Pol stoletja slovenske zabavne glasbe
Marcel Štefančič, jr. je pred časom zapisal, da je filmska umetnost stara toliko kot najstarejša Slovenka, in če izpeljemo podobno analogijo ob primeru zabavne glasbe, je ta stara približno toliko kot povprečen bralec časopisa Pogledi. Vsekakor gre za eno najmlajših kulturnih panog, ki jo imajo resni umetniški krogi prehitro za namenjeno samo zabavništvu oziroma za nevredno večje pozornosti.
Njena starost je v slovenskem merilu podobna kot v svetovnem. Britanska knjiga 1001 album, ki ga morate slišati, preden umrete se začne v letu 1955 s Frankom Sinatro, nadaljuje pa z Elvisom Presleyjem in džezovskimi, bluzovskimi ter rokabili zasedbami. Zabavna glasba ameriškega izvora je – z džezom vred – sprva veljala za nemoralno oziroma v političnem besednjaku za »imperialistično«, a z nekaj zamude so se njene oblike začele uveljavljati povsod po svetu. Mejnik, ko lahko zares začnemo govoriti o pojavu zabavne glasbe pri nas, je festival Slovenska popevka z začetkom v letu 1962, čeprav so se nekatere oblike zabavne glasbe pojavljale že prej (Ježkovi šansoni, na primer). V šestdesetih in sedemdesetih letih je Slovenska popevka veljala za osrednji glasbeni dogodek in združevala džezovsko izšolane skladatelje, vrhunske pesnike in nadarjene vokaliste. Glasba je temeljila na uglajeni virtuoznosti orkestra, v nasprotju z manjšimi zasedbami narodno-zabavne glasbe, ki sta jo s harmoniko tako rekoč ustvarila Slavko Avsenik in Lojze Slak.
V sedemdesetih so se pojavili kantavtorji, pa rock glasba ter džez v povsem novih oblikah, osemdeseta so zaznamovali elektronski instrumenti in punk, temu so sledili najstniški pop, pa heavy metal, hard core in različne mešanice progresivnega rocka, v devetdesetih pa denimo nu-metal, vzpon novega etna, rapa in tako naprej do trenutka, ko je dogajanje postalo precej kaotično, tako ekonomsko, medijsko, politično kot žanrsko.
Prva dilema se nakaže že pri poskusu definicije samega pojma zabavna glasba. Odvisna je namreč od tega, kdo jo skuša sestaviti. Že če vprašaš protagoniste džeza in etna, se bodo nekateri z veseljem umestili v zabavno glasbo, drugi pa si verjetno močno prizadevajo za to, da jih nihče ne bi umestil v ta pogrošni koš. Privrženci progresivnega rocka imajo podoben odnos, saj po večini omalovažujejo narodno-zabavno in komercialno glasbo (ne glede na njen zven, ki je lahko tudi močno subverziven). Seveda pa je izmed vseh mnenj na koncu najpomembnejše stališče ministrstva za kulturo. Najopaznejša kulturna veja tega tisočletja in ministričina velika ljubezen, torej film, prejema zgolj 2,76 odstotka kulturnega proračuna (Letno poročilo Ministrstva za kulturo, 2009), tako primerno nizki pa so tudi vložki v refleksijo in kakovosten razvoj vse tiste glasbe, ki ni klasična ali klasično ljudska. Z drugimi besedami – v očeh kulturnih elit je večina preostale glasbe samo zabavne, torej komercialne narave.
Ob takšnem razmisleku že nasedemo na razliko med tako imenovano komercialno in nekomercialno glasbo, na razliko med mainstreamom in alternativo. Vedno obstajajo izvajalci, ki so z avtorsko izjemnostjo presegli to brezno, a ti izvajalci so praviloma redki ali pa jim to uspeva v kratkem časovnem obdobju, ko se šele uveljavljajo. Poleg tega je zabavna glasba znana tudi po nekaterih subkulturah, ki nikoli ne bodo zares komercialne, saj si to niti ne želijo biti. To pa še ne pomeni, da jih državi ni treba zaščititi in jim omogočati razvoj. Toda o kakšnem nacionalnem interesu sploh lahko govorimo na področju zabavne glasbe? Seveda o interesu jezika, ki ga glasba prek radia, interneta in televizije uresničuje s svojim strahovitim dometom. Brez vlaganja v prav vse, tudi »zabavne« oblike slovenske glasbe bo miniaturni trg na čelu z glasbenimi uredniki, ki se morajo podrejati lastnikom komercialnih radijskih postaj (ti pa trdijo, da se podrejajo okusu ljudstva), stežka izluščil kakovost. Kakovost načeloma ni pogojena z izbiro glasbenega žanra, temveč s kakovostnim posredovanjem svojega sporočila, njegovo jedro pa pomeni jezik.
