Multikulti: še ne ali ne več?
01. 12. 2010
Oktobrska izjava nemške kanclerke Angele Merkel, da je projekt multikulturnosti v Nemčiji »spodletel, popolnoma spodletel«, je, seveda pričakovano, močno odjeknila po večini evropskih držav. Odmevi na trenutek resnice, ki jim, razumljivo, še kar ni videti konca, so tako odklonilni kot pritrdilni, predvsem pa so sprožili obilo nelagodja. Na konservativnejši strani političnega spektra zato, ker naj bi to spoznanje prišlo pozno, v marsičem prepozno, češ da kulturni relativizem, ki je drugo ime za multikulturnost, že dolgo ogroža same temelje »evropske identitete« oziroma identiteto posameznih nacij/nacionalnih kultur. Na drugi strani ideološko-političnega pola pa zvečine v smislu ogorčenja, kako je lahko nekdo tako politično nekorekten, da oznanja smrt tako politično korektne ideje, kot je ideja multikulturnosti. V njej gre vendar, kot zatrjuje retorika multikulturnosti, za prepoznanje enakopravnosti etnično, versko, kulturno, jezikovno drugega in drugačnega, za odprtost, dialog, toleranco in tako naprej.
Multikulturnost ima v večini večjih evropskih držav seveda nekoliko ali celo precej drugačne oziroma bistveno otipljivejše - socialne, ekonomske, demografske, notranjepolitične - dimenzije kot denimo, vsaj za zdaj, v Sloveniji. Tu se multikulti po večini manifestira v obliki kulturne eksotike, za katero se, iz radovednosti in vljudnosti, tu pa tam zanima zainteresirana publika. Ali jo celo, iz varne razdalje, navdušeno sprejema. Ko gre za konkretnejše projekte, kot so denimo džamije z minareti, ki bi prekrili pogled na ljubljanski grad, alpske vršace ali trboveljski dimnik, pa je retorike multikulturnosti praviloma konec. Drug in drugačen da, dokler je oddaljen estetski objekt in dokler ne potrka na vrata domačije. Vprašanje je torej, ali in kako aktualna debata o »koncu multikulturnosti«, predvsem v Nemčiji, gospodarskem motorju Evrope in, posredno, tudi Slovenije, ter, ne nazadnje, v državi, ki je v novejši dobi usodno vplivala na potek svetovne zgodovine, vpliva na slovensko razumevanja multikulturnosti. Seveda če ta ni le akademski koncept ali lepodušniška retorika, temveč povsem konkretna, celo pragmatična dilema, s katero se bo v prihodnjih letih, najbrž pa desetletjih gotovo morala soočati in soočiti tudi - po večini še zmeraj - slovenska monokulturna družba.
Dilemo, ki se kaže v luči povedanega, bi morda zgoščeno zato lahko opredelili takole: multikulturnost med retoriko in dejanskostjo. Vprašanj, ki jih sproža, pa je gotovo več kot odgovorov nanje. Namreč, ali je to dilema, na katero bo treba poiskati odgovor na ravni Evropske unije kot celote? Ali se morda ravno ob tej dilemi, podobno kot pred časom že ob debati o skupni evropski ustavi in civilizacijsko-kulturnih temeljih Evrope, ne bo pokazalo, da je Evropska unija bistveno manj enotna, kot sicer njeni uradniki, komisije in deklaracije glasno prepričujejo sami sebe? Navsezadnje: kakšne so implikacije sodbe o spodletelosti, popolni spodletelosti koncepta multikulturnosti v Nemčiji in ponekod drugod v Evropi za debato o sedanjosti in prihodnosti Slovenije? In, pa to še zdaleč ne navsezadnje, kaj se dogaja z družbo, ki v strahu pred Romi ustanavlja vaške straže ali pa iz svoje države izžene slabo, če sploh plačane tuje delavce brez vsakršnih pravic takoj, ko jih ne potrebuje več, pri tem pa ni slišati kakega omembe vrednega protesta t. i. civilne družbe?
V Pogledih smo glede na vse akutnejši zastoj na tej ravni in glede na družbeno krizo, ki se prej poglablja kot umirja, pred nekaj meseci sprožili razpravo o potrebi po oblikovanju nove »družbene pogodbe«. Del te razprave, ki ga osvetljujemo s tokratnim problemskim sklopom, je zato gotovo tudi vprašanje: v kakšnem smislu multikulturnost da in v kakšnem smislu ne? Ali drugače - multikulturnost: še ne ali ne več?
Na naše povabilo k sodelovanju so se odzvali ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, imam Slovenske muslimanske skupnosti Osman Đogić, akademik in literarni zgodovinar dr. Janko Kos, publicist in sociolog dr. Jože Vogrinc, zgodovinar ddr. Igor Grdina, publicist in ekonomist dr. Jože P. Damijan, sociologinja dr. Ksenija H. Vidmar, zgodovinar in latinist dr. Aleš Maver ter redaktorica romske oddaje na TVS Naše poti Enisa Brizani. Agata Tomažič pa se je ob razstavi Švica mnogoterih obrazov, ki je na ogled na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, pogovarjala z Emine Sariaslan, predsednico Foruma za integracijo priseljencev in priseljenk v Švici, državi, katere prebivalstvo sestavlja kar dvajset odstotkov priseljencev.
Tema je bila objavljena v Pogledih, 1. decembra 2010. Celotno številko najdete TUKAJ.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
