj sovražni do sicer zelo redke domače kakovosti? Ali smo preprosto leni? Za vzpostavitev odnosa s književnostjo, pa naj gre za ljubezen ali zgražanje, je, kar je danes čudno, odločilno, da se piše in bere. Bere doma v fotelju, v postelji, na ležalniku, vlakih, avtobusih, letalih, ne pa da se književnost spreminja v neko uprizoritveno dejavnost. Tudi zato ne hodim na branja drugih avtorjev. Dogaja se nekaj, za kar sem mislil, da se v književnosti ne bo zgodilo – ljudje, ki pišejo oz. naj bi pisali, saj so književniki, se čedalje manj zavedajo, da je treba tudi kaj napisati. Mene zanimajo napisane knjige, ne karakterne lastnosti in videz avtorjev. Mogoče se bojim razočaranja, se bojim tega, da bi zazijal prevelik prepad med mojo predstavo o pisatelju in dejanskim stanjem, resničnostjo, ki bi se nenadoma razkrila pred mano. Razkrila brez mistifikacij. Kar pa zadeva domači teren, bom zdajle izrekel nekaj človeškega in zelo slovenskega hkrati: zagotovo bi se mi zdelo pisanje določenih slovenskih literatov boljše, če jih ne bi osebno poznal.
Od kod mi ideja, da imate veliko poslušalcev: ko naj bi pozimi predstavljali svojo zadnjo knjigo esejev Visoko poletje na provincialnih bazenih, se je v ljubljanskem lokalu trlo ljudi. Bilo je premalo sedežev za vse. Videti je bilo, da imate težkokategorniške oboževalce. Vas potem ni bilo zaradi zdravstvenih težav in v zraku je bilo čutiti razočaranje, ki ga denimo pri odpovedi literarnega veleperformansa ne bi bilo.
Z moje strani ne bi bilo nobenega veleperformansa. Jaz samo berem in včasih tudi kaj smešnega povem, da malo razelektrim in sprostim ozračje. Upam, da se bosta takšen obisk in takšno pričakovanje še kdaj ponovila. In upam, da se to ne bo dogajalo samo takrat, ko sem v postelji z visoko vročino.
Zdi se, da tudi literarnih družb ne marate. Gre za sindrom Thomasa Bernharda, ki je dejal, da »samega sebe ne prenaša, kaj šele cele horde razmišljujočih in pišočih njemu enakih«?
Včasih zna kdo do vseh odtenkov izraziti občutke drugega človeka. In ko ta drugi človek večkrat prebere, kar je prvi zapisal, začenja verjeti, da je avtor on sam. Gre točno za to. Za sindrom Thomasa Bernharda.
Je biti profesionalen pisec eden najtežjih poklicev na svetu?
Profesionalen pisec je krasen poklic. Ima le eno resno pomanjkljivost – v večini primerov je povezan z »urjenjem v različnih oblikah beračenja«.
Je ta poklic sploh kdaj ustrezno nagrajen? Je trud kdaj povrnjen? S priznanji in nagradami? S številnimi bralci?
Poklic je verjetno ustrezno nagrajen na popolnoma osebni, intimni ravni; z občutkom, da je napisano uspelo, da deluje, da se približa ali pa celo vstopi, če si zdaj sposodim prispodobo, ki jo je uporabil Bergman, da bi izrazil svoje veliko občudovanje filmov Andreja Tarkovskega, v tisti idealen prostor sna, po katerem se nekateri pisatelji in pesniki premikajo povsem samoumevno in brez napora, drugi pa celo življenje samo razbijamo po vratih teh prostorov. Je pa nedvomno dobro, da pride tudi priznanje od zunaj, kjer pa, kot je zapisala Louise Glück v eseju Vzgoja pesnika, vedno obstaja možnost neutolažljivega strahu, da se bo delo pisatelja zdelo le srednje zanimivo, da bo obstajal razkorak, s katerim živijo tudi največji pisci (razen če ne dočakajo res visoke starosti): razkorak med sanjami in dokazi.
Se je vaš pogled na lasten poklic spremenil, odkar je vlada začela z varčevalnimi ukrepi na področju kulture in s tihim prezirom do umetnosti? Se je v vas zbudila razredna zavest, ste jezni?
