pisma bralcev
Odziv na: Zakaj ne bom pisal odgovorov ...
Odgovor Alešu Gabriču
Tamara Griesser - Pečar
26. 11. 2011
Na kritiko besedila vojnega in povojnega časa v Slovenskem zgodovinskem atlasu se je oglasil avtor dr. Aleš Gabrič, ki pa se z njo ne skuša argumentirano spoprijeti. Svoje kritike in časopise, ki so jih objavili, označi za enostranske, nevredne resne polemike in nekompetentne. Kljub poznanju njegove drže me vseeno malo preseneča, da očitno med nami ni niti minimalnega skupnega imenovalca, saj celo zelo negativno ocenjuje nedavno odločbo ustavnega sodišča. Piše namreč, da gre pri kritikih njegovega pisanja v Atlasu »za ljudi, ki so se razveselili ob objavi razsodbe ustavnega sodišča, da se odpravi poimenovanje, ki bi lahko prizadelo človekovo dostojanstvo«. Kljub vsem razlikam med zgodovinarji bi vendarle pričakovala, da smo, ker svojega poklica pravzaprav drugače po pravilih stroke ne moremo opravljati, nasprotniki vsakršne nesvobode in vsakega totalitarizma in da torej tudi ne odobravamo, da se na novo postavljajo simboli totalitarnega režima, ki je povzročil toliko gorja na slovenskih tleh. Na Poljskem, Madžarskem, v Litvi in Latviji so npr. komunistični simboli sploh prepovedani. Že dolgo časa se zavzemam za to, da bi med zgodovinarji nastal dialog, da bi zapustili osebno raven in se odprli argumentom. To je bil tudi očiten namen urednice Pogledov in vzrok, da sem se odzvala. Poudarjam pa, da ni nič narobe, če imamo zgodovinarji različna mnenja, predpogoj za to pa je seveda, da upoštevamo dejstva, torej vse dostopne dokumente, da literature ne uporabljamo selektivno, predvsem pa tudi, da spoštujemo drugače misleče. Če vsega tega ne upoštevamo, potem kršimo pravila stroke.
Kolega Gabriča sprašuje, kaj imam v mislih z besedo »režim«, čeprav ne dvomim o tem, da me je razumel. Pomen izraza se je dejansko spremenil in ima danes izrazito negativen prizvok. Pomeni diktaturo oz. neligitimirano oblast. In v tem smislu sem ga uporabila. Nikakor se ne morem strinjati z Gabričevo oceno, da tisti, ki kritizirajo njegovo pisanje o vojnem in povojnem času, »zagovarjajo teze, ki so v znanstvenem zgodovinopisju že presežene«. Je Gabrič morda varuh edino zveličavne interpretacije naše totalitarne preteklosti? Očitno nasprotuje reviziji, ki pa je potreben instrument resnega zgodovinopisja, ker vsak nov dokument, vsako novo spoznanje spremeni sliko preteklosti. Da pa je potrebna revizija zgodovinopisja komunističnega režima, ki je služilo oblasti kot propagandno orodje, je več kot očitno.
Namesto da bi kolega Gabrič priznal, da je na zemljevidu z naslovom Evropa med l. 1939 in 1942 pozabil upoštevati sovjetske napade na baltske države in Finsko, zagovarja svoj prikaz, češ da so podoben prikaz objavili tudi drugi resni zahodni znanstveniki. Ne glede na to, da citiranje zmot drugih ni argument za lasten prav, moramo v teh konkretnih primerih opozoriti tudi na naslove prikazov. Pa tudi na Zahodu so se zgodovinarji dolgo nekako ogibali primerjave med Hitlerjem in Stalinom, kar pa se je v zadnjem času korenito spremenilo, naj omenim samo dve temeljni deli: Hitler’s Germany and Stalin’s Russia (Richard Overy, London 2004) in Lenin, Stalin, and Hitler: The Age of Social Catastrophe (Robert Gellately, London 2007). Gabrič piše tudi, da sem spregledala (medlo) rumeno razmejitveno črto Poljske. Če bi pozorno prebral mojo bolj obširno kritiko v Družini, ki sem jo napisala pred mnenjem, ki sem ga poslala na Poglede, potem bi opazil, da je nisem spregledala, da pa sem mnenja, da nikakor ne zadostuje. Pa očitno časopisov, ki so po njegovem »poznani po izrazito idejno enostranskih stališčih in prispevkih, nevrednih polemike«, ne bere. Tudi tukaj se seveda razlikujeva, ker kot zgodovinarka, ki se ukvarja z novejšim časom, spremljam tudi pisanje, ki ne ustreza mojemu svetovnemu nazoru. Ni mi treba posebej poudariti, da časopisov, ki jih omenja Gabrič, ne štejem k tej kategoriji. Vsekakor pa sem mnenja, da je za neodvisnega zgodovinarja odločilen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje.
Res se je kritika v glavnem omejila na čas druge svetovne vojne, ker je ta problem najbolj pereč, razširiti pa bi jo morali še na povojni čas, ker je tudi ta prikazan pomanjkljivo. Nič nimam proti karti demografskih posledic 2. svetovne vojne, nujno pa bi bilo, da bi z dodatnimi kartami prikazali tisto, kar je za razumevanje novejše slovenske zgodovine tako zelo pomembno, npr. s karto begunskih taborišč, predvsem pa s povojno karto prikritih grobišč (evidentiranih je več kot 600 s 100.00 žrtvami), ki je izdelana in bi jo morali samo prenesti. Sploh niso omenjeni dogodki v Vetrinju in angleška prevara. Kje so montirani kazenski procesi, kje so koncentracijska taborišča in zapori, izgoni iz prebivališč, administrativne kazni, kje je sploh razredni boj …?
Naj končam s tem, kar je v svoji izjavi napisala komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic: »Potrebna bi bila resna in sistematična, pregledna in uravnovešena obravnava temeljnih zgodovinskih pojavov v Sloveniji med vojno in po vojni, ki bo pripomogla k razumevanju zgodovine na Slovenskem in ne bo izključujoča do posameznih zgodovinskih dejstev in pojavov.«
Tamara Griesser - Pečar
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
