pisma bralcev
Odziv na: 17, 12, 1
Zakaj ne bom pisal odgovorov ...
Aleš Gabrič
15. 11. 2011
V Pogledih (št. 20, 12. 10. 2011) je bil objavljen zapis urednice Ženje Leiler z naslovom 17, 12, 1, v katerem je pozvala nekatere zgodovinarje za komentar na račun kritik, ki jih je bil deležen Slovenski zgodovinski atlas oziroma konkretno prikaz 2. svetovne vojne. Nad odzivom je bila urednica zelo razočarana, saj je od sedemnajstih naprošenih za prispevek dobila le eno besedilo. Iz njenega zapisa je očitno, da tega ni pričakovala in da si tudi ne zna predstavljati, zakaj je prišlo skoraj do enotnega bojkota strokovnjakov na tovrstni poziv. Ker vzrok vsaj deloma poznam, saj sem se o tem pogovarjal z nekaterimi pozvanimi, sem se kot avtor tistega dela Atlasa, ki je deležen nekaterih zelo negativnih odmevov, tudi odločil, da se bom oglasil. Spodbudilo me ni toliko pisanje edine, ki se je odzvala, Tamare Griesser - Pečar, temveč bolj povod, ki ga je kot poziv zgodovinarjem v svojem zapisu navedla urednica. Temu bo na koncu posvečenih še nekaj misli.
Uvodoma naj omenim, da so se podobne kritike, kot jih je zapisala Griesser - Pečarjeva, pred tem že pojavile v nekaterih drugih časopisih, in to na pogosto nizkotnem nivoju na račun Atlasa in podpisanega. Ker gre za časopise, poznane po izrazito idejno enostranskih stališčih in prispevkih, nevrednih resne polemike, se nanje niti nisem in se tudi ne nameravam odzvati. Matija Ogrin (Družina) je tako v mojih zapisih našel politizacijo, kakršne »smo bili vajeni v totalitarnem šolstvu«, po mnenju Boštjana Turka (Reporter) sem za Atlas naredil »strukturni falzifikat«, Ivo Žajdela (Demokracija) je ocenil, da sledim poti, ki so jo zarisali »najrazličnejši apologeti komunistične revolucije«, Jože Dežman (Slovenski čas) pa meni, da je »ideološka železna zavesa« na meni »povzročala tragično zaplankanost«. Ker gre za ljudi, ki so se razveselili ob objavi razsodbe ustavnega sodišča, da se odpravi poimenovanje, ki bi lahko prizadelo človekovo dostojanstvo, bi bilo seveda zanimivo vedeti, kako ta pojem, človekovo dostojanstvo, razumejo sami. Očitni izrazito enostransko.
Vsem tem »kritikam« in »kritikom« (izrazov, ki jih uporabljamo za tak način pisanja v žargonskem pogovoru na tem mestu ne bom navajal) je skupno, da so se omejili zgolj na ozek segment Atlasa in mu skušali zaradi nestrinjanja s konkretnim delom odvzeti večino njegove vrednosti, vsem je skupno, da so bili objavljeni v nestrokovnem časopisju, ki podpira slovenski desni idejnopolitični pol, in so s svojim pogledom nagovarjali svoje somišljenike. Omenjenim »kritikom« je skupno tudi, da v znanstvenem zgodovinopisju njihova imena in teze nimajo teže, še toliko bolj pa to velja za njihov dosedanji prispevek k slovenski historični kartografiji. Vse zapise združuje tudi dejstvo, da njihova dolžina daleč presega prostor, ki je bil v Atlasu odmerjen za kritizirano tematiko, in da so ob tem pozabili zapisati, kako naj bi vse, kar po njihovem mnenju manjka, spravili v natančno odmerjen obseg. Skupno jim je tudi, da zgodovinsko dogajanje omejujejo le na ožje obdobje 20. stoletja in da v svojem razumevanju zgodovinopisja in demokracije na dopuščajo drugačnosti, saj priznavajo zgolj dve resnici: njihovo lastno in napačno. Nekateri so šli v obrambi lastne resnice celo tako daleč, da so pozivali k cenzuriranju drugačnosti, kar borce za demokracijo postavlja v zelo zanimivo luč. »Kritike« pa druži tudi to, da pri označevanju druge svetovne vojne in povojnega režima na Slovenskem zagovarjajo teze, ki so v znanstvenem zgodovinopisju že presežene in se v njem nikakor ne morejo zasidrati tako, kot bi si oni želeli.
