Uredniška beseda
Klikam, torej sem
21. 04. 2010
Na prvi pogled slovenščina ne zazna njegovega dvojnega pomena, a ga tisti, ki vedo, kdo je Steve Jobs, kljub neprevedljivosti hitro dojamejo. Namreč naslov The Book of Jobs, ki ga je na prvo februarsko številko odtisnil britanski Economist. Dvoumni igri besed, ki priimek srebrno osivelega čarovniškega šefa uprave Appla prepleta z Jobovo knjigo, bi sicer težko pripisali kakšne globlje konotacije, še teže umestnost, a poanta je kljub temu jasna. Spremembe, ki jih na trg knjižnega, glasbenega, filmskega in časopisnega založništva prinaša Applov tablični računalnik iPad (pa seveda z njim tudi Amazonov kindle ipd.), utegnejo biti v resnici svetopisemske. Svetopisemske za sam trg, seveda. A če velja Jobova knjiga, ki jo sproži, banalno rečeno, stava med Bogom in Satanom, za besedilo, ki obravnava vprašanje trpljenja nedolžnih in bogaboječih, za kakšno stavo gre, ko govorimo o vse hitreje in vse bolj razviti komunikacijski tehnologiji? In še, če se vsega oropanemu, a kljub strašnim nesrečam ves čas trdno v Boga verujočemu Jobu na koncu povrne sreča ter pomnoži premoženje, kakšne dobitke prinaša naprava, ki je združila računalnik in zaslon v lahko ter ne preveliko tablico in ki le ob pomoči dotika omogoča deskanje po spletu, pošiljanje pošte, gledanje filmov, listanje časopisov, igranje iger, telefoniranje in, seveda, prebiranje digitalnih knjig?
»Misliti je napor. Sodobna komunikacijska tehnologija pa nam ne olajšuje le fizičnega napora, ne pušča nas le v zavajajočem občutku, da imamo zaradi nje več časa, ampak nas odvrača tudi od miselnega napora.«
Odgovor ni tako zelo težak. Dovolj je, če si vzamete nekaj minut za ogled iPadovih predstavitvenih posnetkov. Pripeljejo vas v svet dobro situiranega srednjega razreda, v sodobno dizajnirano, pospravljeno, sterilno stanovanje in med uporabnike, ki so, vsaj tako je videti, sami sebi povsem dovolj. Seveda z iPadom v naročju. Najprej v naročju v naslonjač pogreznjenega moškega, ki s prekrižanimi in iztegnjenimi nogami na tabureju ter s kavo na mizici ob fotelju, svetlobna leta oddaljen od stresnega vsakdanjika, na iPadu »prelistava«, kaj drugega, kot New York Times. In kaj prebira? Članek o starodavnem japonskem templju, tik zatem, z nekaj dotiki ekrana, je že na spletnih straneh turističnih agencij z japonskimi destinacijami. Ko se s prsti sprehaja skoz elektronsko pošto, premore ta le povabila za preživljanje prostega časa in prijazna obvestila o zaslužkih, nikjer ni nobenih spemov, nepreglednega števila neodgovorjenih pisem, obveznosti in reklam za viagro.
Za hip še vidimo, kako odpira knjigo, a jo lista tako bliskovito, da je težko detektirati njegov literarni okus. Zato pa nas poglavje z »navodili o uporabi e-knjig« preseli v otroško sobo, kjer spočita, prijazna, skratka supermanovska mama svojem sinu prebira Medvedka Puja, medtem pa se nadobudnež navdušuje nad možnostjo vnovičnega in vnovičnega »listanja« ter povečevanja in zmanjševanja prikazane strani, ki ju lahko izzove le z nežnim dotikom ekrana. Nič manj ležerna ni uporabnica, ki z iPadom pregleduje slike prijateljev, pa seveda svojih, kako drugačnih kot srečnih otrok na počitnicah v pomladno deževnem Parizu, jih obrača zdaj pokončno, zdaj vodoravno (le na njihovo zadnjo stran ne more pogledati) in se sploh vede, kot da v življenju še ni držala v rokah fotografije. In tako naprej. In tako naprej.