Pri jeziku se pomudimo še za hip. Na desetine slovenskih izvajalcev snema in koncertira v angleškem jeziku, tega nikakor ni mogoče obsojati, pač pa pojav zbuja skrb zato, ker imajo le redki nadobudneži dovolj sredstev, vsebine in zagona za kaj več kot peščico koncertov na tujem. Po drugi strani pri nas nenehno koncertira na desetine izvajalcev z območja nekdanje Jugoslavije in ti tako nekako uravnotežujejo slovensko gospodarsko dominacijo na srednjem Balkanu. Razmerja med slovenskimi izvajalci, ki nastopajo na jugu, in med »jugoslovanskimi« izvajalci, ki nastopajo pri nas, niti ne moremo izračunati, saj so slovenski hiti že davno tega izginili z zagrebških, beograjskih ali sarajevskih radijskih postaj. Vprašanje je torej, zakaj samo angleščina in zakaj ne hrvaščina, bosanščina ali srbščina?
Na podlagi levo-desnih političnih iger, ki so v tem tisočletju preplavile medije in naše doumevanje stvarnosti, se v resnici že dlje časa ustvarja vtis, da obstajata samo dve vrsti zabavne glasbe: »domača« narodno-zabavna glasba, ki naj bi bila v domeni desnih strank, in »posvojeni« rock, ki naj bi bil bolj v domeni levih strank.
Pred časom me je ded vprašal, ali imam tudi jaz rad beat glasbo. Ko je pred malo manj kot pol stoletja vzgajal svoje hčere, ga je kot pravovernega komunista namreč skrbel negativni vpliv skupine The Beatles na vzgojo deklet. Kljub dolžnemu spoštovanju je vendarle treba reči, da slovenski družbeni in tudi kulturni prostor v dobršni meri obvladujejo generacije, ki družbo vračajo v preteklost in ji ne znajo odpirati vrat v prihodnost. Razlog je verjetno tudi nepopularnost nekdanjega sistema, ki je številnim umetnikom zaprl usta, kasneje pa si te pravice več niso dovolili vzeti. Toda to že pušča posledice na generacijah, od katerih se pričakuje, da bodo vsak hip postale steber družbe. Sedemintridesetletnega dokumentarista se denimo označuje za »ustvarjalca mlajše generacije«, sedemintridesetletnega rockerja pa za »legendo slovenske glasbene scene«. Razlika je enostavno prevelika. Starejše generacije so se z rockom in džezom do danes že sprijaznile, a ker vsem preostalim zvrstem niti ne posvečajo pozornosti, je kljub novim, masovnim glasbenim trendom v Sloveniji spet v vzponu – popevka! Le da tokrat – z izjemo, ki jo pravzaprav pomeni sam Big Band RTV Slovenija – nič več kot gonilo svežine, napredka in sporočilnega presežka. Kvečjemu narobe.
Tako pridemo do zloglasnih kvot, ki so svojevrstna iznajdba Evropske unije in v praksi lahko delujejo dokaj nerodno. Vsestranski spori niti ne presenečajo, v njih pa se kažejo distanca ministrstva, neznanje mlajših glasbenih urednikov, pretiran ponos radijskih lastnikov in nečimrnost uspešnejših glasbenikov. Vprašanje kvot je postalo vprašanje razmerja med predvajanjem slovenske in anglosaške glasbe, to pa je ponovno problematično. Po eni strani gre za veliko streznitev o resnični kulturni dominaciji Združenih držav in Velike Britanije, ki s svojimi izvajalci zlahka prodrejo v ves »svobodni« svet, obenem pa je Billboardova lestvica najuspešnejših albumov leta 2004 beležila osemindevetdeset ameriških in le dva angleška izdelka. Z drugimi besedami – na Siddharto in druge, ki se trudijo prebiti na tuje, verjetno ne čaka nihče! Toda postavljanje visokih slovenskih kvot ni pravi odziv na anglosaško vsiljivost, saj se s tem ne izkažeš za boljšega od tvojega »zavojevalca«. Pri vsem skupaj gre tudi za veliko gospodarsko igro, ki se je mladi anglosaški glasbeniki – najsi bodo še tako »alternativni« – po pravilu ne zavedajo. Pomembnejše vprašanje od tega, ali naj se vrti slovenska ali anglosaška glasba, bi zato moralo biti, koliko glasbe, ki ne sodi v nobenega od teh košev, je treba tudi slišati? O večplastni češki glasbeni sceni ne vemo ničesar. Prav tako ne o madžarski, portugalski, ruski, srbski, švedski, brazilski, mehiški, poljski, italijanski, tajski, danski, japonski, nigerijski, francoski, južnoafriški, nemški in kar je še svetovnih držav.