Tamara Griesser - Pečar je z odzivom na pobudo urednice Pogledov pisala za bolj resen časopis (nato je zapis razširila in ga objavila še v Družini) in se je nedostojnostim izognila, a je vseeno dodala, da gre pri mojem delu za Atlas za stil »komaj modificiranega režimskega zgodovinopisja«. Pri tem je pozabila navesti, na kateri režim misli, saj doslej še nisem občutil privilegija pri nobenem, sem pa pri konkretnem režimu občutil, kaj pomeni, če se ta postavi proti posamezniku (pred petimi leti, ko so iz Vlade RS kot odziv na mojo izvolitev na vodstveno mesto v znanstveni ustanovi prišle telefonske in osebne direktive pristojnim organom, da morajo ponoviti postopek in »persono non grato« nadomestili s »persono grato«). Resnosti kritik na račun tistega dela Atlasa, ki je naletel na tako buren odziv idejno ozko zagledanih ljudi, bom ponazoril le s primeri iz ocene Tamere Griesser - Pečar v Pogledih, ki je, kot sem že omenil, svoj zapis zadržala v dostojnem tonu. Ne mislim pa razlagati svojih stališč preveč obsežno, saj je vsakdo, ki je že kdaj polemiziral s kolegico Griesserjevo, spoznal brezplodnost tovrstnega početja. Če je bila opozorjena na nelogičnost svojih trditev ali znanstvenih metod, je pogosto odgovorila z argumentom, da imamo tisti, ki smo šolani v Sloveniji, temu primerno sprane možgane (ne vem sicer, kako so se uspeli temu izogniti prej navedeni »kritiki«), da pa se je ona šolala v demokratičnem svetu. Ker polemike pojmujem drugače, kot jih razumejo moji »kritiki«, bo s tem prispevkom mojega tovrstnega udejstvovanja v tem primeru tudi konec.
Neposredno za tem, ko je moje opisovanje 2. svetovne vojne na Slovenskem ocenila za komaj modificirano režimsko zgodovinopisje, je Griesserjeva kot primer tega navedla neprimernost zemljevida Evropa med leti 1939 in 1942, ker na njem »zaman iščemo vlogo Sovjetske zveze do nemškega napada 22. junija 1941«. Pustimo ob strani dejstvo, da je Griesserjeva na zemljevidu spregledala linijo, ki je v legendi opisana kot »nemško-sovjetska razmejitvena črta«, in da se oznaka nemških napredovanj pod »5« (v legendi »napad na Sovjetsko zvezo«) začenja od te linije (nerazumevanje zapisanega je morda le posledica slabšega branja zemljevidov). V svetovnih atlasih, ki se ne ukvarjajo konkretneje zgolj z zgodovino 2. svetovne vojne (to seveda ni bil niti namen Slovenskega zgodovinskega atlasa), se za prvo obdobje vojne običajno uporabljata zemljevida vojnih operacij 1939–1941 (do nemškega napada na Sovjetsko zvezo) ali 1939–1942 (do viška nemških osvajanj). Griesserjeva je ocenila, da slednjega uporabljajo (komunistični) »režimski« zgodovinarji. Zakaj so ga torej npr. uporabil tudi Paul Robert Magocsi v svojem Historical Atlas of Central Europe (Thames&Hudson, London, prvi natis 1993) in Bavarci v Grosser Historischer Weltatlas (Bayerischer Schuilbuch-Verlag, München, 1981)? Ker so se šolali v komunističnih šolah in imajo sprane možgane ali pa gre pri sodelavcih teh atlasov za same zakrinkane filokomuniste? Pa tudi sicer ne razumem, zakaj naj bi neuporaba zemljevida vojne 1939–1941 pomenila sledenje »režimskemu zgodovinopisju«. Saj je bila tovrstna podoba Evrope, sicer v obliki nemških propagandnih plakatov, na Slovenskem objavljena v knjigah še v času vladavine Zveze komunistov. Na način, ki ga Tamara Griesser - Pečar pogreša, pa je bil tovrstni zemljevid pri nas prvič objavljen, če me spomin ne vara, v Zgodovini 4 : učbenik za 4. letnik gimnazije (Ljubljana, DZS, prvi natis 2002), kamor je bil vstavljen po navodilih soavtorja učbenika Aleša Gabriča.