Ne bo se nam treba srečevati z ljudmi, če ne bo potrebno, je na vprašanje novinarja, kateri bodo glavni trendi v informacijski tehnologiji prihodnjih petih ali desetih letih, pred kratkim odgovoril prvi finančnik Microsofta Alain Crozier. Imeli bomo rešitve, ki nam bodo omogočale zelo učinkovito sodelovanje in komuniciranje z ljudmi, je dodal. Napoved najbrž ne bi mogla biti točnejša, a tudi ne bi mogla natančneje zadeti bistva: razvoj tehnologije že dolgo ni več »le« posledica človekove primarne radovednosti, da bi vedel in znal več, da bi si odgovoril na zapletena vprašanja, da bi si olajšal težavna in zamudna opravila, ampak je vse bolj in predvsem namenjen ustvarjanju potreb, ki niso več resnične potrebe. Ali drugače, resnične so le toliko, kolikor ohranjajo pri kondiciji potrošništvo kot esencialno silo sodobne družbe in življenjskih navad. Croizer seveda s tem, ko je dejal, da se nam ne bo več treba srečevati z ljudmi, ni mislil nič slabega o ljudeh, povedal je le, da mu informacijska tehnologija omogoča biti (poslovno) učinkovitejši ceneje in hitreje, brez »nepotrebnih« potovanj, prostorskih premikov in osebnih stikov – z ljudmi. Zato pa s toliko več dotiki – računalniškega zaslona. A če mora prvi finančnik Microsofta poleg njih obvladati še veliko drugih veščin, predvsem pa veliko vedeti (vsaj tako si predstavljamo finančnike uspešnih podjetij), pa je gledalcem Applovih predstavitvenih spotov ves čas sugerirano, da je iPad nekaj tako preprostega, da nam ob njegovi uporabi »skorajda ni treba misliti«.
Dobri stari Sokrat bi ostal brez besed. Njemu je tesnobo povzročila že misel na to, kako utegne pismenost popolnoma spriditi ljudi, saj se bodo čisto polenili. Ko bodo znali pisati in brati, se jim ne bo več ljubilo misliti niti memorirati, saj bo vse znanje zapisano. To se sicer ni zgodilo (in brez Platonovih del danes ne bi vedeli o Sokratu ničesar), pa čeprav je danes dostop do podatkov gigantsko hitrejši kot v Sokratovem času. Nasprotno, sicer sprva na ozke kroge učenjakov omejena pismenost in precej poznejši izum tiska sta povzročila razmah znanosti, veliko knjig pa je zgorelo na grmadah prav zaradi strahu, da bodo ljudje mislili.
Kot vemo vsaj iz psihoanalize, je temeljna značilnost nekega miselnega dogodka to, da proizvede nekaj novega, nekaj, česar prej nismo vedeli, nekaj, kar pred njim ni obstajalo. Prelomi v zgodovini filozofije in znanosti so najboljši dokaz za to. Pa vendar. Če je »človek po eni najstarejših definicij misleča žival«, pa morda pravo vprašanje, kot na nekem mestu pravi filozof Mladen Dolar, »ni samo v tem, da človek misli, ampak zakaj misli tako malo«. Zakaj je samo zato, da mu ne bi bilo treba misliti, »pripravljen ubrati toliko različnih izhodov, slediti toliko fantazmam ali iluzijam«?
Misliti je napor. Sodobna komunikacijska tehnologija pa nam ne olajšuje le fizičnega napora, ne pušča nas le v zavajajočem občutku, da imamo zaradi nje več časa, ampak nas odvrača tudi od miselnega napora. Utrjuje nas v lenobnem lagodju, v miselnem dolce far niente. S konicami prstov se dotikamo računalniškega ekrana (če si ga seveda lahko privoščimo) in že uživamo v prepričanju, da lahko z nekaj hitrimi dotiki zaslona obvladujemo ves svet. Pa ga res? Ali pa drži ravno nasprotno: še nikoli nam ni bil tako blizu, tako razpoložljiv, pa obenem v svoji resničnosti in polnosti tako daleč. Seveda moderne tehnologije ne bi bilo, če ne bi bilo napora misli. A vendar: ali ni šla ta misel tako predrzno (pre)daleč, da je kmalu ne bomo več znali – misliti? Jezusova tablica, kot so v Economistu še poimenovali Applov iPad, nas brez zadržkov nagovarja prav s to maksimo. Obljublja nam uporabo, ki ne zahteva več prav posebno aktivne misli. Ne mislim, torej sem?
Pogledi, 21. aprila 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