Ni se spremenil. V materialnem smislu je vedno šlo za »uboštvo«, ampak s tem uboštvom se nisem toliko ukvarjal, dalo se je shajati, saj poklic prinaša druga zadovoljstva in užitke, ki niso merljivi z denarjem. Sploh pa je vedno obstajala splošna nacionalna predstava, da mora biti tisti, ki se gre umetnost, lačen, bos in gol, saj ga bo to nedvomno navdihnilo za velika dela, za pravo in avtentično strmenje v Božji obraz. Priznanja za svoja dela bo seveda dobil posthumno, ko mu bodo postavili kakšen spomenik, po njem imenovali podružnično šolo ali pa stransko ulico, mogoče vojašnico, brigado. Če malo pogledamo spletne komentarje, ki se vedno znova pojavijo pod novicami o kakšnem modrem sklepu in ugotovitvi, ki je zrasla v glavah zaposlenih na superministrstvu, je to nekakšen skupen imenovalec, rdeča nit predstave, ki jo imajo ljudje o umetnosti in umetnikih. Vsaj tisti, ki se skriti za psevdonimi tam oglašajo. Sedanji vladni garnituri je uspelo dobro spreti, če uporabim marksističen izraz, bazo in nadstavbo. Da se vrnem nazaj; če se je po spletu naključij zgodilo, da sem kakšno leto zaslužil malo več, so z zakonodajo in pravili hitro poskrbeli, da mi ni ostalo nič denarja, saj sem padel v višji davčni razred, prekoračil cenzus in bil ekspresno ob tisti denar, ki naj bi bil nekakšen letni presežek, denar za v štumf in za hude čase. Ne denar za luksuzne dobrine. Stvari so tako regulirane in vzpostavljene, da se, glede na standard, vedno največ jemlje tistim, ki nimajo, in ne onim, ki imajo veliko. Kar se dogaja z varčevalnimi ukrepi je katastrofa – ne toliko zaradi ukrepov samih, kot zaradi popolnega manka vizije, kako naj bi se problem dolgoročno rešil. Pa še pod krinko varčevalnih ukrepov se uvajajo prijemi, ki smo jih poznali iz prejšnjega sistema, uvajajo pa jih točno tisti, ki so največji nasprotniki in oponenti navad iz prejšnjega sistema. Jeza ob tem mi ni tuja. Prihajam iz okolja, v katerem so bili ljudje zaradi obupa in nevzdržnih življenjskih razmer primorani začeti spreminjati svet. Sveta seveda niso spreminjali z besedami.
To me je spomnilo na pismo iz leta 1910, ki ga je Lojz Kraigher poslal Ivanu Cankarju. V njem piše: »Ti si socialist. Ko bi jaz živel v Trbovljah, bi bil bržkone tudi.«
Verjetno je bila to pred stotimi leti edina prava in mogoča rešitev. Osebno se ne identificiram z nobeno politično smerjo. Nikoli se nisem in se tudi nikoli ne bom. Nimam talenta za takšne stvari. Pa tudi osnovni principi, po katerih deluje umetnost, so diametralno nasprotni tistemu, kar imenujemo demokracija, demokratično. Umetnost je izrazito avtokratična, njen najbolj izstopajoč model delovanja je eliminacija šibkih členov in delov. Če to brez vsake distance prenesemo na človeško družbo, se hitro znajdemo v koncentracijskih taboriščih. Še najbliže mi je Stranka za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Ali pa je to mogoče društvo?
Vaše pisanje se mi zdi zmes pisanja Miljenka Jergovića in W. G. Sebalda. Bi se s tem lahko strinjali?
To je kompliment. Vsaj upam. Ali pa se motim? Jaz bi dodal še kakšnega avtorja. Vendar nobenega slovenskega. Jergović in Sebald sta odlična pisatelja. V nekem obdobju sem prebral vse njune dostopne knjige. Sebaldovi sta dve, če me spomin ne vara. Jergovića pa sem moral brati, ker sem pisal spremno besedo za slovenski prevod njegove knjige kratkih zgodb Mama Leone. To je bilo pred desetimi leti. Moram pa priznati, da sem ga po tistem malo izgubil, saj njegovih daljših tekstov, se pravi debelih romanov, nisem bral. Ga pa občasno berem v Jutarnjem listu ob sobotah, kjer piše celostransko kolumno; ob tem se na svojo veliko žalost vedno znova prepričam, kako ubogo je pisanje po sobotnih prilogah vseh slovenskih časopisov.
Nekoč ste dejali, da se imate za »faliranega prozaista«. Zakaj faliranega? Ste že povsem opustili misel na pisanje romana?
O pisanju proze ne razmišljam. Razmišljam o pisanju esejev, ki so lahko tudi neka vrsta proze. Faliran pa sem, ker na začetku osemdesetih sebe nikoli nisem videl kot pesnika, ampak bolj kot prozaista, ki pa ni nikoli poskusil pisati proze in je pristal v poeziji. V zadnjem času se čedalje bolj približuje ravno takšni poeziji, ki ga je pred leti odbijala, saj je bil zanjo premlad in prezelen.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012