Poznavanja vsega omenjenega od strokovnjakov za historično kartografijo med »kritiki« seveda ne moremo pričakovati. »Kritikom« so pri pisanju ocen skupne tudi nekatere »znanstvene« metode, kot sta npr. metoda selektivnega branja ali pa potvarjanja avtorjevih misli. Prvo naj ponazorim s pripombo Griesserjeve na račun besed, ki sem jih zapisal o Ljudski fronti za leto 1945. Naštevanje potez, s katerimi so politični voditelji novega režima pridobivali na ugledu, je po njenem mnenju neustrezno. Zanimivo pri tem pa je, da so omenjene besede zapisane v tretjem odstavku poglavja V drugi Jugoslaviji in da je Griesserjeva enostavno preskočila prva dva odstavka, v katerih so zapisane kritike na račun popolnega posnemanja sovjetskega sistema, izigravanja obljub, danih zahodnim zaveznikom in Šubašiću s strani Tita in vodilnih komunistov. Morda omemba tovrstnih zapisov ne bi ustrezno podpirala teze, da gre za nadaljevanje »režimskega zgodovinopisja«? Ali morda dejstvo, da lahko enak miselni preskok in uporabo znanstvene metode selektivnega branja prav za isto navedbo najdemo še pri kakšnem od »kritikov«, nakazuje, da gre pri »strokovnem ocenjevanju« Atlasa za nekoliko širšo akcijo? V »kritikah« bi lahko našli še več omemb tistega, kar »kritiki« pogrešajo, pa je morda to napisano kakšen odstavek ali stran prej ali pozneje.
Z uporabo znanstvene metode potvarjanja avtorjevih misli je Griesserjeva nadaljevala v sledečem stavku, kjer je ocenam o Ljudski fronti in slabem političnem vzdušju zapisala: »S tem očitno opisuje povojno nasilje in umor domobrancev ter nasprotnikov komunističnega totalitarnega režima.« Kdor je besedilo prebral bolj podrobno in ne z metodo selektivnega branja, je lahko omembe teh dogodkov prebral že nekaj odstavkov pred tem, v konkretni navedbi – »poboj številnih razoroženih pripadnikov enot kolaboracije in civilistov« –, in tega torej ni bilo treba skrivati med meglice, kakor to poskušajo na vsak način prikazati »kritiki« Atlasa.
Ti namreč zelo pogrešajo en zemljevid, oz. po Griesserjevi: »Nedopustno je tudi, da ni karte prikritih grobišč.« Popolnoma nejasno mi je, kaj je narobe s tem, da so na zemljevidu Demografskih posledic 2. svetovne vojne na Slovenskem enakopravno upoštevane vse znane slovenske izgube med 2. svetovno vojno. Tisti, ki ne berejo selektivno in ki Atlasu ne očitajo, da v maniri »režimskega zgodovinopisja« zamolčuje žrtve druge strani in povojne poboje, bodo v besedilu pod zemljevidom lahko celo prebrali: »Največ žrtev v vrstah protipartizanskih enot pa gre vsekakor na račun povojnih pobojev domobrancev; zločinski poboj razoroženih enot kolaboracije in delno civilistov je prispeval kar okoli 15 odstotkov vseh slovenskih žrtev vojne.« »Kritiki« Atlasa so doslej že mnogokrat ocenili, da je bilo za »režimsko zgodovinopisje« značilno poveličevanje lastnih in zamolčevanje žrtev nasprotnikov. Ne pojasnjujejo pa, zakaj naj bi s tovrstnim pristopom nadaljevali. Zakaj je torej sporno, da manjka zemljevid grobov povojnih žrtev, ne pa tudi, da v Atlasu prav tako ni posebnih zemljevidov grobov partizanov, med vojno ustreljenih civilistov ali mobiliziranih v tuje vojaške formacije. Če bi torej morali zemljevid demografskih posledic po mišljenju »kritikov« oklestiti na grobišča povojnih pobojev, bi morali