pisma bralcev
Odziv na: Drobiž za Prešernovega nagrajenca
Komu zvoni?
Andrej Ilc
09. 06. 2011
V članku Draga Bajta z naslovom Drobiž za Prešernovega nagrajenca, objavljenem v Pogledih 25. maja 2011 (v rubriki Zvon), je zapisanih več neresnic in netočnih podatkov, ki postavljajo vse zapisano v dokaj čudno luč. Pisec v uvodu zapiše, »da malone noben pozoren bralec ni opazil, da gre za nov prevod«. Temu je težko verjeti, saj je podatek o novem prevodu, ki je nastal ob štirideseti obletnici izida izvirnika, jasno zapisan na platnicah knjige in torej bralcu ni treba biti pretirano pozoren, da bi to opazil. Nadalje še v istem odstavku preberemo, da je Jonatan Livingston Galeb v prevodu Janeza Gradišnika nazadnje izšel leta 2010, kar tudi ne drži. Izid v tem letu je bil sicer načrtovan, a do njega žal ni prišlo. Galeb je v Gradišnikovem prevodu tako nazadnje izšel leta 2008, a tudi takrat delo ni »izšlo v 10.500 izvodih«, kot bombastično trdi pisec, temveč v 2000 izvodih. Še zmeraj lepa naklada, a vseeno več kot petkrat nižja od navedene. Pisec bi se tovrstnim netočnostim lahko izognil, če bi podatke preveril na založbi (tam bi izvedel, da je toliko knjig izšlo v zadnjih desetih letih), a se je raje zatekel k površnemu citiranju iz nejavne elektronske korespondence med založnikom in pravnim zastopnikom Gradišnikovih dedičev. Glede na to, da je iz celotnega članka razvidno, da mu je ta korespondenca zaupne narave očitno prišla v roke (kako je do tega lahko prišlo, je posebno vprašanje), bi se pisec lahko, če bi imel namen objektivno predstaviti ta »primer«, o kakšni podrobnosti pozanimal tudi pri spodaj podpisanem soavtorju korespondence. Ker tega ni storil, je možno domnevati, da je bil njegov namen drugačen. Pravi namen morda izpričuje tudi piščevo tendenciozno navajanje primerjave obeh prevodov iz revije Bukla. Korektno napisano besedilo, ki sicer zamolči dejstvo, da stari prevod ni brez napak, vseeno pa pregledno predstavi dve prevajalski strategiji in prepusti inteligentnemu bralcu, da si sam ustvari sodbo, izzveni v piščevi interpretaciji kot obsodba novega prevoda (oziroma »malone priredbe«) in tako rekoč kronski dokaz neizmerne požrešnosti založbe, ki se je raje odločila za objavo »očitno šibkega prevoda, bolj podobnega priredbi«, kot da bi se z dediči dogovorila o novi izdaji prevoda Prešernovega nagrajenca.
Še enkrat: založba ni imela nobene namere ponujati nov prevod »bralcem kot starega«, kot v nadaljevanju članka zopet trdi pisec, sploh pa ne držijo njegove s klicajem poudarjene besede, da je »založba (…) namreč novi prevod Bacha prijavila za subvencijo s sklicevanjem na Gradišnikov prevod!«. Vse to si je pisec preprosto izmislil, saj založba novega prevoda ni nikoli prijavila za nikakršno subvencijo. Piščevo namigovanje na zavrženo dejanje založbe se je žal zdelo pomembno tudi uredništvu, saj je omenjeni del besedila izpostavilo še v okvirčku z večjimi črkami.
A piscu tudi to še ni bilo dovolj, saj v nadaljevanju članka zapiše še, da Janeza Gradišnika »osrednja slovenska založba spregleduje in bojkotira«. Resničnost te trditve je mogoče preprosto preveriti v sistemu COBISS, iz katerega je razvidno, da je prav Mladinska knjiga v zadnjem poldrugem desetletju od vseh založb ponatisnila največ Gradišnikovih prevodov: izšli so romani Čarobna gora, Komu zvoni, Mojster in Margareta in Neskončna zgodba, lani pa še ponatis njegovega prevoda Hemingwayevih izbranih novel. Ali morda pisec namiguje, da je svojega zvestega in dobrega sodelavca začela založba bojkotirati po njegovi smrti? Iskreno upam, da ne.
Glede na vse navedeno se sprašujem, čemu je takšen tendenciozen članek sploh nastal. Komu služi ves ta linč in škandaliziranje, ki smo mu bili nekateri priča že na nedavni, mitingaško intonirani okrogli mizi Društva slovenskih književnih prevajalcev? Bralcev ne bi rad preveč utrujal z ozadjem, saj je po svoje mučno in prejkone žalostno. Lahko zapišem samo to, da je bila založba v primeru Jonatana Livingstona Galeba postavljena pred nemogočo izbiro: sprejeti vzvišeno in arogantno izsiljevanje pravnega zastopnika dedičev ali se posloviti od nadaljnjega ponatiskovanja knjige. Zato ji ni preostalo drugega, kot da se odloči za nov prevod. S pravnim zastopnikom dedičev je bilo sicer doseženo soglasje, da se pogajamo in odločamo od primera do primera, zato je lani izšel ponatis Gradišnikovega prevoda Hemingwayevih izbranih novel (založba je plačala krepko več od »subvencijskega« honorarja, ki ga predpisuje Javna agencija za knjigo), ne pa tudi ponatis njegovega prevoda novele Starec in morje, ki bo letos izšla v novem prevodu Sovretovega nagrajenca (pisec svoje društvene kolege, ki si drznejo sprejeti tovrstno naročilo, ozmerja s »tradukcijskimi štrajkbreherji«). Letos je založba na pravnega zastopnika dedičev naslovila še dva predloga za ponatisa Gradišnikovih prevodov, vendar se temu na ponudbi sprva ni zdelo vredno niti odgovoriti. Sledil je že omenjeni poskus linča društvenega kolega in založbe in zdaj še pričujoča medijska objava.
Ker se mi zdi tovrstna raven in smer razprave popolnoma nekonstruktivna, če ne že kar destruktivna, problematika pa daleč presega udeležence konkretne zgodbe in njihove ege, predlagam, da bi Društvo slovenskih književnih prevajalcev v tovrstnih primerih nastopilo kot nekakšen posrednik med založniki in prevajalci oziroma njihovimi dediči. Interes društva najbrž ne more biti v tem, da bo zdravilo komplekse svojih posameznih članov, pač pa med drugim v tem, da ostajajo dostopni najeminentnejši prevajalski opusi, med katere nedvomno spada tudi delo Janeza Gradišnika. Verjamem, da bi društvo pri tem podprla tudi Javna agencija za knjigo.
Andrej Ilc, Mladinska knjiga založba
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
