17, 12, 1
Slovenski zgodovinski atlas – odziv stroke
24. 10. 2011
Gornji naslov ni matematična naloga iskanja nadaljnjega zaporedja števil. Je zgovorna in pomenljiva statistika. Sedemnajst slovenskih zgodovinarjev, doktorjev znanosti, ki so preučevali ali pa preučujejo tudi obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem (2 z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 8 z Inštituta za novejšo zgodovino, 4 z ZRC SAZU, 1 s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, 1 s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in 1 s Študijskega centra za narodno spravo), smo sredi septembra v uredništvu zaprosili za sodelovanje z naslednjim dopisom:»Spoštovani, Zgodovinski atlas Slovenije, ki je po desetletju nastajanja izšel konec avgusta letos pri Založbi Nova revija, naj bi veljal za eno ključnih del slovenskega zgodovinopisja. Takoj po izidu knjige so v nekaterih medijih izšli zapisi, ki izid Atlasa večinoma pozdravljajo, opozarjajo pa na prikaz dela slovenske polpretekle zgodovine – natančneje, 2. svetovne vojne. Tako je, denimo, komentator tednika Družina dr. Matija Ogrin zapisal, da je to obdobje v atlasu prikazano zelo enostransko, 'skladno z znano post-komunistično razlago'. Ker gre dejansko za kompleksno obdobje slovenske zgodovine, na katero domače zgodovinopisje še zdaleč nima enotnega pogleda, bi želeli v Pogledih (poleg recenzije Atlasa kot celote) zbrati tudi čim več odzivov zgodovinske stroke na prikaz omenjenega obdobja /.../.«Do konca redakcije smo prejeli odgovore dvanajstih povabljencev (pet med njimi na našo ponovno prošnjo), le dva sta bila pripravljena sodelovati, le ena zgodovinarka, dr. Tamara Griesser – Pečar, docentka na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije in avtorica obsežne in nagrajevane monografije Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, pa je na koncu svoj prispevek tudi poslala. Večina je odklonitev sodelovanja pojasnila s pomanjkanjem časa, številnimi obveznostmi in obiski simpozijev v tujini.Zakaj se mi zdi potrebno naš uredniški neuspeh sploh deliti z bralci? Zaradi zelo preprostega razloga. Ker smo želeli sprožiti stvarno strokovno polemiko in se pri tem izogniti politizaciji. Pravim želeli sprožiti, ker časopis seveda ni in ne more biti mesto »razreševanja« problemov posamezne stroke, lahko pa nanje opozarja, jih razlaga itn. Žal je bila temu naklonjena le zgodovinarka Tamara Griesser - Pečar (njen zapis preberite v naslednjih vrsticah):
Prikaz druge svetovne vojne v Slovenskem zgodovinskem atlasu razen tistega dela, ki vsebuje opis in karte Katoliške cerkve, za katerega je odgovoren France M. Dolinar, strokovne presoje ne vzdrži. Avtor, zgodovinar Aleš Gabrič, je besedilo napisal povsem v slogu komaj modificiranega režimskega zgodovinopisja. Začne z enostransko karto druge svetovne vojne (»Evropa med leti 1939 in 1942«), na kateri zaman iščemo vlogo Sovjetske zveze do nemškega napada 22. junija 1941. Slovenske medvojne zgodovine tudi ne moremo razumeti, če ne upoštevamo dveh ravni dogajanja: okupacijo in upor proti njej ter revolucijo in upor proti tej. Za Gabriča raven revolucije ne obstaja, enači jo z uporom proti okupatorju. Po njegovem so se katoliški velikaši odločili za kolaboracijo zaradi papeških okrožnic in slepega nasprotovanja komunizmu. Sploh ne upošteva, da partiji ni šlo toliko za upor proti okupatorju (tega je samo zlorabila za svoje namene), temveč za prevzem oblasti – in to od samega začetka dalje. Vrhovni plenum OF pod vodstvom KP je že septembra 1941 monopoliziral upor in sprejel zaščitni odlok, ki je bil alibi za likvidacije narodno zavednih Slovencev. Prikaza revolucionarnega medvojnega in povojnega nasilja ni, in karta demografskih posledic po 2. svetovni vojni tega ne nadomešča. Nedopustno je tudi, da ni karte prikritih grobišč.
V slogu prejšnjega zgodovinopisja poveličuje partizansko stran in zamolči, da se upor proti okupatorju ni omejeval samo na OF in partizanske enote. Tudi tradicionalna stran je gradila mrežo slovenskih organizacij in enot, ki bi v primernem trenutku, ko bi jih zakonita jugoslovanska vlada v begunstvu poklicala na pomoč, pomagale zahodnim zaveznikom. Tukaj so bile različne legije, četniki, obveščevalne službe, Slovenska zaveza, Narodni odbor itn. Vaške straže so nastale v nasprotju z opisom iz samoobrambnih razlogov. Podobne zdrse bi lahko še naštevali, od ocen političnega vodstva protirevolucije, ki so bile po njegovem mnenju popolnoma zgrešene, pa do tega, da po njegovem predvojne stranke niso poskušale obnoviti delovanja, ker so se čutile prešibke in jih zato ni bilo treba prepovedati, in da bi Ljudska fronta »verjetno brez težav zmagala tudi v bolj umirjenem političnem vzdušju«. S tem očitno opisuje povojno nasilje in umor domobrancev ter nasprotnikov komunističnega totalitarnega režima. Vse to danes, ko je literature o takratnem dogajanju veliko in ko je več kot očitno, da je komunizem pristal na smetišnici zgodovine.
Dr. Tamara Griesser - Pečar je zgodovinarka, docentka na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije in med drugim avtorica obsežne monografije Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