dodati tudi, kaj je narobe z zemljevidom Demografske posledice soške fronte, ki sledi istemu miselnemu toku in ne loči med žrtvami na eni in drugi strani. Katero stran zemljevida bi morali torej izprazniti v tem primeru – italijansko ali avstrijsko? Miselnost ljudi, ki hočejo nekdanjo enostranskost zamenjati z drugo in ki si (kot oblastniki nekoč) prizadevajo za ločevanje žrtev na »naše« in »nenaše«, me nehote vedno znova spominja na besede velikega poljskega misleca in disidenta Adama Michnika, ki je tovrstne kritike prejšnjega režima ocenil kot »protikomuniste z boljševiškim obrazom«. Vsem »kritikam« navkljub menim, da je omenjeni zemljevid eden bolj izvirnih v Atlasu. Bom pa rade volje upošteval dobrohotne kritike, ki mi bodo iz drugih nacionalnih zgodovinskih atlasov pokazali podobne, da bi morda v nadaljnjem delu obstoječega še izboljšali. Vsekakor pa bom, kljub »kritikam« »kritikov«, še naprej menil, da so vse žrtve vredne enake pietete.
Za konec pa naj se vrnem k svojem izhodišču. Če ne bi bil sodelavec Atlasa in bi prejel poziv urednice Ženje Leiler, kaj menim o odzivu na Atlas v časopisu Družina, bi se verjetno odzval enako kot večina pozvanih. Na tovrstni poziv zanesljivo ne bi odgovoril s pisanjem ocene, če pa bi svojo zavrnitev podkrepil še s kakšnim bolj ali manj umirjenim pojasnilom, bi bilo verjetno odvisno od dnevnega razpoloženja. Že večkrat je bilo rečeno ali zapisano, da zgodovinopisje v naših medijih običajno zbudi pozornost le takrat, ko se okoli njega sprožajo idejnopolitične polemike. Do tega je, na žalost, prišlo tudi v tem primeru. Namesto da bi bil izhodišče za poziv za komentarje Slovenski zgodovinski atlas sam, je urednica kot izhodišče za komentarje navedla napad nanj. In to napad, nevreden tehtnega strokovnega odgovora in objavljen v idejno ozko profiliranem časopisu, ki s strokovno javnostjo, ki bi jo bilo treba nagovoriti, nima nikakršne zveze. Do tovrstnega odziva medijev ni prišlo prvič, presenečen pa sem, čemu se novinarji ne povprašajo ali pozanimajo, zakaj je na nasprotni strani do podobnih odzivov oz. bojkotov strokovnjakov že prihajalo, zakaj do njih prihaja in bo ob takšnem postopanju še prihajalo. V javnosti sicer nato rade volje o tem razpravljajo nekateri v tem prispevku že omenjeni, toda hitri vpogled v podatkovne baze Cobissa ali Sicrisa bi razkril realni znanstveni domet omenjenih. Menim, da slovensko izobraženstvo rabi vsaj en časopis, kot so Pogledi (še bolje bi seveda bilo, če bi jih bilo še več). Zato ne bi bilo dobro, da bi Pogledi ponavljali napake, ki večino našega medijskega prostora potiskajo v smeri rumenega tiska. Ob tem pa še vedno upam, da bomo dočakali čase, ko bo za poziv k ocenjevanju zadostoval že zgolj izid tehtne znanstvene novitete.
Doc. dr. Aleš Gabrič je raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Raziskuje novejšo slovensko kulturnopolitično, kulturno in politično zgodovino, predvsem odnos politike do intelektualcev, razvoj šolstva, delovanje znanstvenih in umetniških ustanov, odnos države do kulture na splošno in do posameznih kulturnih ustvarjalcev. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani predava zgodovino slovenske kulture in je soavtro Slovenskega zgodovinskega atlasa.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