Ministrstvo z določitvijo najmanj petnajstih odstotkov predvajanja slovenske glasbe ni naredilo velikega zločina, njegova krivda je bolj v popolni pasivnosti do vprašanj vizije in kakovosti razvoja slovenske zabavne glasbe. Od že omenjene (politične) delitve na narodno-zabavno in rock glasbo naj bi bilo torej odvisno, ali bo v nekem mandatu Televizija Slovenija predvajala več takih ali več drugačnih oddaj, to pa seveda kaže, da vsi odgovorni močno podcenjujejo gledalstvo in poslušalstvo. Glasbeniki imajo prav, ko se bojujejo za ponovno uvedbo žanrskih oddaj z raznovrstno zabavno glasbo, in te oddaje naj nikakor ne bodo samo popevkarske, šolskopoučne ali proruralne narave. Televizija Slovenija je z neznosno lahkostjo denimo ukinila umetnost (slovenskega) videospota. Videospot ustvarjalcem ponuja dodatne izrazne možnosti in kot eden najopaznejših kulturnih podžanrov lahko vpliva na povečevanje predvajanja slovenske glasbe na komercialnih radijskih postajah. S kvotami ali brez.
Tukaj je še Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije, bolj znano kot SAZAS, ki ni edino strokovno združenje v branži, očitki nanj pa se po večini nanašajo na to, da organizacija (po)skrbi samo za tiste avtorje, ki so najbolj predvajani. Za vse preostale, ki v resnici proizvedejo največ pestrosti, ostane bore malo. Podobna vzporedna zgodba se sicer dogaja pri knjižničnem nadomestilu, toda denarja, ki se obrača ob poslušanju glasbe na radiu in televiziji, je dosti več od zneskov, izplačanih avtorjem zato, ker si državljani v knjižnicah izposojamo knjige.
In ko smo že pri knjigah, naj na koncu opozorim na vidik, ki je po mojem mnenju bistvo trenutnega kaosa, povezanega s slovensko zabavno glasbo. Knjižna, pa tudi medijska refleksija sodobnih glasbenih produkcij je preskromna, zlasti če jo primerjamo z drugimi kulturnimi vejami. Iz desetletja v desetletje smo priča menjavanju in kolobarjenju strokovnih revij, pri tem je zdaj v obtoku subvencionirana Glasna, za najstnike pa se borita reviji Plus in licenčni Bravo. Toda revije, ki bi povezovala slovensko glasbeno sceno v vsej njeni raznovrstnosti in bi bila tudi verodostojna poganjalka njenega razvoja, v resnici nikdar nismo imeli.
Tudi pri sodelovanju z organizacijami, kot je denimo društvo Sigic, ki naj bi skrbelo za vzpostavitev slovenskih glasbenih baz, si ministrstvo za kulturo ni zastavilo odločnih ciljev, ki bi kratkoročno predvideli vsaj nastanek enciklopedije, ali še bolje – antologije slovenske zabavne glasbe. Kulturnikom, glasbenim zanesenjakom, predvsem pa urednikom in novinarjem bi takšno monumentalno delo ponudilo vpogled v razmeroma kratko, a nadvse bogato in razvejeno obdobje, v katerem je slovenska zabavna glasba doživela izjemne premike. Brez knjige, na katero se različni krogi piscev sicer pripravljajo že dlje časa, se bodo za vedno izgubile sledi o stotinah pesmi, albumov, tokov, smeri, žanrov in izvajalcev, ki so v zadnjega pol stoletja morda pustili večji kulturni pečat v našem prostoru kot gledališčniki in pisatelji, ni pa rečeno, da je bil ta pečat vedno kakovosten. A ravno kakovost je tista, ki jo je nemogoče dvigovati brez nenehno prisotne in relevantne refleksije. V zameno za tak projekt, morda vreden kakšnih petindvajset tisoč evrov, smo lani dobili biografiji zasavske skupine Orlek in Damjana Murka, letos pa skupine Mi2 in častitljivega Slavka Avsenika. Premalo. Preskromno!
Pogledi, november 2010